Piše: Álvaro Peñas
José António Ribeiro de Carvalho je profesor in raziskovalec zgodovine. Redno piše za nacionalne in regionalne časopise o politiki, ideologiji in poučevanju ter je avtor več knjig, med katerimi so nekatere prave uspešnice, kot je Bento XVI o Papa da renúncia. Poslanstvo človeka velikosti sveta (2023), Papeži, ki so zaznamovali Portugalsko (2023), Pij XII.: Papež, ki je bil prijatelj Salazarjeve Portugalske (2022), Janez Pavel II.: Papež naklonjenosti (2020) , Dom Nuno Álvares Pereira: Človek, junak in svetnik, ki ga je treba (ponovno) prepoznati (2019), Fatima: Portugalska in svet tega časa (2017), Salazar in Pavel VI.: Diktatorjev odnos s prvim papežem, ki je obiskal Portugalsko (2013).
Napisali ste več knjig, ki obravnavajo papeže in Cerkev. Kaj dela Benedikta XVI. edinstvenega?
Po tem, ko je napisal več knjig, posvečenih papežem 20. stoletja – Piju XII., Pavlu VI., Janezu Pavlu II. in Frančišku – je nujno treba omeniti, da Benedikt XVI. izstopa kot eden najimenitnejših papežev, zlasti zaradi svojega neusmiljenega boja za vero, spodobnost in moralo. To so boji, v katerih se je odlikoval, od prvih dni svojega življenja do zadnjih, ko je imel naziv zaslužni papež.
Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI., je eno od velikih imen Cerkve – kulturen človek globoke inteligence in stoične vere –, ki ga je pomembno poznati. On je del zgodovine in je zgodovina sama. Nihče ne more napisati fascinantne zgodovine 20. stoletja in začetka naslednjega [stoletja], ne da bi omenil nemškega papeža.
Človek, ki je zasedal položaj papeža med letoma 2005 in 2013, je nekatere presenetil, druge pa razjezil. V enaki meri je navdihoval in provociral tako v Cerkvi kot po svetu in nikogar ni pustil ravnodušnega. Bil je skratka odličen borec. Bil je eden zadnjih križarjev 20. stoletja z jasno projekcijo za naše nemirno 21. stoletje.
Umrl je zadnji dan leta 2022, 31. decembra. Star je bil 95 let. Velja za najstarejšega papeža v zgodovini. Zdaj, eno leto po njegovi smrti, se svet ukvarja z analizo njegove zapuščine. To je pomembno za zgodovino Cerkve, pa tudi za zgodovino človeštva, še posebej za ta naš krščanski Zahod, ki se že leta odreka dediščini naših prednikov v obrambi zahodne krščanske civilizacije. To je boj, h kateremu smo vsi poklicani in h kateremu nas navdihuje Benedikt XVI.
Nedavno je bilo objavljeno, da se je Vatikan odločil odstraniti vse simbole Benedikta XVI. iz liturgičnih ornamentov Svetega sedeža. Vatikan je te trditve zanikal, vendar je jasno, da Benedikt XVI. še naprej povzroča polemike. Zakaj v nekaterih krogih vzbuja nelagodje?
Ker se je treba zavedati, da Benedikt XVI. ni, niti ni bil nikoli, človek konsenza. Namesto tega je bil Benedikt XVI. vedno človek prelomov in vzrokov, ki se jim je posvetil kot življenjsko poslanstvo in za katere se je bil pripravljen žrtvovati. Videli smo ga na primer v boju proti »diktaturi relativizma«; v boju proti zlorabam mladoletnih s strani duhovnikov; v obrambo človeškega življenja, od trenutka spočetja do naravne smrti; in v obrambi zahodne krščanske dediščine.
Mediji so se zelo trudili prikazati Benedikta XVI. kot človeka, ki je bil neprijeten in oddaljen od ljudi, a to nima nobene zveze z realnostjo.
