Witold Dobrowolski: “Dogajanje v Ukrajini je spopad med evropsko civilizacijo in neobolševizmom”

Piše: Álvaro Peñas

Pogovor z Witoldom Dobrowolskim, fotoreporterjem, dobitnikom nagrade Grand Press Photo 2020, ki je poročal o vojni v Ukrajini leta 2014, protestih rumenih jopičev v Parizu, revoluciji v Bejrutu in demonstracijah v Hongkongu. Med protesti proti Lukašenkovemu režimu avgusta 2020 ga je ugrabila in mučila beloruska policija. Witold se je pravkar vrnil iz Ukrajine in je v Varšavi na intenzivnem tečaju za bojnega zdravnika.

Kaj ste počeli v Ukrajini?

Pravkar sem končal svojo drugo misijo kot zdravstveni prostovoljec. Kot del medicinske ekipe pomagam civilistom in vojakom ukrajinske vojske pri reševanju življenj. Delali smo v regiji Mikolajev, blizu frontne črte, kjer je prišlo do obstreljevanja civilnega prebivalstva in vojnih zločinov z izstreljevanjem raket na civilne stavbe, kjer živi prebivalstvo. Tako smo pomagali civilistom, da ne bi oglušeli, pomagali ranjenim in jih evakuirali v najbližjo bolnišnico. Na fronti smo delali enako, sodelovali z vojaki pri evakuaciji ranjencev in organizirali usposabljanje za prvo pomoč za pripadnike teritorialne obrambe in vojske. Imeli smo veliko dela.

S kakšnim razlogom ste odšli v Ukrajino?

V Ukrajino sem odšel leta 2014 kot dokumentarist, da bi spremljal dogajanje na Majdanu. Nato sem bil večkrat na fronti kot novinar in zaradi zanimanja za poljsko-ukrajinske odnose, spremljal pa sem tudi dejavnosti polka Azov. Torej imam izkušnje z Ukrajino, vendar so tokrat razmere drugačne, nisem prišel sem kot novinar, ker sem želel narediti več, želel sem se bolj vključiti, ker je moja država, Poljska, vpletena v to vojno. Ne glede na to, ali si to želimo ali ne, smo v vojni z Belorusijo in Rusijo. Agresija se je začela lani z incidenti na poljsko-beloruski meji, to pa je še en vidik te agresije. Rusi niso le napadli Ukrajine, ampak tudi bombardirajo ukrajinska mesta, ki so pred 80 leti pripadala Poljski. V teh regijah še vedno živita poljska kultura in poljska manjšina, Rusi pa jih množično napadajo. V Harkovu so na primer uničili poljsko vojaško pokopališče.

Videli smo, kaj se je dogajalo na ozemljih, ki so jih zasedli Rusi, ne le vojnih zločinov in genocida, kot v Borodjanki in Buči, ampak tudi izobešanje rdečih zastav s srpom in kladivom, ponovno postavljanje Leninovih kipov, preimenovanje ulic v komunistična imena in neobolševizem njihove uprave. Videli smo že, kako milica in uprava ljudskih republik odkrito uporabljata simboliko NKVD in KGB. Po mojem mnenju gre za spopad civilizacij med evropsko civilizacijo in neobolševizmom. V Evropi imamo ta veliki spopad med liberalno levico in desnico, na ruski strani pa imamo le uničenje evropske kulture in invazijo, ki spominja na mongolsko hordo ali drugo svetovno vojno, ko je Rdeča armada za seboj pustila kaos, posilstva in množične umore.

Kljub odporu ruska propaganda svojo invazijo predstavlja kot osvoboditev ruske manjšine. Kaj si o tej “osvoboditvi” mislijo civilisti?

Mikolajevska regija je pred vojno veljala za prorusko. Dejansko je 60 odstotkov prebivalstva volilo proruske stranke in zlasti Zelenskega, ker pred vojno ni bil tako zelo proukrajinski. Ko sem prišel v Mikolajev, sem mislil, da bo tako kot v Donbasu, kjer je bilo veliko prorusko usmerjenih, vendar so si ljudje zaradi teh vojnih zločinov premislili. Regija je nenehno bombardirana, vsak dan padajo rakete, ki ubijajo in ranijo civiliste. Če živiš v takšnih razmerah, premisliš o svojih stališčih, saj se zaveš, da te hočejo Rusi ubiti in da jim je vseeno, ali si prorusko usmerjen ali ne. Spomnim se precej starega moškega, ki je bil ranjen in čigar hiša je bila delno v ruševinah, ki je bil zelo jezen na Ruse. Nekdo, ki je bil nostalgičen do stare ZSSR, vendar je sovražil Ruse zaradi tega, kar so naredili njegovi soseski. Resnica je, da so Rusi zaradi svojega ravnanja zelo spremenili mnenje ljudi. To je čisti teror in ne deluje.

Objavljene so bile slike kompletov prve pomoči ruskih vojakov v primerjavi z ukrajinskimi. Ruske so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in razmerje med mrtvimi in ranjenimi je ena proti trem. Ste videli kakšnega teh kopletov?

Da, te komplete sem že videl. Ne poznam statističnih podatkov, je pa res, da ima standardni komplet prve pomoči ukrajinskega vojaka turniket, gazo, povoje, tesnilo za prsni koš, ki preprečuje pnevmotoraks, in tako naprej. Ruski vojak nima ničesar od tega, razen Specnaza in drugih posebnih enot, in ima zastarelo opremo: turniket je zelo osnoven in ga neizkušeni vojaki težko uporabljajo, povoji skoraj razpadajo v rokah, primanjkuje pa tudi osnovnih pripomočkov.

Predstavljam si, da bo oprema, razdeljena enotam Ljudske republike, še slabša.

Seveda. Te enote so slabše opremljene kot redne enote ruske vojske. Ukrajinska stran ima to prednost, da ima veliko mednarodne pomoči z Zahoda. Tako imajo turnikete in osnovne elemente, ki prihajajo iz Združenih držav. Enota, v katero sem bil dodeljen, je na primer imela visoko raven prve pomoči, imeli so nekaj zdravnikov, njihove vojake pa smo usposabljali za učenje. Imajo znanje in opremo, to je zelo visoka raven v primerjavi z Rusi.

Ali ste morali zdraviti ranjene ruske ujetnike?

Ne, ker so na mojem območju fronte ukrajinski položaji, dva kilometra nikogaršnje zemlje in nato ruski položaji. Devetindevetdeset odstotkov spopadov predstavljajo artilerijske izmenjave.

Kakšna je morala ukrajinskih vojakov?

So zelo motivirani, njihova morala je zelo visoka in verjamejo v zmago. Pred nekaj tedni je bila objavljena javnomnenjska raziskava, po kateri 90 odstotkov Ukrajincev ne želi, da se vojna konča, dokler Ukrajina ne dobi nazaj vsega svojega ozemlja. Na ruski strani ni prostovoljcev, resen problem je najti prostovoljce, na ukrajinski strani pa ni dovolj oborožitve in opreme, ki bi jo lahko dali vsem prostovoljcem. Zato številni prostovoljci, ki jih ne uspejo vpoklicati, pridejo na fronto, kjer služijo “ilegalno” in včasih anonimno umrejo za svojo državo. Na primer, četrtina mož v moji dodeljeni enoti ni imela pogodbe in je bila tam, da bi pomagala svojim prijateljem, ter je čakala, da jo uradno rekrutirajo.

Ali so zdravstveno ekipo, v kateri ste služili, sestavljali tujci ali je bila ukrajinska?

Ustanovitelj moje ekipe je Damian Duda, poljski bolničar s predhodnimi izkušnjami v Iraku in Siriji. Ostali so bili Poljaki, imeli pa smo tudi enega Američana.

Ali ste se srečali s tujimi borci?

Da, tujci, ki se želijo boriti v Ukrajini, so se vključili v enote za posebne operacije, obveščevalne službe in vojsko. Združeni so v vode in čete ter vključeni v večje enote. Tujih prostovoljcev je veliko, vsi pa ne morejo dobiti pogodbe, ker nimajo vojaških izkušenj. Nekateri so sprejeti in se usposabljajo, drugi pa nimajo dovolj stikov.

Kaj pa beloruski in ruski prostovoljci?

Belorusi služijo v dveh enotah, v bataljonu Kastos Kalionuski, ki je propagandno zelo znan, in v bataljonu Pahonia, ki je enota za specialno delovanje. Zame je naravno, da se Belorusi želijo boriti proti Rusom in oblikujejo svoje enote, saj bodo nekoč v prihodnosti poskušali osvoboditi svojo državo. Belorusija je zdaj zaporniška država, kjer morajo vsi ubogati kot v Orwellovi distopiji 1984. Knjiga, ki je bila pred mesecem dni v Belorusiji prepovedana.

Kar zadeva Ruse, sem pred vojno spoznal nacionalistične Ruse, zdaj pa se vsi borijo v ukrajinski vojski. Slišal sem tudi zgodbo o dveh ruskih dvojčkih (Roman in Leonid Butusin), ki sta se borila z Ukrajinci in bila ubita v boju. Mislim, da je to pomembna zgodba za Ruse in Ukrajince, dva ruska brata, ki sta umrla za Ukrajino v boju proti Kremlju.

Kako se bo po vašem mnenju razvijala vojna?

Ukrajina je odvisna od Zahoda ter njegove politične in vojaške podpore. Rusija je sama in ima zaradi vojne resne gospodarske težave, na primer njena avtomobilska industrija je zamrla. To so podrobnosti, ki jih je treba upoštevati. Kar zadeva frontno črto, je na jugu, v Zaporožju ali Hersonu, zelo statična in Ukrajinci so izvedli majhne ofenzive, v katerih so zavzeli eno vas za drugo, ozemlje pa osvobajajo zelo počasi. V Donbasu je povsem drugače, saj so Rusi tam skoncentrirani, da bi končali vojno, ker ne morejo dobiti več. Slišali smo za mesta, kot sta Severodonestk ali Lisičansk, mesta, ki so jih Rusi zavzeli, vendar smo vsi vedeli, da jih bodo zavzeli. Ukrajinci so jih tam premagali in se umaknili na nove obrambne položaje, da bi se izognili obkolitvi, in mislim, da so se zelo dobro odrezali in da bodo Ruse spet premagali. Naslednjih nekaj mesecev bo ključnih, videli bomo, ali lahko Ukrajinci izvedejo večjo ofenzivo in ponovno zavzamejo Herson, gotovo pa je, da so Rusi v resnih težavah, saj nimajo dovolj pripravljenih enot za obrambo vseh svojih linij. Težava Ukrajincev je, da nimajo dovolj artilerije, vendar se bo to morda s podporo Zahoda spremenilo.

Vidimo, da se liberalni vladi Nemčije in Francije želita z Rusijo le pogajati, ne zanima ju, kaj bo storil ta neobolševizem, dokler nadaljujeta s svojimi posli. To je resna napaka. Mislim, da bi morali vsi tako ali drugače podpreti Ukrajince, saj gre za vojno v Evropi, za vojno, ki zadeva vse nas, ne le Poljsko ali baltske države, temveč celotno Evropo.

Vir: El Correo de España