Piše: Bogdan Sajovic

V soboto je nova madžarska predsednica Katalin Novak imela inavguracijski govor pred stavbo madžarskega parlamenta na Kossuthovem trgu v Budimpešti. Inavguracijski govor madžarske predsednice objavljamo v celoti:

  »Moji rojaki, dragi gostje, danes sem prišla sem s hvaležnostjo v srcu.

Hvaležna sem, da so tu z mano mladi in stari člani naše družine in da vas lahko z njimi nagovorim. Hvaležen sem tudi, da smo se zbrali v tako velikem številu! Pozdravljam vse Madžare po svetu, tudi tiste, ki nas z budno naklonjenostjo spremljajo od daleč. 

Tokrat vas prvič nagovarjam kot predsednica Madžarov. Zahvaljujem se vam za zaupanje, ki ste ga izrazili z mojo izvolitvijo. Vaše zaupanje je zame predvsem vir odgovornosti. Moja odgovornost do tistih, ki me podpirajo, je, da jih ne razočaram. Odgovorna pa sem tudi za tiste, ki so še vedno nezaupljivi in me ne odobravajo.

Kot predsednica sem odgovorna, da predstavim, kaj mi pomenijo moja domovina Madžarska in moji rojaki Madžari ter kako vidim življenje, ki si ga delimo, in mesto, ki ga zasedamo v svetu. Moja dejanja bodo izhajala iz tega mojega osebnega madžarskega pogleda na svet.

Tu stojimo skupaj, v srcu Evrope, v glavnem mestu naše države, sredi Karpatskega bazena, na Glavnem trgu naroda. Združujeta pa nas tudi namen in volja – “po desetletjih dvajsetega stoletja, ki so pripeljala do stanja moralnega razkroja” -, da v 21. stoletju za Madžare zgradimo boljše, lepše, mirnejše, uspešnejše in varnejše življenje. 

Čeprav danes sije sonce in imamo Madžari veliko razlogov za veselje, ponos in praznovanje, na naša življenja meče senco temen oblak. Ta senca je vojna. 

To ni virtualna resničnost videoiger, noben CGI, noben fotošop. Prav tako ne gre za vojni film. To je krvava resničnost, ki so jo med drugo svetovno vojno osebno doživeli naši stari starši; resničnost, ki jo poznamo le iz zgodb, ki so nam jih pripovedovali. Do zdaj vojna za večino od nas ni bila resnična grožnja ali grozeča resničnost, temveč tveganje, ki se mu lahko izognemo in nas opominja, da moramo biti pozorni. Tako je bilo, čeprav je jugoslovanska vojna v naši soseščini trajala že deset let. Zdaj v Ukrajini je kri ranjenih vojakov in civilistov resnična, resnične so solze razdejanih družin, solze tistih, ki žalujejo za svojimi življenji, resnični so kriki otrok, rjovenje tankov in streljanje. Šok je resničen, strah je resničen.

Spoštovane gospe in gospodje,

invazija na Ukrajino – ko smo si opomogli od začetnega šoka – je od vseh, tudi od nas, zahtevala takojšnje, a dobro premišljene in izvedljive odzive.

Ko so 25. februarja na Madžarsko prispeli prvi begunci, smo jim brez pomisleka priskočili na pomoč in se odločili za ukrepanje, ki se nam je instinktivno zdelo samoumevno. Bereg, Szabolcs in Szatmár, lokalni župani, cerkve in organizacije za pomoč, vlada in državljani naše države so ukrepali hkrati. Od takrat je sedemsto tisoč beguncev vstopilo v varno zatočišče na Madžarskem, mi pa smo skupaj, dragi rojaki, zbrali donacije v vrednosti več sto milijonov forintov. Skrbimo za ranjence, pošiljamo hrano tistim, ki so ostali, otrokom, ki prihajajo v našo državo, nudimo možnost izobraževanja, družinam zagotavljamo streho nad glavo, hrano in delo, obupanim pa dajemo spodbudo in duhovno podporo. Madžarska je opravila test sočutja. Za to se vam vsem zahvaljujem!

Poleg nesebične pomoči moramo vedeti tudi, kakšen je naš odziv na to vojno, kaj je v najboljšem interesu našega naroda, gledano z vidika naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, na katero upamo. V desetih točkah je ta vojna videti z Madžarske: 

  1. Obsojamo Putinovo agresijo, oborožen vdor v suvereno državo.
  2. Vsakemu prizadevanju, katerega cilj je obnova Sovjetske zveze, rečemo večni ne!
  3. Madžari si želimo mir, tako tukaj na Madžarskem kot v sosednjih državah. Želimo zmagati z mirom, ne z vojno!
  4. Ta vojna ni naša vojna, ampak se ta vojna bije tudi proti nam, miroljubnim Madžarom. Želimo si varnosti, medsebojnega spoštovanja in blaginje. Zahtevamo, da se vojni zločini raziščejo in kaznujejo!
  5. Nismo nevtralni. Smo na strani nedolžnih žrtev in resnice. Kot člani Evropske unije in Nata izpolnjujemo svoje obveznosti in kadar imamo pravico zavrniti odločitev in to zahtevajo interesi Madžarske, jo zavrnemo.
  6. V nobenem primeru se ne bomo odpovedali svoji težko priborjeni suverenosti! Nenehno razvijamo svoje obrambne sile.
  7. Podpiramo pristop Ukrajine k skupnosti evropskih držav.
  8. Pripravljeni smo se žrtvovati za mir in zaveznikom ne preprečujemo, da bi se žrtvovali. Vendar ne bomo privolili v odločitve, ki od madžarskega ljudstva zahtevajo večjo žrtev, kot je bolečina, ki jo takšne odločitve povzročajo ruskemu agresorju.
  9. Pripravljeni smo odigrati vlogo posrednika med sprtimi stranmi, da bi olajšali nadaljevanje mirovnih pogajanj.
  10. Doslej smo vztrajali pri spoštovanju pravic Madžarov v Ukrajini, vztrajamo pri teh pravicah tudi zdaj in bomo pri njih vztrajali tudi po vojni.

Spoštovane gospe in gospodje,

včasih smo pri svojih stališčih sami. Imamo pa tudi zaveznike in prijatelje, ki delijo naš pogled na svet. Vemo, na koga se lahko zanesemo in kdaj, drugi pa tudi vedo, da Madžari držijo besedo in so pogumni sopotniki. Včasih smo lahko neprijetni prijatelji, a ko je potreba resnična, ne bomo pobegnili. 

Ob svoji izvolitvi 10. marca sem dejal, da bo moje prvo potovanje v moj dom, k moji družini. Rekel sem tudi, da bi rad čim prej obiskal naše poljske prijatelje. Svojo prvo obljubo sem izpolnil; iz Državnega zbora sem pohitel k svoji družini. Tudi glede drugega dela ne bom ostal dolžan. V torek, 17. maja, potujem v Varšavo, kjer se bom srečal s predsednikom poljskega naroda. Gospod predsednik, dragi Andrzej, zahvaljujem se vam za priložnost, da se pogovarjamo, kot se za prijatelje spodobi!

Spoštovane gospe in gospodje,

Madžari smo upravičeno ponosni na bogastvo našega edinstvenega jezika, burno zgodovino našega naroda, dosežke madžarskega uma in zaklade naše kulture. Verjamemo, da so revolucija leta 1848, boj za svobodo leta 1956 in odstranitev železne zavese v letih 1989-90 dokaz naše neusahljive strasti do svobode in da smo se zanjo pripravljeni boriti, če bo treba. Ves svet je lahko videl, da so Madžari pogumen in močan narod. Madžarska je suverena država, ki se bo zavzemala za svoje interese, se ne boji konfliktov ter zna braniti sebe in svoj položaj, izoblikovan z bolečimi izkušnjami.

Nismo se spremenili. Še vedno smo isti kot Madžari, ki so se za svojo svobodo borili leta 1848, leta 1956 in pred 33 leti. 

Zakaj nas torej v regijah sveta, kjer so nekoč pozdravljali našo hrabrost, vedno manj vidijo tako?

Naši starši in stari starši so nam – potem ko so preživeli 20. stoletje, ki se zdi za nazaj neznosno – predali lastnosti, kot so samospoštovanje, strpnost, sposobnost preživetja in borbeni duh. Zahvaljujemo se jim in smo jim hvaležni! Toda naši predniki nas niso naučili, da imeti odličen izdelek ni dovolj za zagotovitev njegovega uspeha na trgu. Idiom, ki je na Madžarskem tako priljubljen: “Dobro vino ne potrebuje grma”, je res zelo zgovoren! Ne strinjam se z njim! Pravim, da tudi dobro vino potrebuje grm!

Menim, da mi je v čast biti takšen grm za Madžarsko, zelo dobro vino, ki je všeč celo meni!

Ena od mojih nalog bo poskrbeti, da bomo Madžari – poleg romantike, da nas ne razumejo – čim pogosteje doživljali tudi prijetnost, da nas razumejo in cenijo. 

Strategijo našega naroda je Jenő Dsida v Transilvaniji izrazil takole:  “pripravljamo se na nežno vojno, 

vedno za nas same, nikoli proti drugim, 

kuhamo sol in tkemo platna,

ko nas drugi omalovažujejo, odraščamo”. 