Ne; Benedikt XVI. je bil ljubljen papež. Od trenutka, ko je bil leta 2005 izvoljen, se je proti človeku, kardinalu in vrhovnemu papežu začela klevetniška mednarodna medijska kampanja, katere cilj je bil uničiti njegovo podobo in lik. Ne le s strani sovražnikov Cerkve, ampak celo od znotraj. Na splošno pa – in kot smo videli v urah in dnevih po njegovi zemeljski smrti, če izvzamemo nekatere malenkostne predsodke s strani nekaterih sektorjev – ljudje na splošno občudujejo in spoštujejo lik Benedikta XVI. Družbena omrežja so na primer polnili pokloni preminulemu papežu.
Poudarjam pa, da se ne spomnim, da bi kdaj videl papeža, ki bi ga mediji tako žalili kot Benedikta XVI., ki je z isto prekipevajočo vero in veseljem še naprej oznanjal veselo novico o vstalem Kristusu! Spominjam pa se tudi na primer izjemnega papeževega potovanja na Portugalsko maja 2010 in spodbude, ki jo je sveti oče prejel v svoji podobi v očeh sveta, ko je bil v Fatimi, v svetišču Naše Gospe. In spomnim se, kako je bilo v mestih Lizbona in Porto več sto tisoč katoličanov na ulicah, da bi ga spremljali in ga pozdravili.
Njegovo podobo so skušali očrniti tudi z različnimi polemikami.
Pontifikat Benedikta XVI. je bil, tako kot vsa takratna družba, zaznamovan z velikimi napetostmi in nepredvidljivimi spremembami. Sam papež je bil žrtev ostrih napadov znotraj in zunaj Cerkve. In spričo teh napadov je bil papežev odgovor vedno jasen: papež, ki je bil deležen samo aplavza, bi se moral vprašati, ali ni delal česa narobe. Protislovje bo vedno in papež bo vedno znamenje protislovja.
V tem kontekstu polemik, ki jih napajajo močni medijski stroji in temeljijo na manipulaciji, se spomnimo, da se je Benedikt XVI. vedno znal z njimi soočiti z zglednim stoicizmom in brez kompromisov glede bistvenega: pristnosti evangeljskega sporočila in katoliškega nauka.
Prej ste omenili, da se je Benedikt XVI. uprl zlorabam s strani pripadnikov duhovščine; vendar je bila podoba, ki so jo predstavili mediji, prikrita.
Kar zadeva spolne zlorabe v Cerkvi in potrebo po »očiščenju«, jih je Benedikt XVI. razumel kot hud greh Cerkve, javno in z neprimerljivo odkritostjo pa je priznal, da »najhujši napadi na Cerkev prihajajo od znotraj, iz grehov, ki so jih zakrivili člani Cerkve.”
Irski primer je bil paradigmatičen za orkestrirano kampanjo za ustvarjanje in hranjenje resnične “moralne panike”, kot da bi bili vsi katoličani krivi in nimajo pravice do obrambe. Deventnajstega marca 2010 je Benedikt XVI. objavil magistralni dokument papeževega pisma katoličanom na Irskem. Čeprav je bil dokument naslovljen na Irsko, ga je bilo mogoče brati s splošne perspektive in je predstavljal jasen odgovor Benedikta XVI. na dramo zlorabe otrok po svetu. Celotno besedilo pisma je pokazalo papeževo kesanje, obžalovanje in sram. Duhovnike, odgovorne za zlorabo, je pozval, naj prevzamejo svojo odgovornost pred Bogom in sodišči, ne da bi varčeval s kritiko škofov.
Pomembno je tudi poudariti, da hudi napadi na Benedikta XVI. niso imeli nobene zveze s skrbjo za zaščito otrok, temveč jih je motiviralo sovraštvo določenih skupin, ki so želele uničiti tako imenovano “ortodoksnost Benedikta XVI.” Vznemirjenje je nastalo proti temu papežu zato, ker je bil katoličan in ne »moderni naprednjak.« V tem primeru, tako kot v mnogih drugih, je jasno, da je Benedikt XVI. odgovarjal za napake, za katere vsi vemo, da niso bile njegove. Nekaj pa ostaja gotovo: Benedikt XVI. je bil papež, ki se je najbolj boril proti zlorabam in ki je bil v svojem boju najtrdnejši.
Drug odmeven primer je bil govor v Regensburgu, ki ga je Al-Jazeera vzela iz konteksta.
Da; v znamenitem regensburškem govoru je Benedikt XVI. omenil versko nasilje in uporabil citat bizantinskega cesarja Manuela II. Paleologa. Ta citat, vzet iz konteksta, je podžgal muslimanske kroge, ki so ob tej priložnosti kritizirali papeža.
Benedikt XVI. je večkrat ponovil, da so ga napačno interpretirali in da gre preprosto za citat iz 14. stoletja. Toda glasovi, ki so obsojali papeža, niso bili pripravljeni poslušati pojasnil. Odločeni so bili le, da bodo Benedikta XVI. ‘zažgali’ na javnem trgu.
Zunaj Cerkve malo znan vidik je njegova vloga teologa. Povejte kaj o tem.
Benedikt XVI. je bil titan: briljanten um, velik teolog. Bil je in je za vernike pravi Božji dar za vsakega katoličana in za Cerkev.
Najbolj ga občudujem zaradi prepričanja, s katerim se je zavzemal za tisto, kar je verjel. Njegova doslednost in stanovitnost ter zgled vere in zaupanja ga delajo pravega božjega človeka. Razmišljanje papeža Benedikta je vsekakor dobro znano, vendar ne vedno razumljeno. Upam, da bodo prihodnja leta čas resničnega stika in globokega razumevanja enega najbogatejših pontifikatov v zgodovini Cerkve. Naj se podre nevidni zid našega nerazumevanja o Benediktu XVI.
Benedikt XVI. je pokazal značaj intelektualca in teologa, ki ni nikoli nehal iskati Resnice. Njegov moto je bil »Sodelavec resnice«. Ratzinger je imel za svoje poslanstvo govoriti in delovati ne v svojem imenu, ampak v imenu Kristusove resnice in Cerkve.
Bil je velikan vere in razuma. Bil je velikan krščanstva, kot sveti Avguštin, ki ga je skrbno preučeval, ali sveti Tomaž Akvinski. Svoje življenje je postavil v službo vesoljne Cerkve in je z duhovno, kulturno in intelektualno globino svojega učiteljstva govoril, kakor bo še naprej govoril, srcem in umom ljudi. Imel je tudi ključno vlogo na drugem vatikanskem koncilu in v teoloških razpravah v desetletjih. To je dediščina, ki ji moramo posvetiti več pozornosti.
Benedikt XVI. je s svojim odstopom s papeškega položaja ‘revolucioniral’ zgodovino Cerkve; tudi to je izjemno.
Da; Benedikt XVI. je bil papež, ki je revolucioniral in celo odstopil. Očitali so mu, da je konservativen papež. Vendar je bila njegova skromna gesta odstopa revolucionarna.
Ko je 11. februarja 2013 svet šokirala odločitev Benedikta XVI., da odstopi, je Cerkev ponovno ostala brez papeža. Ljubezen Benedikta XVI. do Cerkve je bila tolikšna, da je bil pripravljen odstopiti, kar je pomenilo prelomnico v zgodovini Cerkve. Izzvala je aplavz, a tudi zaskrbljenost. Čeprav to ni bila odločitev brez primere v zgodovini Cerkve – spomnimo se, da so bili v srednjem veku papeži, ki so odstopili, zlasti v 11. in 12. stoletju –, je bil odstop nemškega papeža vseeno presenetljiv.
Takoj zatem pa je prevladal občutek občudovanja do takšne človeške resignacije. Poudariti ponižnost, ki jo je pokazal papež, in se zavedati njegove osebne šibkosti ne pomeni prezreti njegove geste. Pontifikat tega konservativca je bil na začetku in na koncu revolucionaren, z odstopom, ki so ga upoštevali vsi njegovi najbližji predhodniki.
