Piše: Álvaro Peñas
Zelo realna je možnost, da bo vojna v Ukrajini ponovno obudila stare spore, kot je armensko-azirski spopad v Gorskem Karabahu, ali sprožila nove. Rustam Minnekajev, vršilec dolžnosti poveljnika ruskega osrednjega vojaškega okrožja, je 22. aprila predstavil nove smernice ruske ofenzive: zavzetje Donbasa in južne Ukrajine za zavarovanje Krima. General je tudi trdil, da je “nadzor nad južno Ukrajino še ena pot do Pridnestrja, kjer prav tako obstajajo dokazi o zatiranju rusko govorečega prebivalstva”. Te besede so povzročile “globoko zaskrbljenost” moldavske vlade in odpoklic ruskega veleposlanika na posvetovanja.
Tri dni pozneje je na sedežu pridnestrske državne varnosti prišlo do več eksplozij, ki so jih po navedbah notranjega ministrstva povzročile granatometi. Naslednji dan sta dve eksploziji poškodovali antene radijskega centra v mestu Maiac. Pridnestrski predsednik Vadim Krasnoselski je zatrdil, da je preiskava teh napadov vodila v Ukrajino, in pozval Kijev, naj razišče “nezakonito gibanje ukrajinskih borcev na ozemlju Pridnestrja”. Ukrajina je zavrnila insinuacije Krasnoselskega in govorila o napadu pod “lažno zastavo”, moldavski predsednik Maia Sandu pa je dejal, da gre za “poskus povečanja napetosti”, in za to krivil “notranje razlike med različnimi skupinami v Pridnestrju, ki imajo interes destabilizirati razmere”.
Moldavija, ki je nastala po razpadu Sovjetske zveze in je neodvisna od 27. avgusta 1991, je naslednje leto po kratkem oboroženem spopadu s separatisti, ki jih podpira Rusija, izgubila nadzor nad Pridnestrsko regijo. V Pridnestrju živi približno 470.000 ljudi, pri čemer Rusi in Ukrajinci skupaj presegajo število etničnih Moldavcev. Od dejanske neodvisnosti, čeprav je ni priznala niti Rusija, ima Pridnestrje predsedniški režim, ki še vedno na veliko uporablja vso sovjetsko simboliko. Ozemlje je popolnoma odvisno od Rusije, ki ima več kot 1 500 mož, razporejenih kot “mirovne sile” za zaščito ruskih državljanov in preprečevanje spopadov med Moldavci in Pridnestrjani.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je 15. marca to odcepitveno moldavsko regijo označila kot “ozemlje, ki ga zaseda Rusija”, v nasprotju s prejšnjo oznako, ozemlje “pod dejanskim nadzorom Ruske federacije”. Resolucija ne dopušča dvoma: “Vodstvo Ruske federacije s svojo držo in dejanji odkrito ogroža varnost v Evropi, saj gre po poti, ki vključuje tudi vojaško agresijo na Moldavijo oziroma okupacijo njene regije Pridnestrja.” Sprememba naziva ni zgolj formalnost in je privedla do izključitve Rusije iz Sveta Evrope, katerega članica je od leta 1996. Namesto izključitve je Rusija raje izstopila iz ES.
Resolucija, ki jo je vložila večina romunskih poslancev (Moldavija je bila v medvojnem obdobju del Romunije in njeni prebivalci govorijo romunsko), je tudi izraz podpore prozahodni moldavski vladi. Opozicija, odkrito proruski socialistični in komunistični blok, je obsodila “naglico, sentimentalnost in pomanjkanje vpogleda” v resolucijo. Na praznovanju dneva zmage 9. maja so socialisti in komunisti demonstrirali s sovjetskimi zastavami in simboli, ki jih je moldavski parlament od aprila prepovedal, na primer s trakom svetega Jurija.
Moldavija ima v primerjavi s podobnimi separatističnimi silami, ki jih podpira Moskva, majhno vojsko s 6 000 možmi in veliko več slabo usposobljenih rezervistov. Zato bi se Moldavija v primeru padca Ukrajine znašla v položaju, v katerem bi se težko branila. Moldavija ni članica Nata in ohranja politiko nevtralnosti, ki je zapisana v njeni ustavi. Državni sekretar Antony Blinken je marca po dvostranskem srečanju z delegacijo ZDA v moldavski prestolnici Kišinjev opozoril, da se ZDA v primeru napada na Moldavijo zavzemajo za mednarodni odziv, ki bi izoliral Rusijo in škodoval njenemu gospodarstvu. “Kadar koli in kjer koli se bo pojavila agresija, bomo storili enako”. Odziv, ki glede na to, kaj se je zgodilo v Ukrajini, ne pomaga ustaviti napadalca. Enako velja za EU, Moldavija je zaprosila za članstvo, vendar je pot dolga in vijugasta. EU je 4. maja ponudila finančno pomoč Moldaviji, ki jo je preplavil pritok ukrajinskih beguncev, in nesmrtonosno opremo za njeno vojsko. Tudi to se zdi premalo.
Vendar ima Moldavija še eno možnost, in sicer zvezo z Romunijo, ki je članica Nata in EU. Moldavijo je Rusija leta 1812 odvzela Osmanom in jo imenovala Besarabija, njen zahodni del pa se je leta 1878 pridružil Romuniji. Po ruski revoluciji in državljanski vojni je skupščina v Kišinjevu izglasovala, da postane del Romunije. Na podlagi pakta Ribbentrop-Molotov je ZSSR ponovno prevzela ozemlje, ki je po drugi svetovni vojni postalo Moldavska sovjetska socialistična republika. Moldavsko unionistično gibanje, ki se je v zadnjih letih okrepilo in je povezano z bolj prozahodnimi tokovi, je leta 2018 spodbujalo “simbolično zvezo” različnih občin z Romunijo. Takratni predsednik, prorusko usmerjeni Igor Dodon, je dejal: “Unija pomeni državljansko vojno”. Po raziskavi družbe iData bi združitev podprlo kar 44 odstotkov Moldavcev, medtem ko v Romuniji podpira združitev 74 odstotkov prebivalcev. Četrtina Moldavcev ima dvojno moldavsko-romunsko državljanstvo.
Eden od zagovornikov te združitve je senator Claudiu Târziu, predsednik nacionalnega sveta stranke Zavezništvo za unijo Romunov (AUR). Po njegovem mnenju je za vso to nestabilnost odgovorna Rusija: “V tem ozkem separatističnem pasu, ki lažno trdi, da je ‘neodvisen’ in ‘avtonomen’, se že trideset let grobo krši mednarodno pravo. Leta 1992 so separatistične enote ob neposredni podpori Moskve poskušale doseči de iure odcepitev. Niti premirje, sklenjeno julija 1992 – Romunija ni bila sprejeta v obliki pogajanj -, niti poznejši razvoj dogodkov nista bila zadovoljiva. Ne samo, da je Kišinjev popolnoma izgubil nadzor, ampak ga separatistične oblasti v Tiraspolu obravnavajo kot sovražnega. Strah pred vojno je danes enako velik kot pred tremi desetletji. Zdi se, da vsi ti incidenti in izzivi v zadnjih dneh kažejo, da Moskva poskuša odpreti drugo fronto. Kar se bo zgodilo v Tiraspolu, se bo odražalo v Kišinjevu. Romunija nima pravice ostati ravnodušna. Usoda Kišinjeva je usoda romunskega ljudstva.
Od aprilskih incidentov v regiji vlada napeta tišina, novih incidentov ni bilo, čeprav je minuli četrtek pridnestrska vlada poročala o dveh poskusih napadov z molotovkami na skladišče nafte in zaposlitveni center v prestolnici Tiraspol. Ruska ofenziva v Donbasu počasi napreduje ob ostrem odporu ukrajinskih sil, ki so prešle v protinapad tudi v okolici Harkova. Nadzor nad južno Ukrajino, ki bi ruske enote pripeljal do meje s Pridnestrjem, se zato zdi še zelo oddaljen. V tem primeru bi se Moldavija lahko znašla pred težko izbiro: ali bi se odločila za “združitev” z Romunijo, kar bi zagotovo sprožilo skrajno reakcijo, ali pa bi jo Rusija in njeni separatistični zavezniki izpostavili “denacifikaciji”.
Vir: El Correo de España
Slovenian