Agenda 2030: novi svetovni red, kulturni marksizem in ideologija spolov

Piše: oče Gabriel Calvo Zarraute

Upoštevati moramo zgodovinske korenine, ki so pripeljale do sedanjega položaja, tj. do te končne faze človeške intelektualne in moralne degradacije.

V 16. stoletju je verska revolucija protestantizma zanikala nujno človeško in božansko, naravno in nadnaravno posredovanje človeka z Bogom (Cerkvijo) ter s tem uničila človekovo svobodo in razum, saj je prekinila povezavo med vero in razumom, politiko in etiko, kar je pomenilo smrt krščanstva. Zaradi nominalizma je Luter zagovarjal fideizem, ki je vero postavil proti razumu in jo imel za “hudičevo pohotnico” (De servo arbitrio, 1525).

V 18. stoletju sta razsvetljenstvo in francoska revolucija imela izrazito politično naravo. Revolucija, ki jo je izvedla giljotina in odobrila demokratična ljudska suverenost, je zanikala transcendentno in moralno razsežnost človeka (naravno pravo) ter uničila krščanski družbeni red Zakonodajalca in Boga. Tako je absolutni vladar prevzel mesto Boga. Razsvetljenstvo je razum postavilo proti veri, saj jo je imelo za “fanatizem”, kot je trdil Voltaire (Filozofska pisma, 1734).

Postmodernizem, ki se je začel s kulturno revolucijo leta 1968, je zanikal človeško resničnost (biološko spolno delitev), da bi uničil delo Boga Stvarnika, ki je vzpostavil naravno poroko, na kateri temelji prva in najpomembnejša človeška družba, družina. Novi Bog postane totalitarna demokratična država. Kulturni marksizem v imenu nihilizma zanika razum in vero. Jean Paul Sartre, eden od njegovih glavnih ideologov, je zapisal: “človek ni nič drugega kot nekoristna strast” (Biti in nič, 1943).

Prvič, kot zgodovinska stalnica je potrjeno, da je revolucija, ne glede na njeno ime, “v svojem splošnem pomenu uničenje celotnega reda. Pojem je postal tako razširjen, da si nihče ne upa imenovati sebe revolucionarja” pravi filozof Rafael Gambra v knjigi El lenguaje y los mitos (Jezik in miti). Pravzaprav je presenetljivo, da so jo od Janeza XXIII. naprej vsi papeži po drugem vatikanskem koncilu uporabljali, da bi jo poistovetili s krščanskim sporočilom. Za prejšnje papeže, ki so se jasno zavedali pospešenega procesa sekularizacije in naraščanja sovražnosti do Cerkve zaradi liberalnih revolucij v 19. stoletju, je bila to nepredstavljiva povezava.

Da ne omenjamo komunistične revolucije leta 1917 v Rusiji in naslednjih: Kitajska (1949), Kuba (1959), Kambodža (1975) in Vietnam (1975). Izčrpna študija Stéphana Courtoisa Črna knjiga komunizma je postala temeljno besedilo za razumevanje pomena pojma “revolucija”, skupaj s klasično knjigo Pierra Gaxotta Francoska revolucija. Po branju obeh spisov nihče pri zdravi pameti ne bi pomislil na uporabo pojmov “revolucija” in “revolucionar”, ne da bi to dobro premislil.

Zato nas Joseph De Maistre v svojih Razmišljanjih o Franciji opozarja, da: “Kontrarevolucija ni kontrarevolucija, temveč nasprotje revolucije”. Boj proti Luciferjevemu neredu, ki ga je na svet prinesla revolucija, se imenuje kontrarevolucija, tj. gibanje, ki ponovno vzpostavi red (hierarhijo), ki ga je Bog vpisal v svoje stvarstvo. Zato sveti Tomaž Akvinski uči, kako je večni Božji zakon “udeležen v razumnem bitju z naravnim zakonom” (S. Th. I-II, q. 91, a. 2). Jean Ousset v knjigi That He May Reign piše: “Aktivna in pasivna sokrivda v Cerkvi se je razširila na družbo in omogočila vse bolj odločno napredovanje uničujoče fenomenologije revolucije”.

Red, ki ga je treba obnoviti, je družbena vladavina našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pa sentimentalna in minljiva “civilizacija ljubezni”, ki je bolj podobna hipijevskemu sloganu iz šestdesetih let, ali prazno “univerzalno bratstvo” prostozidarstva. Z drugimi besedami, krščanska civilizacija, podoba in zemeljski odsev raja, proti neredu, v katerega je človeka pahnila revolucija. Tradicionalna katoliška resnica, ki jo je med drugim že stoletja izražal Pij XI (Quas primas, št. 16-17), vendar jo je težko uskladiti s temi trditvami papeža Frančiška: “Če so nas v preteklosti razlike [med različnimi religijami] postavljale v nasprotje, danes v njih vidimo bogastvo različnih poti do Boga” (5-10-2021).