Spoštovani gostje,

po desetletju dela Madžari spet živijo z dvignjeno glavo. Drznemo si pogledati v svojo pravo velikost in gledati na svet z naše specifične madžarske perspektive, skozi madžarsko optiko, upoštevajoč naše madžarske interese. Madžarska samozavest, zdrava samozavest in nacionalni ponos so lastnosti, ki spet obstajajo. Kako smo jih pogrešali! 

Budimpešta je najlepša prestolnica na svetu, nobena stavba ne prekaša veličastnosti stavbe našega parlamenta, paprika je najbolj vroča v Szegedu, madžarske ženske so najlepše na svetu, iz sliv iz Szatmárja dobimo najbolj sočno žganje in nič se ne more kosati z madžarskim umom. Dobro je, če tako mislimo! Prav tako dobro je, če se zavedamo, da tako mislimo samo mi. Ohranimo naš nacionalni ponos, negujmo ga! Poskrbimo pa tudi, da nacionalni ponos ne postane nacionalna aroganca in da ga ne zamenja globalistična strahopetnost.

Spoštovane gospe in gospodje,

včasih je treba iti do zidu. Tega so nas naučili Komisija v Bruslju, ki nenehno širi svoj mandat, nikoli izvoljeni strokovnjaki, sovražni deli mednarodnih medijev in prevlada interesov velikih držav. Naučili smo se, da je za državo tvegano slediti svojim nacionalnim interesom. Naučili smo se tudi, da moramo pogosto iti do zidu ali ga včasih celo prebiti. Zdaj smo dovolj močni, da lahko storimo tudi to. 

Ugotovila sem, da je dobro tudi preveriti, ali so na steni vrata. Če so vrata zaprta, obrnite kljuko. Če se vrata še vedno ne odprejo, preveriti, ali je v ključavnici ključ. Če ključa tam ni, je smiselno poiskati nekoga, ki ga morda poznamo in bi nam bil pripravljen odpreti vrata. In če še vedno nismo prišli skozi zid, vzemite v roke »ovna«! Dobro je vedeti, da imamo Madžari do zdaj že toliko moči! In kako dobro je, če vemo, koliko je smemo in koliko ne smemo uporabiti ter kdaj jo uporabiti.

Verjamem, da bom lahko Madžarski koristila pri odpiranju vrat in iskanju ključev!

Moji rojaki!

Na volitvah 3. aprila je Madžarska sprejela jasno in nesporno odločitev, da bo politični skupnosti, ki nam je vladala dvanajst let, zaupala upravljanje naših skupnih zadev tudi v naslednjih štirih letih. Novi parlament je bil oblikovan. Čestitam predsedniku parlamenta in vsem izvoljenim poslancem ter jih pozivam, naj spoštujejo zaupanje, ki jim je bilo izkazano, naj spoštujejo obstoječi ustavni okvir demokratičnega sprejemanja zakonov in naj si prizadevajo sprejemati odločitve, ki bodo v korist našega naroda. Enotnost naroda se ne začne v parlamentarni dvorani, toda če vsi sprejemamo, da je oblast v rokah ljudstva, moramo sprejeti tudi posledice njegovih demokratičnih odločitev. To bi lahko bila naša skupna točka. In če se lahko strinjamo tudi, da odločno zavračanje stališča druge osebe ne pomeni zanikanja spoštovanja osebe, se lahko naši otroci učijo od tistih v javnem življenju. Kajti kultura ni le Kodalyjeva zborovska glasba, plesi regije Gyimes, Munkácsyjev Zijajoči služabnik, Csoórijeve pesmi, operna arija “Hazám, hazám”, ki jo poje Simándy, Abigel Magde Szabó, cerkve, ki jih je zasnoval Makovecz, ali naša bogata folklorna dediščina. Kultura je tudi način, kako izgledamo in se obnašamo, kako spoštujemo svojo tradicijo in kako se obračamo drug k drugemu. Čutim se dolžna, da sem pri tem zgled, ki mu je treba slediti.

Gospe in gospodje,

Državni zbor bo v ponedeljek izvolil predsednika vlade, kmalu bom lahko imenoval člane nove vlade. Kot državljanka Madžarske pričakujem, da bodo tisti, ki nadzorujejo izvršno oblast, ohranili varnost madžarskega ljudstva! Upam, da bo s pravimi odzivi na pandemije, varnostne grožnje in gospodarske izzive ostalo dovolj energije za nadaljevanje tega, kar smo začeli graditi. 