V tem smislu se moramo zavedati, da tisti, ki znajo vstopiti in biti v službi Cerkve, znajo tudi izstopiti, in Benedikt XVI. je znal izstopiti. Samo tisti, ki se uprejo skušnjavi, da bi službe v Cerkvi postale njihove lastne – posvečene ali laične; institucionalne, politične ali javne – jih lahko dobro izvaja. Službe zahtevajo svobodo in nenavezanost in Benedikt XVI. je to svobodo in nenavezanost znal pokazati. S tega zornega kota Benedikt XVI. ni bil defetist, temveč zelo zavedna, vzdržljiva oseba. V očeh vernikov je odšel skozi glavna vrata, z dostojanstvom pravih značajnih mož, ki jih označujejo za »velike.« V tem smislu njegov odstop ni bila gesta šibkosti, temveč ponižnosti, predvsem pa svobode. To je bila gesta, o kateri bi morali razmisliti in jo posnemati v svojem življenju.
Kakšna je dediščina Benedikta XVI.?
Težko ga je razvrstiti, a ga je hkrati nemogoče prezreti. Z nekaj distance ga bo čas verjetno osvetlil – svetlobo in spokojnost. Toda Benedikt XVI. nam je zapustil več zapuščin, vključno z zapuščino, da je treba poslanstvo izpolniti in nadaljevati do zadnjega diha življenja. Benedikt XVI. jih je vedno izvajal z nogami na zemlji in očmi v nebu. To je veljalo seveda zase, predvsem pa za Cerkev in človeštvo.
Ni se bal govoriti in delovati proti »diktaturi relativizma« in predlagati racionalno vero. Vedno je bil v dialogu z vsemi, tudi z neverujočimi. Za Ratzingerja velika razprava našega časa ni politična ali ekonomska, ampak moralna in kulturna (vendar ne pozabimo na verski vidik). Gre za konflikt dveh vizij sveta: obstaja vizija tistih, ki verjamejo, da obstajajo nespremenljiva moralna načela in vrednote, ki jih je Bog vpisal v človekovo naravo; in obstaja vizija tistih, ki trdijo, da nič ni stabilno in trajno, ampak da so vse stvari relativne glede na čas, kraj in okoliščine.
Benedikt XVI. je služil temu, da je Božji nauk uporabil pri problematičnih vprašanjih sodobnega sveta: razmerju med vero in razumom, etiko in znanostjo, vero in politiko. Zanj so bila moralna, etična, kulturna in civilizacijska vprašanja pomembnejša od gospodarskih in finančnih, zlasti v tej nemirni sedanji krizi. V naši bolni družbi in institucijah vlada veliko pomanjkanje morale.
Znal je biti vodja v vsakem trenutku svojega življenja. Nikoli ni iskal lastne blaginje. Nasprotno, skrbel je za druge in za služenje, medtem ko mnogi izkoriščajo mesta, ki jih zasedajo. Benedikt XVI. nam pokaže, da je samo služil, poleg tega pa je – čeprav se je včasih motil – vedno imel pravi namen. On je zgled, ki mu je treba slediti, zlasti v času zank, prevar in brezhrbtenčnosti. In ena največjih lekcij Benedikta XVI., če ne največja, je ponižnost.
Skratka, največja zapuščina Benedikta XVI. je pokazati, da moramo biti počaščeni z bogato dediščino zahodne krščanske civilizacije. To je dediščina, ki jo moramo vsi ohraniti in ohraniti za prihodnje rodove, ki bodo zagotovili naš krščanski Zahod, ki je ves čas na udaru, še posebej v naši sedanji razkristjanjeni Evropi.
Boril se je proti »diktaturi relativizma«; boril se je za resnico; boril se je za transparentnost v Svetem sedežu; in branil je družino in življenje. Skratka, bil je pogumen papež, papež odrekanja, ljubljeni papež, hkrati pa je bil velikan krščanstva, velikan našega časa, mojster papež, ‘veliki’ papež in teolog papež. Lahko bi rekli, da je bil zadnji križar krščanstva in da bi ga morali poznati in posnemati v njegovi izjemni kreposti služenja.
Slovenian