Piše: Breizh-info
Alaina de Benoista smo prosili za analizo preboja Erica Zemmourja v boju za predsedniško kandidaturo, pa tudi njegovega verjetnega soočenja z Marine Le Pen in Emmanuelom Macronom. Alaina de Benoista smo ob tej priložnosti povprašali tudi o nadaljevanju tiranije kovidov, ki jo vodijo oblasti, pa tudi o vlogi Srednje Evrope pri reševanju evropske civilizacije.
Breizh-info.com: Alain de Benoist, kakšno je vaše mnenje o medijsko-političnem vzponu Erica Zemmourja nekaj mesecev pred predsedniškimi volitvami? Ali ni ta vzpon znak dokončnega neuspeha Nacionalnega združenja v politiki?
Alain de Benoist: Vsaka predsedniška kampanja v Franciji ima svoje nepričakovane dogodke. Letos govori o fenomenu Zemmour. Na to gledam z radovednostjo, a tudi z distanco, saj sem še vedno prepričan, da nobene volitve, niti predsedniške, ne morejo ustvariti pogojev za pravo revolucijo, ki jo potrebujejo naši ljudje.
Eric Zemmour je prijatelj, katerega obsežno politično in zgodovinsko kulturo poznam in čigar neuklonljivo in bojevito držo občudujem, vendar mi to ne preprečuje, da se z njim ne bi strinjal v številnih točkah (njegov jakobinizem, kritika ideje imperija, brezpogojno zagovarjanje asimilacije, sovražnost do regionalnih imen, da ne omenjam vprašanja “krščanskih korenin”). Njegov vzpon od “skorajšnjega kandidata” je izjemen, saj se zdaj zdi, da lahko Marine Le Pen prepreči nastop v prvem krogu glasovanja in celo prepreči njeno prisotnost v drugem krogu. Šest mesecev pred volitvami pa ni razloga za napovedovanje. Zemmour lahko napreduje, kot je to leta 2017 storil Macron, ali pa nenadoma propade, kot je to leta 2002 storil Chevènement.
Sprva so Zemmourjevo kandidaturo na eni strani podprli republikanci, ki se z Marine Le Pen strinjajo glede priseljevanja, a menijo, da so njena stališča glede družbenih vprašanj preveč skrajna, na drugi strani pa cela vrsta razočaranih članov Nacionalnega zbora, ki ji očitajo, da se skuša preveč angažirati in s tem tvega “banalizacijo” svojega diskurza, saj njen glavni cilj ni preprečiti Macronovo ponovno izvolitev, temveč se “za vedno znebiti Marine”. Težava je seveda v tem, da je težko zapeljati ljudi, ki se jim zdi preveč radikalna, in druge, ki se jim ne zdi dovolj radikalna …
Menim tudi, da bi bilo napačno prehitro pokopati Marine Le Pen. Kljub obžalovanja vrednemu stanju v RN (vendar na predsedniških volitvah glasujete za osebo, ne za stranko) ostaja prednostna kandidatka delavskega razreda. Zemmour pravi, da želi v svoji ambiciji, da bi “na novo izumil” RPR, spraviti delavski razred in “patriotsko buržoazijo” (ali združiti sociologijo Manif pour tous in gilets jaunes), vendar se trenutno komaj dotakne prvih, ki ga skorajda ne poznajo. To je posredno priznal, ko je 22. oktobra izjavil, da “ima Marine Le Pen samo zase delavski razred, da je zaprta v nekakšen geto delavcev in brezposelnih, ki so povsem ugledni in pomembni ljudje, vendar ne doseže CSP+ in buržoazije”. Zemmour je po drugi strani uspel predvsem pri nekdanjih volivcih Fillona in Bellamyja, pri CSP+ in versajskih katoličanih, torej pri tisti mali in srednji buržoaziji, ki se boji za svojo prihodnost in identiteto, saj jo skrbi kulturna negotovost, zelo malo pa gospodarska negotovost, ki je, nasprotno, ena glavnih skrbi “obrobne Francije”, ki, kot je dejala Marine Le Pen, “ne bo sprejela žrtvovanja za ultra-liberalno vizijo gospodarstva”.
Oblikovanje novega zgodovinskega bloka s hegemonističnimi pretenzijami si dejansko lahko predstavljamo na dva zelo različna načina: “zvezo desnice” in tisto, kar Christophe Guilluy ali Jérôme Sainte-Marie (Bloc contre bloc, 2019, Bloc populaire, 2021) imenujeta “ljudski blok”. Prvi temelji na delitvi na desnico in levico, ki danes nima več smisla, drugi pa na razrednem razmerju, ki postaja vse bolj prisotno, saj se kupna moč zmanjšuje, prekarnost pa povečuje. Ta dva pogleda je težko uskladiti. V času, ko so vse institucije, ki so nekoč zagotavljale soglasje, v sistemski krizi, je težko ugoditi zahtevam delavskega razreda, ki se sooča s socialno bedo in neobvladljivim priseljevanjem in ki dobro ve, da je vprašanje nacionalne identitete neločljivo povezano s socialnim vprašanjem, hkrati pa poskušati obljubiti šefom CAC 40.
Zato počakajmo še šest mesecev. Takrat bomo vedeli, ali je Zemmour dosegel kaj drugega kot ponovno izvolitev Macrona.
Breizh-info.com: Tiranska (uradno sanirana) politika francoskih oblasti se nadaljuje. Zdi se, da je večina francoskega prebivalstva kapitulirala ali se vsaj sprijaznila s tem, da je treba predložiti črtno kodo in dokazilo o cepljenju, če želite jesti v mestu, iti v kino itd. Ali vas splošna podreditev prebivalstva skrbi?
