Piše: Álvaro Peñas
Dr. Oleksandr Shulga je direktor Inštituta za ruske konfliktne študije in analizo (IKAR), edine ukrajinske ustanove, ki izvaja mesečni sociološki monitoring v Rusiji. Ima 16 let izkušenj na področju kvantitativnih in kvalitativnih socioloških raziskav, izvajal je študije na različnih področjih, tudi na področju potencialnega tveganja stopnjevanja napetosti in nestabilnosti.
Ali na Zahodu res vemo, kakšna je Rusija in ruska družba, ali smo pogosto žrtev mitov in propagande?
O tem sem napisal članek za Center za analizo evropske zunanje politike (CEPA) in ga naslovil »Rusija – mit, zavit v raziskave javnega mnenja«. Ja, res je, da nas zanese mit. Večina ljudi na Zahodu nima pojma o tem, kaj je Rusija, o procesih, ki se tam dogajajo, ali o stališčih in mnenjih ruske družbe. Ruskemu režimu zelo ustreza, da je temu tako, in pravzaprav skuša širiti te mite o sebi. Najpomembnejši mit je: “Rusije ne moreš razumeti, niti ne poskušaj.” Za ruski režim je to prednost, saj so tisti, ki svojih nasprotnikov ne razumejo in jih ne poskušajo razumeti, izgubili že na začetku.
Obdržati Rusijo pod »svetim baldahinom« nedoumljivosti je tudi cilj ruske liberalne opozicije – tiste, ki jo podpirajo zahodne države in se imenuje alternativa Putinovemu režimu. Opoziciji daje zanikanje možnosti razumevanja ruske družbe prednost, ko se soočajo s skepso o tem, ali lahko Rusija postane demokratična družba, saj se predstavljajo kot edini, ki lahko Rusijo razumejo in razložijo, zato mora Zahod sodelovati izključno z njimi. Ko pa izvajamo znanstvene raziskave, vidimo na primer, da je ruska družba podprla invazijo na Ukrajino in da ne gre le za »Putinovo vojno«. To pomeni, da liberalna opozicija ne govori istega jezika kot njihova družba in da njihova gesla o demokraciji in svobodi v Rusiji ne odmevajo. Zato je ta »sveti baldahin« prvi mit, ki ga je treba razbiti, in to je naš delovni in strateški cilj v IKAR-ju.
Ena najbolj osupljivih raziskav, ki se je ponavljala v preteklih letih, je tista, ki Stalina identificira kot najpomembnejšo zgodovinsko osebnost za Ruse. Je to posledica pomanjkanja dekomunizacije po razpadu ZSSR; ali je to povezano s propagando Putinovega režima, zaradi katere sta Stalin in druga svetovna vojna postala ruski nacionalni mit?
Pomanjkanje dekomunizacije v Rusiji je zelo pomembno. Po razpadu Sovjetske zveze Rusija niti ni poskušala spremeniti svojih zgodovinskih pripovedi. Zato je najpomembnejši nacionalni zgodovinski mit Rusije podedovan od Sovjetske zveze- zmaga v »veliki domovinski vojni«, ki ji pravijo druga svetovna vojna. Za Rusijo je vojna trajala le od leta 1941 do 1945, pri čemer so pozabili, da so bili od leta 1939 do 1941 v zavezništvu z nacisti, v tem času so razkosali Poljsko, okupirali baltske države in napadli Finsko. Po perestrojki se je ruska elita, vključno s Putinom, prepustila divjemu kapitalizmu in pograbila vse, kar se je dalo. Toda s Putinovim vzponom na oblast so se vrnili k starim navadam in diskurzom. Pozitiven pogled na Stalina torej ni presenetljiv. In ravno to pomanjkanje dekomunizacije je preprečilo pravo demokracijo v Rusiji, kar je še ena težava za liberalno opozicijo – ker ni točke vrnitve, ni zlate dobe, v katero bi se lahko vrnili.
Drugi mit, ki se pogosto ponavlja na Zahodu, zlasti zato, da bi pritegnil konservativne simpatije, je mit o tradicionalni in visoko religiozni ruski družbi. Vendar pa so nasprotne številke – na primer obisk verskih praznikov – smešne.
Da; je primer disonance med tem, kar verjamejo, in tem, kar dejansko počnejo. Ruska družba v smislu samoidentifikacije z Zahodom spodbuja vero in tradicionalne vrednote. A to ni nič novega in je povezano z drugimi nacionalnimi miti: »narod, avtokracija in ortodoksija«. Ruska narodnost, sestavljena iz Belorusov, Ukrajincev in Rusov; avtokracija, ki jo vodi avtokrat, torej močan mož, pa naj bo to car, generalni sekretar stranke ali predsednik; in pravoslavje, prava vera. Ti miti imajo dolgo zgodovino in segajo v Tretji Rim po padcu Bizanca. To je družbeno in zgodovinsko ozadje mita.
A po drugi strani imamo realnost. Nedavne raziskave v Rusiji kažejo, da je odstotek ljudi, ki obiskujejo maše ali verske praznike, res zelo majhen, odstotek tistih, ki izvajajo kakršno koli versko prakso, na primer ne uživanje mesa na določene datume, pa je zanemarljiv.
Navsezadnje gre za družbo, ki je dedinja sovjetske družbe.