Gotovo pa je, da je edino naš Gospod Jezus Kristus, utelešena Beseda, izključna pot k Bogu Očetu: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni” (Jn 14,6); “Kajti pod nebom ni nobenega drugega imena, danega ljudem, po katerem bi bili rešeni” (Apd 4,12). Pačamama, Mohamed, Luter ali Buda niso možnosti za dosego Boga, ampak laži, ki vodijo v pekel.

Takšne papeževe izjave so nezdružljive z magisterijem Cerkve (Dominus Iesus, št. 9), vendar je Bergoglio, kot običajno ob drugih priložnostih, škofu Schneiderju brez pomislekov zagotovil, da je mislil prav to (8-3-19). Na ta način je naredil norca iz vseh, ki si prizadevajo za prisilno eksegezo papeževih besed, da bi jih za vsako ceno uskladili s katoliško vero. Vendar pa skoraj noben škofovski glas, ki bi ovrgel te napačne nauke, ne razkriva brezna intelektualne in moralne dekadence ter posledično sektaškega sledenja, v katerem so cerkveni uradniki že desetletja. Cerkev, ki je postala nevladna organizacija, ki svetu, ki zanika Kristusa in pred katerim že desetletja kleči, ponuja le prilagodljivo vero, kar zdaj dokazuje s podporo agendi 2030.

Drugič, kot je pravilno poudaril modri Chesterton v knjigi Konec dobe: “Kar je človek izgubil v dvajsetem stoletju, ni vera, ampak razum.” Zato je človek postal igrača temnih in iracionalnih sil, v katere so se sprevrgle njegove strasti. Sodobni človek ni sposoben zaznati nadnaravne resničnosti, ker mu je bila naravna resničnost prej nerazumljiva. Milost predpostavlja naravo, saj sveti Tomaž uči: “Milost ne razveljavlja narave, ampak jo izpopolnjuje” (S. Th. I, q. 1, a. 8). To pomeni, da čeprav milost pripada nadnaravnemu redu, je odložena (inhiere) v naravnem redu, tako da je s poškodovanjem naravnega reda težje prejeti milost. Obstajajo trije glavni vzroki, ki so povzročili to zaslepljenost naravnega razuma:

Razgradnja prve človeške družbe, naravne družine in njenih socioloških povezav, prenašalcev verskega, moralnega, kulturnega in zgodovinskega izročila, pri čemer je posameznik ostal na prostem. Brez drugih meril, razen tistih, ki jih narekujejo politična oblast, mediji za množično manipulacijo in izobraževalni sistem.

Namerno spodbujanje intelektualne revščine na ključnih področjih človeškega znanja, kot so humanistične vede, s strani izobraževalnega sistema in medijev, ki so postali prenašalci sloganov politične oblasti, od katere so ekonomsko odvisni.

Izkrivljanje etičnega in moralnega znanja, ki je posledica izrojene vzgoje, ki legitimira in spodbuja najbolj nizkotne strasti s številnimi možnostmi zabave, ki jih ponujajo potrošniška družba in družbena omrežja.

Vir: El Correo de España

El Correo de España ni odgovoren za mnenja svojih sodelavcev, ki so sami odgovorni zanje.

Oče Gabriel Calvo Zarraute je duhovnik v škofiji Toledo (2008). Ima diplomo iz poučevanja, licenco iz temeljne teologije, licenco iz cerkvene zgodovine in diplomo iz filozofije. Po služenju v mestnih župnijah v Móstolesu in Fuenlabradi je podeželski župnik v Montes de Toledu. Profesor na škofijskem teološkem centru v Getafeju (2014-2018). Leta 2016 je izdal svoje prvo delo Dos maestros y un camino, leta 2019 pa Verdades y mitos de la Iglesia Católica. Trenutno je doktorski študent cerkvene zgodovine na Univerzi San Dámaso v Madridu, ki jo kombinira z diplomo iz kanonskega prava. Predavatelj na Inštitutu za verske vede v Talaveri de la Reina. Literarni kritik na verskem informacijskem portalu Infovaticana, na blogu Criterio, kolumnist digitalnega časopisa Adelante España in sodelavec Alto y claro tv.