Akademska raziskovalka slovenskega rodu raztrgala prosluli »Projekt 1619«

Piše: C.R.

Ameriška pisateljica in akademska raziskovalka slovenskega rodu Mary Grabar je izdala knjigo »Razkrinkanje projekta 1619. Razkritje načrta za razdelitev Amerike«. V knjigi je  dobesedno raztrgala t.i. Projekt 1619, ki ga je začela ga je Nikole Hannah-Jones s podporo NY Timesa in zanj dobila celo Pulitzerjevo nagrado. Bistvo Projekta 1619 ( tega leta so prišli v ZDA prvi črnci kot sužnji), je v tem, da želi preoblikovati zgodovino tako, da črnce postavi v središče zgodovine ZDA, da so oni in ne beli naseljenci ključni za nastanek ZDA, se pravi, da ZDA niso nastale 1789, ampak 1619. To politično korektno neumnost zdaj progresivci skušajo vsiliti javnosti (predvsem mladini) tako skozi množične medije in zabavno industrijo, kot jo tudi uvrstiti v obvezni kurikulum ameriških izobraževalnih ustanov. O knjigi Mary Grabar je v napisal obseženo recenzijo  Matthew G. Andersson v The American thinker. Njegov prispevek objavljamo v celoti:

»Mary Grabar je napisala resno, zrelo knjigo, ki bi morala biti v vsakem ameriškem gospodinjstvu in učilnici.  Njeno sporočilo je tako ključno za razumevanje, da bi lahko koristno služila kot obvezno branje pri preizkusu znanja in kvalifikacijah za ameriško državljanstvo. Nekaj poglavij se mi je zdelo prezahtevno, vendar so posledica njene odločenosti, da bi zgodbo ponovno sestavila po dejstvih, saj so člani projekta 1619 veliko zgodovinskih podrobnosti ponaredili ali prezrli.

Grabarjeva neposredno ali implicitno “ovrže” vsaj štiri glavne predmete:

– domnevni pomen datuma 1619;

– domnevno edinstveno krivdo Jeffersona in drugih ustanoviteljev pri ohranjanju ameriškega suženjskega dela;

– trditev o edinstvenem kolonialnem in zgodnjem republiškem spodbujanju trgov s sužnji in trgovanja s sužnji ter;

– domnevno izobraževalno vrednost takšnega zgodovinskega revizionizma, ki temelji tudi na sodobni politični pripovedi o nerešeni rasni diskriminaciji in škodi v pravni in finančni razsežnosti.

Grabarjeva projekta 1619 ne le “ovrže”, temveč ga uniči, in sicer z vztrajnim, strokovnim zbiranjem dejstev in podatkov ter s premišljeno argumentacijo, izbranimi viri in skrbnimi opombami pod črto.  Knjiga se bere zelo gladko, saj je zelo poglobljena v zgodovinske raziskave. Knjiga se mi je zdela kot “page-turner”, saj se njeni argumenti odvijajo s presenečenjem, zadovoljstvom in modrostjo, ne le v zvezi z dejstvi kolonialnega suženjstva, temveč tudi v širšem kontekstu ameriške zgodovine in še širše, v kontekstu svetovne zgodovine.

Neustrašno se zavzema za celovitost dejstev in izpodbija prisilni moralizem svojega objekta.  Je delo nekoga, ki pozna Ameriko v njeni moči in zapletenosti ter celo po lastnih izkušnjah prihoda v to državo.  Učinkovito prinaša zrelost in modrost modre matere, ki popravlja nenormalne otroke.  V tem pogledu ni pokroviteljska ali omalovažujoča, temveč zgolj postavlja stvari na svoje mesto.

Prav tako pa to ni zgolj ideološki odgovor na program 1619; gre za delo zrele znanstvenice, ki ve, kaj pomeni spoštljivo in profesionalno ravnati z odgovornostjo, da velikemu javnemu občinstvu (in potencialno milijonom mladih študentov) predstavi pomemben prikaz svoje države, tako da bodo lahko čustveno in psihološko bolje vzpostavili natančno zgodovinsko osnovo, na podlagi katere bodo lahko razmišljali in presojali.

Njeno raziskovanje psihologije Thomasa Jeffersona in njegovega skrbnega strateškega načrtovanja, ki bi najprej osvobodilo ameriški um, je na primer vznemirljivo branje, zaradi katerega Jeffersona še bolj občudujem (s takšnim vodenjem bi se lahko vprašali, ali bi se lahko povsem izognili državljanski vojni).  Gospa Grabar je sposobna razbrati in posredovati Jeffersonov značaj – skupaj s predsednikom Lincolnom -, ker z bolj izkušenim umom razbere vse njegove skrbi in odgovornosti kot ne le “radikalnega abolicionista”, temveč kot državnika in voditelja, ki se je zavzemal za stabilnost svoje države in postopno preobrazbo po etičnih in moralnih načelih, ki jih je jasno začrtal in zagovarjal, tako da bi se s kombinacijo prepričevanja, spodbud in učenja suženjstvo vseh vrst končno izničilo. Sama emancipacija bi se pojavila organsko in iz družbene dinamike “od spodaj navzgor”, ne pa iz sporne nepremišljenosti “od zgoraj navzdol” (česar se je on in drugi bali), ki bi lahko povzročila odkrito nasilno ali, kar je še huje, pasivno-agresivno upiranje in spodkopavanje, ki bi lahko državo razdrobilo ali zaviralo njen nujni konkurenčni gospodarski razvoj in stabilnost.

Še več, tako Jefferson kot Lincoln sta pragmatično, čeprav “whigovsko” razmišljala o tem, kaj bi se lahko zgodilo po emancipaciji: kako bi se sužnji in podnajemniki prilagodili na zaposlitev, podjetništvo, izobraževanje in državljanstvo?  In še več, kako bi bilo mogoče razviti produktivne odnose med celotno družbo, ki bi si prizadevali za enotno združeno državo?

Jefferson je imel zaradi poznavanja drugih državnikov, pisateljev in intelektualcev ali sodelovanja z njimi resnično globalistično perspektivo.  Po preučitvi dokazov, ki jih predstavi gospa Grabar, se narava suženjstva povzdigne v ustrezno opredelitev in kontekst, ne le kot “ameriška” praksa, temveč kot globoko zakoreninjena, svetovna človeška tradicija: dejansko je človeški rod sestavljalo več zasužnjenih kot svobodnih.  Suženjstvo, služenje, zatiranje in suženjstvo so skorajda določali notranjo naravo človeških družb.

Jefferson si je prizadeval ne le za novo državo, ki bi se končno osvobodila teh kulturnih praks, temveč tudi za vzpostavitev modela za sistematično in institucionalno izkoreninjenje suženjstva – in za odpornost ustavnih in pravnih standardov, ki bi preprečili njegovo ponovno pojavitev.  Gordon Wood pravi: “Revolucija je ustvarila prvo gibanje proti suženjstvu v svetovni zgodovini.”

Vendar to sindikata 1619 in njegovih ciljev ne ustavi; dejstva mu ne stojijo na poti.  Dejstva namreč preoblikujejo, preoblikujejo, izumljajo ali ignorirajo.  To pa ne zahteva le obračuna, ki je potreben za celovitost zgodovine ter odgovornost in verodostojnost, ki se zahtevata od znanstvenikov in učiteljev zgodovinske pripovedi, temveč tudi proti skritim ciljem celotne agende 1619.  Ta se ne ozira na resnico, zgodovino, ameriški projekt in zlasti ne na misli naše mladine.  To je program zgolj političnega oportunizma, ki skuša eno skupino naščuvati proti drugi. Vendar tega ne počne zato, da bi “postavil stvari na svoje mesto” ali se postavil v bran zatiranju: sam si prizadeva za zatiranje.

Knjiga Mary Grabar vam bo pomagala razumeti problem 1619 v njegovem polnem razcvetu ter vas spodbudila k razumevanju tradicije in razlogov, da stojite pokončno in ponosno kot Američan z ameriškim umom; ki se zaveda celotnega spektra svoje zgodovine in svojih obljub.«

Mary Grabar se je rodila v Sloveniji, ko je bila še del komunistične Jugoslavije, odraščala pa je v Rochestru v New Yorku. Leta 2002 je doktorirala iz angleščine na Univerzi v Georgii in do leta 2013 poučevala na številnih kolidžih in univerzah v Georgii. Med poučevanjem je veliko pisala o političnih, kulturnih in izobraževalnih temah ter ustanovila neprofitno reformno pobudo Dissident Prof Education Project. Leta 2014 se je preselila v Clinton v New Yorku in postala stalna sodelavka Inštituta Alexandra Hamiltona za preučevanje zahodne civilizacije.