Piše: László Szőcs

Nedvomno obstajajo teroristi, ki so v Evropo vstopili po nezakonitih migracijskih poteh, in med njimi so tudi takšni, ki jih skrivajo muslimanske skupnosti. Vendar ne gre toliko za število priseljencev, temveč za to, kako priseljevanje poteka in kako se muslimani počutijo integrirani. To je seveda njihova odgovornost, ne le odgovornost države gostiteljice,” je dejal Diego Muro, raziskovalec terorizma na Univerzi St Andrews na Škotskem, ki je v Budimpešti gost kolegija Mathias Corvinus.

Nedavno, ob 20. obletnici napadov 11. septembra, se je svet spomnil terorističnih napadov. Toda od leta 2001 se je način delovanja globalnega terorizma spremenil. Kako to vidite vi?

V zgodovini je terorizem vedno prihajal v valovih, od starih anarhistov do dekolonizacijskega nasilja in levičarskega terorizma, kot so bile dejavnosti nemške Frakcije Rdeče armade. Od sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je postajalo vse bolj jasno, da je za terorizmom verski motiv ter povezava z islamom in zlasti sunitskim ekstremizmom. Dve vodilni “znamki” islamističnega terorizma, Al Kaida in Islamska država (ISIS), sta povezani z majhnimi avtonomnimi skupinami, ki se borijo na lokalni ravni in se izrekajo za zveste. Tako sta hkrati prisotna center in decentralizacija ter napetost med njima. Vendar pa vlogo centra pogosto precenjujemo. Al Kaido zdaj veliko raziskujemo in vemo, da si je niso izmislili v Pakistanu, kot smo bili prepričani. Al Kaida je danes spet veliko večja grožnja svetu kot ISIS, katere ideologija je še vedno živa, vendar je njena organizacija zbledela, bila poražena in ne ogroža več ozemeljske celovitosti Sirije in Iraka.

V Evropi so storilci islamističnih terorističnih napadov običajno priseljenci z migrantskim ozadjem. To velja tudi za trenutno največji teroristični napad v Parizu, kjer je na zatožni klopi Salah Abdeslam, maroško-francoski državljan, rojen v Bruslju. Nekateri pa zanikajo povezavo med priseljevanjem in terorizmom.

Prepričan sem, da veste, da korelacija v statistiki ni isto kot vzročna zveza. Vendar je med njima zagotovo povezava. V Evropi je večina terorističnih napadov izvedena tam, kjer živijo številne muslimanske skupnosti, na primer v Franciji, Združenem kraljestvu ali Nemčiji. Tam, kjer jih ni tako veliko, kot na območju, o katerem govorimo tukaj, pa je takšnih incidentov zelo malo. Nedvomno obstajajo teroristi, ki so v Evropo prišli po nezakonitih migracijskih poteh, in da so nekatere med njimi skrivale muslimanske skupnosti. Vendar pa ni nobene vzročne povezave v smislu, da bi bilo mogoče na podlagi števila muslimanov sklepati o terorističnih dejanjih. Ne gre toliko za priseljevanje samo po sebi, temveč za to, kako deluje, kako se muslimani počutijo kot del lokalne skupnosti, ali so vključeni, enakopravno obravnavani in ali imajo možnost napredovati v družbi. To je seveda njihova odgovornost, ne le odgovornost države gostiteljice. To je izziv povsod, saj ni čarobne formule. V ZDA živi tudi veliko muslimanov, vendar ni primerov notranjega terorizma.

Anno Lindh, zunanjo ministrico Švedske, ene najnaprednejših držav na svetu, je v supermarketu do smrti zabodel priseljenec druge generacije. Toda kakšne pogoje bi morala Evropa ustvariti, da bi nekaterim priseljencem preprečila izražanje razočaranja v napadih?

Pritožbe niso nujno razumljene glede na objektivne okoliščine. Seveda lahko trdimo, da imajo migranti na Švedskem visok življenjski standard in so v veliko boljšem položaju, kot če bi ostali doma. To, kar v literaturi imenujemo relativna prikrajšanost, poudarja razliko med tem, do česar posameznik meni, da je upravičen, in tem, kar dejansko ima. To je torej zaznana pomanjkljivost. Recimo, da imate dohodek dvajset tisoč evrov na leto. Vi pa menite, da ste upravičeni do trideset tisočakov. Občutek pomanjkanja je žalitev. V primeru muslimanov je treba upoštevati, da je zaskrbljujoča tudi usoda njihovih bratov in sester v veri na oddaljenih koncih sveta.

Vrnimo se k sojenju Abdeslamu: Kakšen je po vašem mnenju njen pomen?

Prepričan sem, da bo imel katarzični učinek na celotno francosko družbo, tako kot je imela Komisija 11. septembra takšen učinek v Združenih državah Amerike. Pretreslo me je, kako se priče in preživeli spominjajo dogodkov terorističnih napadov v Parizu leta 2015. Mislim, da bo ta proces zacelil mnoge rane in prisilil Francoze, da razmislijo o svojih vrednotah in o tem, kako malo lahko storijo kot družba.

Ali bo to vplivalo tudi na francosko predsedniško volilno kampanjo, v kateri bo priseljevanje eno glavnih vprašanj?

Vsekakor bo dalo municijo politikom, ki se želijo spraviti na svoje nasprotnike. To je povsem naravno. Vendar menim, da to ne bo bistveno vplivalo na možnosti Emmanuela Macrona za ponovno izvolitev. Pomemben je dolgoročni vpliv procesa na Francijo.

Vir: Magyar Nemzet

 

1 komentar

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj