Piše: Álvaro Peñas
Alejandro Macarrón je inženir, poslovni svetovalec in koordinator demografskega observatorija CEU-CEFAS. Je avtor knjig El suicidio demográfico de España (Demografski samomor Španije) in Suicidio demográfico en Occidente y medio mundo (Demografski samomor na zahodu in polovice sveta).
Podnebne spremembe so zadnja modna muha v kampanjah proti rojstvu in morda najbolj radikalna in absurdna. Kako je mogoče, da je tovrstna kampanja tako priljubljena v osrednjih medijih in političnih agendah?
Dejavnikov je več. Prvič, mediji so lačni novic, vsak senzacionalistični naslov pa je objavljen brez vsake preverbe. Sit sem, ko vidim objavljene demografske podatke, ki se ne ujemajo z resničnostjo. S primerom podnebnih sprememb se v družbi generira val pesimizma, posledice pa se ne upoštevajo. Pri tej stopnji rodnosti nam bo zagotovo zelo slabo; po drugi strani pa so podnebne spremembe hipotetične in ni takšne stopnje gotovosti, ker gre za zelo zapleteno vprašanje. Zato ni racionalno streljati se v nogo s tem, da nimamo otrok, ko nismo niti na ravni nadomestitve prebivalstva. Posledice bodo katastrofalne na družbeni in kolektivni ravni ter tudi na človeški ravni, saj antinatalizem vodi tako v starajočo se družbo zaradi pomanjkanja mladih kot v zelo žalostno družbo zaradi afektivne revščine. Obstajajo politični in gospodarski interesi, ki podpirajo širjenje teh idej, obstaja pa očitno železno zavezništvo med levico in tistimi, ki služijo denar s podnebnimi spremembami.
Malthusova teorija je doslej popolnoma propadla, saj je bilo proizvedenih veliko več virov, kot je naraslo prebivalstvo. Res je, da obstajajo fizične meje rasti, a še zdaleč niso dosežene. Gotovo je, da bo padec rodnosti povzročil pravo katastrofo. S situacijo, kakršno imamo v Španiji, z 1,1 otroka na žensko, je vsaka nova generacija malo več kot polovica prejšnje – katastrofa.
To sporočilo je namenjeno predvsem zahodnemu svetu.
Pred petdesetimi leti je obstajal ameriški projekt – Kissingerjevo poročilo –, ki je bil sprva tajen, nato pa je bila tajnost preklicana. Je zelo racionalen in kaže na zaskrbljenost nad rastjo prebivalstva v tretjem svetu, predvsem zaradi zmanjšanja umrljivosti otrok in mladih, kar je bilo tudi vzrok za veliko rast prebivalstva v Evropi in Ameriki v 19. in 20. stoletju. Pakistan se je na primer od osamosvojitve povečal za petkrat. Združene države so se bale, da bi to lahko zaviralo razvoj držav tretjega sveta ter povzročilo revolucije in sovražne vlade v nasprotju z njihovimi interesi, zato so pripravljali načrt za zmanjšanje rodnosti po vsem svetu. Zdaj ne morem trditi, ali potekajo akcije proti rojstvu drugje, na Zahodu pa se, in grozljivo je, ko smo v procesu demografskega samomora. Obstaja inercija, ko se je pred tridesetimi leti rodilo manj otrok, zato je vsako leto manj žensk v rodni dobi, število rojstev pa se mehanično zmanjšuje.
Kissingerjevo poročilo je bilo zelo racionalno. Ne trdim, da je bilo moralno, vendar je bilo pripravljeno sredi hladne vojne. Samomor Zahoda je nerazumljiv. Žalostno je, da se to dogaja, a podlo je, da se to spodbuja in nič ne naredi, da bi se to preprečilo. Eden najslabših primerov v Španiji je Asturija in zdi se, da njene regionalne vlade to ne skrbi. Na primer, leta 2022 je bilo 2,9 smrti na eno rojstvo – pravzaprav 3,6, če ne štejemo otrok tujcev. To so grozljive razsežnosti.
Vse več vojaških poveljnikov in politikov napoveduje, da se mora Zahod pripraviti na vojno in vključiti čim več vojakov. Kdo se bo boril v družbi brez otrok?
Ja, vse gre v isto smer. Poleg tistih, ki spodbujajo te ideje proti rojstvu, je to povezano s spektakularnim napredkom človeštva v zadnjih dvesto letih. Prešli smo iz družb z veliko vere in stiske, a s stabilnimi družinami in veliko otroki, v družbo, ki je veliko bolj premožna in mehka, in to je temeljni vzrok problema. V Španiji, ko je Franco umrl, je bilo število otrok na žensko za polovico manjše od zgodovinske številke, čeprav to ni bilo zelo opazno zaradi padca umrljivosti dojenčkov in otrok. Vendar je bilo manj volje imeti otroke in to se je zgodilo po vsem Zahodu. K temu je dodana še miselnost, da je imeti veliko družino skorajda herojsko dejanje. To je pesimistična miselnost, ki jo promovirajo mnogi v osrednjih medijih in ki je na dolgi rok samomorilna.