Spoštovane gospe in gospodje, morda veste, da sem v zadnjem desetletju sodelovala v javnem življenju in pri delu vlade kot članica nacionalne, civilne, krščansko-demokratske skupnosti. Na to sem ponosna in bom taka tudi ostala. Moja zavezanost mojemu narodu in domovini se ne spreminja, seveda pa nosim odgovornost tudi za tiste Madžare, katerih vrednote so drugačne od mojih. Moja naloga je najti globino in višino, kjer Madžari na samoumeven način spadajo skupaj. Našla in izpostavila bom tiste vidike našega življenja, ki presegajo običajne antagonizme strankarske politike. Čutim se dolžna razumeti argumente, ki oblikujejo različna stališča, in pomagati tudi tistim, ki sprejmejo odločitev večine in za katere se je izkazalo, da njihovo mnenje deli manjšina.

Zibelka suverenosti je družina. Tudi enotnost naroda se začne v družini. V vsaki razširjeni družini se nekateri družinski člani bistveno razlikujejo od drugih. Nekateri živijo v vasi, drugi v majhnem mestu, eni v Pešti, drugi v Budi, na Veliki planini ali v Transdanubiji, eni živijo v višavju, drugi na jugu. Strokovnjaki in kvalificirani delavci, desničarji in levičarji, ravnodušni. V družinah so dojenčki, mladi, člani srednjih let in starejši, nekateri so verni, drugi brez vere, med njimi so katoličani, kalvinisti, luteranci in judje, strpni in nestrpni, tisti z veliko otroki in brez otrok, delavni in leni, premožni in revni, družinsko usmerjeni in tisti, ki so raje samski. Tako je sestavljen tudi madžarski narod. Natanko tako smo si med seboj različni in tako različno razmišljamo o svetu okoli nas. Vendar imamo skupno zgodovino, poznamo se in pripadamo drug drugemu. Znati moramo doživeti, razumeti in celo obogatiti, kaj nam je skupno, kaj nas povezuje in kaj je naše. Sčasoma se bomo morda naučili tudi hrepeneti po tem, kar je naše.

Kot predsednica bom podpirala Madžare, ki jih bo vodilo moje osebno prepričanje, tj. v vrednotah, ki izhajajo iz krščanstva, pri predajanju življenja. Spodbujala bom, da bodo otroci vzgajani v ljubeči oskrbi, da bo človeško življenje zaščiteno od spočetja, varovala bom družino, da bomo spoštovali drug drugega in podpirali šibke. 

Doma in v tujini se bom zavzemala za pomoč mladim, da si ustvarijo družino, da združijo poklicno odgovornost z odgovornostjo za otroke in skrbjo za ostarele. Varujmo red stvarstva in ustvarjeni svet, podpirajmo velike družine, starše s polnim delovnim časom, posvojitelje in tiste, ki sami skrbijo za svoje otroke. Prizadevajmo si za odstranitev vseh finančnih ovir na poti do odgovornega starševstva. Zavzemala se bom tudi za zaščito življenja in zastopal tiste, ki se še ne morejo braniti sami. Pozornost bom usmerila na nadarjene mlade. 

Tudi Madžari, ki živijo v revščini, v krajih, ki so za večino nevidni, lahko računajo name. Bila bom med njimi, sedela bom na stolčku, jim prisluhnila in jih zastopala. Želim biti uho, srce in usta za tiste, ki so zdaj manj slišani, videni in razumljeni, da bomo čutili, da pripadamo skupaj.

In čeprav je osebna prisotnost najpomembnejša od vsega, se bo ta povezanost odražala tudi v medijih skupnosti: tako na mojih straneh na Facebooku, Instagramu in Twitterju. 

Spoštovani udeleženci,

zahvaljujem se vam, da vas je danes tukaj toliko. Hvala, ker ste nam omogočili, da smo prišli sem iz cerkve, iz bogoslužja. Hvala za molitve!

Zahvaljujem se Magdi Rúzsa, Jancsi Balázs in Viki Kádár, dekliškemu pevskemu zboru Angelika, plesalcem Zsura in Zsuzsika, madžarskim obrambnim silam in Somi Zámbori, da ste nam tu kupili nekaj zakladov madžarske kulture. Zahvaljujem se vsem, ki so sodelovali pri organizaciji tega dogodka. 

Gospe in gospodje, od ene ure popoldne se veselimo vašega obiska na mojem novem delovnem mestu, v palači Sándor, kjer si bom naslednjih pet let prizadeval, da bo več nas na Madžarskem živelo boljše in lepše ter da tega ne bomo čutili in videli samo mi.

Kot piše Ady: 

“Stražarji, pazite, 

Življenje je živo in želi uspevati, 

Ni dalo vse te lepote

da bi zdaj dovolilo krvavo in neumno

da bi jo brezglavo teptala pošast.”

 

Bog, blagoslovi Madžare z dobro voljo in blagostanjem! Kajti Tvoje je kraljestvo, moč in slava!«

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj