Cerkev in boljševiški refleksi

Piše: Farkas Vajk

“Množice na prazničnih bogoslužjih na trgih in v cerkvah so bile vse prej kot velike in impresivne. Nasprotno, prišlo je precej ljudi […],” piše Népszava, ki ugotavlja, da je vera zasebna stvar, in kritizira cerkveno vodstvo zaradi “politizacije” (tj. zavzemanja za tradicijo in zapiranja pred komunističnim napredkom).

Navedeni članek ne govori o letošnjem Mednarodnem evharističnem kongresu (IEC) v Budimpešti, temveč o dogodkih Marijinega leta, ki ga je kardinal Mindszenty razglasil 1. junija 1948 in je bilo zadnje večje gibanje katoliške Cerkve pred Mindszentyjevo aretacijo med preganjanjem Cerkve. Pismo je bilo del očrnitvene kampanje proti Mindszentyju, ki so jo sprožile represivne komunistične oblasti, pozneje v zavezništvu z mirovnimi duhovniki, ki so vedeli, da je največja ovira, da bi se Cerkev podredila komunističnemu režimu. V resnici pa se je dogodkov ob praznovanju Marijinega leta udeležilo več sto tisoč ljudi po vsej državi. Mindszenty se ni pustil zlomiti z diskreditacijo, zaporom, mučenjem in montiranimi procesi, ampak se je zavzel za Boga, Cerkev, svojo državo in, lahko dodamo, za svobodo Madžarov.

Od takrat se na globoki levici ni nič spremenilo, razen embalaže. In to ni subjektivna vrednostna presoja, ampak to dokazujejo neverjetni dogodki, članki in izjave zadnjih nekaj tednov v zvezi s papeževim obiskom, ki presegajo meje zdravega razuma. IEC je v katoliškem svetu zelo pomemben dogodek, ki je z uspehom v Budimpešti končno mobiliziral madžarsko Cerkev, tako duhovnike kot laike, in ki ga je obiskal celo papež. In vse to je v madžarski levici prebudilo še ne tako globoko speče boljševiške reflekse na način, ki ga Pavlov ne bi mogel bolje preizkusiti. Vprašanje porabe denarja za prireditev je populistično, vendar legitimno vprašanje, o katerem je mogoče razpravljati in za katerega obstajajo dobri argumenti. A namesto tega so se poslužili starih komunističnih šablon, manipulirali, si želeli razlagati ali preprosto lagali.

Začelo se je s stavki “evharistični kongres nikogar ne zanima”, “pretirano bi bilo reči, da je mednarodni evharistični kongres v Budimpešti doslej pritegnil veliko medijske pozornosti” itd. Kot v Népszavi leta ’48. Medtem pa realnost teh novinarjev in strokovnjakov niti za trenutek ni vznemirila. Otvoritvene maše se je udeležilo več deset tisoč ljudi, med tednom pa se je na tisoče ljudi udeležilo različnih prireditev na razstavišču Hungexpo in v različnih delih mesta (npr. na trgu Széll Kálmán, trgu Szent István). Na družinski dan je otok Margaret obiskalo več deset tisoč obiskovalcev. V soboto zvečer je skoraj 300.000 ljudi spremljalo procesijo z Najsvetejšim zakramentom od Kossuthovega trga do Trga herojev. Ko 30.000 ljudi maršira na festivalu Pride, je to zgodovinski dogodek in vsi o njem poročajo, ko pa 300.000 ljudi z baklami maršira na Trgu herojev in na verskem dogodku, to nikogar ne zanima.”

Na zadnji maši je vodja Katoliške cerkve po 25 letih ponovno obiskal Madžarsko. Papež se običajno ne udeležuje evharističnih kongresov. Obisk papeža Frančiška je med opozicijskimi mediji, pridigarji ter “duhovniki in duhovnicami miru” današnjega časa sprožil takšen delirij, takšno oblikovanje alternativne resničnosti, da je vredno resne psihiatrične analize in da ga lahko vsak razumen človek spremlja le z razširjenimi očmi in grozo.

Več dni smo lahko poslušali in brali od najpametnejših in najbistrejših poznavalcev, da je bil papež Frančišek v Budimpešti le nekaj ur, kar je bilo sporočilo, kajti “v teh državah je bolj pomembno, da škofija ugleda politične voditelje kot lastnega papeža”, je dejala ena od modrih glav, ki ji je dodala enako modrost, da morajo cerkve zavzeti stališče do političnih vprašanj kot na Zahodu. (Ali naj bo Cerkev politična ali ne?) Nato se je v mednarodnem mainstream tisku razširila »ocena«, da je to, za kar se zavzema papež Frančišek, popolno nasprotje politike Viktorja Orbána. Hkrati so se našli levičarski “analitiki”, ki so pridigo papeža Frančiška res napačno razumeli, češ naj ne bi bilo naključje, da je poglavar Cerkve govoril o lažnih prerokih v prisotnosti Orbana. (Oprostite?). To je podobno kot izjava nekdanjega pridigarja, ki ni več povezan s Cerkvijo, da papež Frančišek res hodi po Kristusovi poti. Njegovi predhodniki, kot sta Benedikt XVI. in Janez Pavel II., niso bili dovolj “krščanski”! Zanima me, na podlagi česa je prišel do tega sklepa?

Dejstvo je, da imata papež in madžarska vlada pri vprašanju migracij različne prednostne naloge (madžarska vlada ne zanika, da je pomoč potrebna, vendar pravi, da jo je treba zagotoviti na lokalni ravni). Toda takšno krčevito izkrivljanje realnosti, s katerim so nekateri ljudje spremljali nedavni papežev obisk in si praktično želeli, da bi papež Frančišek madžarskemu premieru dal lekcijo in da bi Orbán dobil največji udarec v obraz tam, kjer ga ne pričakuje in kjer ga papež tako ali tako ne želi srečati… itd. – so znak globokega razočaranja in/ali da govorci ne razumejo problema ali pa preprosto ignorirajo dejstva. Konec koncev, zakaj bi papež Frančišek šel k madžarski vladi?! Glede vprašanj družine, zakonske zveze in norosti spolov je papež popolnoma enak madžarski vladi, ki je ena redkih vlad, ki se za to zavzema in bori. Prav tako sta Rim in Budimpešta zaveznika v boju proti preganjanju kristjanov, o katerem Zahod molči. Da ne omenjamo dejstva, da v Evropi skorajda ni druge države, kjer bi krščanske cerkve lahko tako svobodno in v tako ugodnih razmerah kot na Madžarskem opravljale svoje versko, izobraževalno in dobrodelno delo ter poslanstvo.

Najboljše je, da je papež Frančišek sam ovrgel vse, kar so o njegovem obisku v zadnjih dneh poročali levičarski mednarodni mediji. Na povratnem letu iz Bratislave je ponovil, da je prišel na konferenco, a da namerava ponovno obiskati našo državo in da ceni Madžare tudi za to, kar delajo za okolje in družine, in da, družina so mati, oče in otroci, zakonska zveza pa je zveza moškega in ženske. Usklajenost med papežem in madžarsko vlado ne bi mogla biti večja.

Žalostno je, da je zaradi te histerije celoten papežev obisk postal središče politične razprave, pri čemer se vlada vidno in modro vzdrži tega, da bi presegla protokolarne dolžnosti NEC in v njem videla to, kar je: verski dogodek.

Iz vsega tega se je treba naučiti dve pomembni lekciji. Prvič, noro obrobje opozicije je pokazalo, da še vedno deluje z boljševističnimi refleksi. To je seveda resno opozorilo pred bližajočimi se volitvami, saj gre za vprašanje, ali se lahko ti boljševiški refleksi vrnejo na oblast ali ne. Če bodo, se bomo namreč vrnili v svet pred letom 2010, ko so na primer cerkvene šole nenehno napadali, ker je takratna vlada menila, da so otroci, ki jih obiskujejo, manj vredni. Vendar se je treba naučiti tudi, da je treba biti nezaupljiv do vseh novic, ki prihajajo iz levičarskega mnenjskega mehurčka, saj gre zlahka za namerno razširjeno laž ali preprosto za nesposobnost.

Dobra stvar pa je, da bo ta nadrealistična razprava v nekaj dneh pozabljena. Po drugi strani pa se bomo še dolgo spominjali dejstva, da je pri papeževi maši skupaj praznovalo več sto tisoč ljudi, Madžarov od drugod in čez mejo, tujcev, voditeljev držav, opozicijskih in vladnih politikov. Za vse, ki so bili prisotni na Trgu herojev ali so spremljali mašo papeža Frančiška prek medijev, bo to ostalo edinstveno doživetje. To je bila papeška maša v navzočnosti konstantinopelskega patriarha, ki je zastopal pravoslavje, ter prve vrste protestantskih in judovskih predstavnikov, ki si zaslužijo posebno zahvalo in spoštovanje. To je bil spodbuden trenutek v zgodovini, ko se je zdelo, da lahko kot narod dostojanstveno praznujemo in svetu pokažemo svoj najboljši obraz. Ta dan se bo zapisal v zgodovinske knjige, kjer neumnosti zadnjih nekaj tednov ne bodo imele več nobenega pomena.

Avtor je višji analitik na madžarskem centru za temeljne pravice

Vir: Magyarnemzet.hu