Morda se ljudje ne zavedajo, kaj družba brez otrok pomeni za njihovo prihodnost.
Točno tako. Gre za individualistično miselnost, ki posameznika ločuje od skupnosti in družine in živi le v sedanjosti.
Rešitev, ki jo predlagajo, je, da pridejo priseljenci in pokrijejo populacijski primanjkljaj.
Ta miselnost je naravnost patetična, saj pravi, da se mi, ki mislimo, da smo nad ostalimi, ne bomo utrujali z otroki, ampak da bodo ljudje iz revnejših držav prišli in to naredili namesto nas ter rešili probleme, ki smo jih ustvarili, ker sami nimamo otrok. To je tisto, kar ta mentaliteta v resnici pomeni. To je past, ker se v praksi ne bo izognilo čustvenim težavam, ki jih povzroča pomanjkanje otrok. Poleg tega priseljevanje, ki prihaja, na splošno zajema le najmanj kvalificirana delovna mesta, k čemur moramo dodati kulturne in integracijske težave. Resničnost je in ljudje niso krivi, da prihaja do kulturnih spopadov, na primer med krščanstvom in islamom. In z ekonomskega vidika socialna država pritegne in obdrži veliko več ljudi, kot jih potrebuje. Mnogi priseljenci zaslužijo več denarja s pobiranjem subvencije v Španiji kot z delom v svoji državi. Na primer, zaradi krize leta 2013 je bilo brezposelnih 60 % afriških priseljencev; naslednje leto jih je odšel le 1 %, ker jim je tukaj veliko bolje kot v njihovih državah. In to ni njihova odgovornost; mi smo tisti, ki dopuščamo to situacijo. Posledično še naprej množično prihaja delovna sila – čeprav je v državi visoka stopnja brezposelnosti – kar porablja sredstva, ki jih mora država zbrati z davki. Z drugimi besedami, vpliva na vse – plače, pokojnine itd.
Politiki o tem ne govorijo, ker si vse bolj infantilizirana družba to težko prizna.
To je neprijetna tema, zlasti za ljudi, ki nimajo otrok ali jih ne želijo imeti. Vedno so bili ljudje, ki niso imeli otrok, a včasih je bilo to manj pogosto in skoraj vsi so imeli veliko družinsko mrežo. Neprijetna je tudi za radikalne feministke. Razglašam se za feministko 1.0, ker se popolnoma strinjam s teoretskim bistvom feminizma, enakosti moških in žensk pred zakonom. Najnovejša generacija feminizma je agresivno proti moškim in proti družini. Za ta novi feminizem je imeti otroke žensko obžalovanje. To mnenje je v manjšini v primerjavi s številom ljudi, ki se počutijo nelagodno, ker nimajo otrok, kar politiki zaznavajo in zato o tem raje ne govorijo. Je pa treba tistim, ki nimajo otrok, razložiti, da jim je še vedno v interesu, da imajo drugi otroke.
Poleg tega je v politiki veliko ljudi brez otrok. Od zadnjih treh nemških kanclerjev nobeden ni imel bioloških otrok. Macron je brez otrok; francoski premier je brez otrok. V Španiji Ayuso, ki uvaja nekatere politike za rojstvo, nima otrok; Almeida nima otrok; Feijóo ima samo enega otroka in tako naprej. Ko je nastalo gibanje Empty Spain, so se srečali predsedniki Galicije, Asturije, Kastilje in Leóna ter Aragonije. Od štirih ima samo eden enega otroka, o staranju pa so govorili, kot da je padlo z neba. Za to so krivili izseljevanje, odločilno pa je pomanjkanje otrok. Asturija je izgubila veliko več prebivalstva zaradi padca rojstev kot zaradi izseljevanja.
Madžarska je država, ki je zavezana pronatalistični politiki in ji je uspelo ustaviti demografski upad z uporabo ekonomskih spodbud in spodbujanjem pro-družinske miselnosti. Je to zgled, ki mu je treba slediti? Je še čas, da se to stanje spremeni?
Madžarska dela nekaj zelo zanimivih in pozitivnih korakov, čeprav so rezultati le delni, ker je prišlo do določenega okrevanja, vendar ne toliko, kot bi si želeli. Seveda bi si želel, da bi Španija naredila to, kar počnejo na Madžarskem. Vsekakor pa sprememba miselnosti zahteva čas in je ni mogoče doseči v kratkem času. Tudi Poljska je pred Tuskom naredila načrt z ekonomskimi spodbudami, a vprašanje na koncu ni le ekonomsko. Prej ni bilo spodbud; ljudje so imeli otroke, ker so jih želeli imeti. Temeljno je, da ljudje razumejo, da je imeti otroke veliko bolje kot ne imeti. Vprašanje je spremeniti mentaliteto.
Se lahko izognemo demografskemu samomoru? Da, mogoče je obnoviti rodnost. Dobra novica je, da sta dva otroka na osebo dovolj in od te številke nismo tako daleč. Dovolj bi bil še en otrok na žensko.
Slovenian