Da, toda v tej ortodoksni izjavi je tudi občutek večvrednosti do dekadentnih zahodnih držav: “Mi smo bolj duhovni in imamo višje moralne vrednote kot vi.”
V afganistanski vojni je prišlo do negativnega odziva dela ruske družbe zaradi števila padlih vojakov. To je pomembno vplivalo na sovjetski režim. Sedaj, ko so v primerjavi s tisto vojno utrpeli ogromne žrtve, mislite, da bi lahko prišlo do podobne reakcije?
Marca-aprila 2023, eno leto po začetku invazije, smo Ruse vprašali, kakšna je meja izgub posebne vojaške operacije. Približno 55 % jih je reklo, da so bile žrtve že ogromne in so presegle mejo, skoraj 20 % pa jih je menilo, da je več kot 20.000 mrtvih in ranjenih že preveč – številka, ki je bila takrat že daleč presežena. Z drugimi besedami, pred devetimi meseci je tri četrtine Rusov menilo, da so bile žrtve ogromne.
Ruska družba je avtomatizirana – brez tega, kar se imenuje »civilna družba« – in z leti je režim zagotovil, da tako tudi ostane, dal življenje Kremlju prijaznim skupinam in vse tiste, ki niso pod njegovim nadzorom, označil za »tuje agente«, kar pomeni, če poskušajo svoje delo opravljati v Rusiji, jim lahko sodijo in jih obsodijo. Represija je sestavni del tega sistema, kot smo videli na protestih mater in žena mobilizirancev.
Ravno matere in žene sovjetskih vojakov so začele protestirati zaradi žrtev v Afganistanu.
Da, in v tej vojni smo videli evolucijo. Prvi korak je bila poklicna vojska, težava Kremlja pa je bila, da je veliko poklicnih vojakov želelo prekiniti vojaško pogodbo zaradi velikih žrtev. Drugi so bili rekrutirani v Donecku in Lugansku, okupiranih od leta 2014, in videli smo pritožbe njihovih sorodnikov in žena. To je stara ruska taktika, ki so jo uporabljali že Tatari: osvojijo eno ozemlje, z možmi iz zasedenega ozemlja pa osvojijo drugo. Tretji korak je bila rekrutacija zapornikov, ki se je začela že poleti 2022. In četrti korak je bila mobilizacija 300.000 mož septembra 2022. V Dagestanu je bilo veliko protestov proti mobilizaciji, posledično pa se je število rekrutiranih moških tam zmanjšalo. Vendar ni bilo tako v preostalem delu Rusije, kjer so se začeli protesti s »Svetom mater in žena«, združenjem, ki je bilo označeno kot »tuji agent« in je moralo prenehati delovati.
Zdaj smo v petem koraku, v tekoči mobilizaciji, odkriti ali prikriti, ki že ima večje število rekrutov kot mobilizacija septembra 2022. Vse to je povzročilo zelo pomembno in dramatično disonanco za rusko družbo; po eni strani je bilo na sto tisoče Rusov odvlečenih v vojno in leto pozneje so še vedno na fronti. Na drugi strani pa imamo na deset tisoče zapornikov, ki so bili oproščeni svojih zločinov in se zdaj po šestih mesecih služenja vračajo domov. To nesorazmerje je resnično dramatično: Rusi, ki spoštujejo zakon, so še vedno v vojni, zaporniki z zelo resnimi zločini pa so pomiloščeni in izpuščeni. Ta situacija povzroča družbene nemire in predstavlja grožnjo Kremlju, saj bi lahko predstavljala težave v predsedniški tekmi. Zato se je Putin ob pravoslavnem božiču srečal s svojci padlih vojakov.
Ali obstaja možnost socialnih nemirov v Rusiji, ki bi lahko spremenili trenutni tok dogodkov?
Da; obstaja ta možnost in zelo pomembno je razumeti, da je to mogoče. Putin ne bo šel v strelske jarke, niti ne bo poslal svoje družine ali prijateljev, zato bo še naprej pošiljal Ruse kot topovsko hrano. Kaj vpliva na Ruse? Kaj jih lahko pripravi do tega, da si premislijo in se zoperstavijo tej situaciji? Najpomembnejši razlog za spremembo bi bil operativni ali strateški neuspeh na fronti. Če Ukrajinci dobijo natančno orožje, ki lahko ruski družbi dokaže, da je bila ta vojna in vse njene izgube zaman, in Rusi spoznajo, da s tem, da postanejo topovska hrana, ne bodo spremenili ničesar in bodo zgolj prizadeta njihova življenja in življenja njihovih družin, lahko pride so spremembe. Putinova podoba – kot voditelja, ki ima načrt in je vedno dva ali tri korake naprej – je že postavljena pod vprašaj in Prigožinov upor je te dvome potrdil.
Paradoksalno je, da zdajšnja dobava več orožja Ukrajini lahko dolgoročno pomeni, manjše dobave orožja v dolgi rovovski vojni, ker je to tisto, zaradi česar se lahko vojna hitreje konča. Izkazovanje strateških neuspehov na fronti, kot sta bili osvoboditev mesta Herson ali Harkovske oblasti, prizadene rusko družbo, saj kaže, da je vojna jalova in da je njeno vodstvo izgubilo občutek za realnost in strateško sposobnost. Zaradi tega lahko ruska družba, vključno z njenimi elitami, meni, da je njen voditelj izgubil vizijo in da je končno prišel čas za spremembo smeri.
Slovenian