Alain de Benoist: Pozabljate, da je sredi lanskega poletja, v času, ko si noben sindikat ni upal organizirati demonstracij, na stotisoče Francozov teden za tednom demonstriralo proti zdravstveni prepustnici. To se še nikoli ni zgodilo.
Po drugi strani pa je jasno – mislim, da smo o tem že govorili -, da se je veliko ljudi pripravljenih odpovedati svojim svoboščinam, če menijo, da je ogrožena njihova varnost ali zdravje. Strah je glavno gonilo prostovoljnega suženjstva. Toda to, kar si razlagate kot podreditev, si lahko razlagate tudi kot odpornost ali prilagodljivost, ne da bi pri tem preprečili izbruh jeze. Osebno bi splošno podreditev razumel kot sprejemanje kapitalističnega sistema, ki jim odvzema človeškost.
Breizh-info.com: Pred kratkim ste izdali knjigo “Preživeti dezinformacije”, v kateri povzemate in ponavljate svoje intervjuje z Nicolasom Gauthierjem na spletni strani “Boulevard Voltaire”. Kako smo lahko ustrezno obveščeni v odprti družbi, ki vsako sekundo proizvaja informacije?
Alain de Benoist: Seveda obstajajo viri informacij, ki so boljši od drugih. Njihov seznam ni potreben (Breizh-Info bi seveda imel svoje mesto). Vendar pa ni toliko pomembno, koliko informacij sprejmemo, temveč kako lahko ocenimo njihov pomen. Tragedija je v tem, da je zaradi strukture današnjih medijev vse težje razvrstiti informacije, predvsem pa razumeti njihov smisel in pomen. Eden od ciljev te zbirke je pokazati, da dogodki, ki so lahko resnično zgodovinsko pomembni, niso nujno (in celo redko) tisti, o katerih se največ govori.
Breizh-info.com: In končno, kakšna je razlika med nezadostno obveščenim človekom – tistim, ki gleda le novice ob 8. uri ali prebere le nekaj odlomkov iz regionalnega dnevnega časopisa – in tistim, ki je ves dan zatopljen v novice, tako da se jim ne more izogniti?
Alain de Benoist: Na koncu ne. Ena oseba ne ve veliko, druga je slišala o vsem, a ne razume ničesar. Presežek informacij je popolnoma enak odsotnosti informacij, kar je posledica pojava kontraproduktivnosti, za katerega je Ivan Illich navedel številne druge primere.
Breizh-info.com: Če se vrnemo k temi Evrope in njene prihodnosti, kako ocenjujete vse ostrejše napade bruseljskih komisarjev na srednjeevropske države, predvsem na Poljsko in Madžarsko? Ali menite, da bi lahko Evropska unija eksplodirala ali se razdelila na dva dela?
Bruseljska komisija ne prenese tega, kar vedno znova predstavlja kot “kršitve pravne države”. To ni presenetljivo, saj gre za enega od nosilcev prevladujoče ideologije, ki pravno državo razume kot sredstvo za podrejanje politike avtoriteti sodnikov in ljudske suverenosti morali “človekovih pravic”. Vzhodnoevropske države so ugotovile, da je “svobodni svet”, o katerem so sanjale v času komunizma, še toliko manj vzor, ker je lahko tudi grožnja. Poljska in Madžarska nista osamljeni v sporu, ki ga omenjate, saj je 7. oktobra kar dvanajst držav članic (Avstrija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Grčija, Madžarska, Litva, Latvija, Poljska in Slovaška) poskušalo sprejeti besedilo, ki bi Komisiji omogočilo financiranje gradnje zidov ali ograj z bodečo žico na zunanjih mejah Unije. Ta predlog je bil seveda zavrnjen, vendar je kljub temu pomemben.
Višegrajsko skupino lahko razumemo kot začetek “druge Evrope”. To je upravičeno upanje, vendar ne smemo skrivati, da se države skupine še zdaleč ne strinjajo o vsem. V zunanji politiki se na primer Poljska še naprej slepo usmerja v Združene države Amerike in izpoveduje rusofobijo, ki je Madžarska ne deli. Prav tako ne smemo pozabiti, da lahko Poljska v sporu z EU veliko izgubi, saj je trenutno največja prejemnica sredstev EU. Ne verjamem v eksplozijo, temveč v implozijo EU, ki bi povzročila dejansko dislokacijo.
Breizh-info.com: S to hipotezo bi se v Franciji verjetno znašli v zahodnem taboru … torej ne ravno v taboru zagovornikov civilizirane Evrope … Kaj lahko storimo jutri, da bi ohranili temeljne mostove?
Alain de Benoist: Tveganje biti v “zahodnem taboru” se mi zdi precejšnje v trenutni vojni med Washingtonom in Pekingom, ki bi lahko nekega dne pripeljala do oboroženega spopada med propadajočo ameriško hipermočjo in naraščajočo kitajsko močjo, ki se nenehno uveljavlja. Združene države že oblikujejo “zahodno koalicijo” proti Kitajski, podobno tisti, ki si je med hladno vojno prizadevala zadržati Sovjetsko zvezo. V primeru vojne bi bila največja napaka, ki bi jo lahko storili Evropejci, če bi se postavili na stran Washingtona, namesto da zavzamejo vsaj nevtralno stališče. Evropa ni poklicana, da bi vodila vojno proti Kitajcem!
Slovenian