Piše: Álvaro Peñas
Ko analiziramo konflikt, kot je ta, ki trenutno poteka v vzhodni Ukrajini, se najpogosteje posvetujemo z mnenji politikov, novinarjev in analitikov iz vpletenih držav ali velikih sil, ki lahko vplivajo na prihodnje dogodke. Vojaki le redko spregovorijo, če pa že, njihova mnenja pogosto niso ravnodušna. General Polko na primer ni skoparil z besedami, ko je pozval Zahod, naj prevzame pobudo proti “agresivnemu Putinu in njegovemu nepredvidljivemu podrejenemu Lukašenku”. Mnenja vojaških častnikov, ki konflikt poznajo iz prve roke, so predmet tega članka.
Devetega decembra je v ukrajinski prestolnici potekalo srečanje obrambnih štabov, centrov, ki izvajajo usposabljanje sil teritorialne obrambe in so pripravljeni podpreti redno vojsko v primeru vdora. Analizo vojne v Donbasu in trenutnih razmer, konflikta, ki je zahteval življenja približno 4 500 ukrajinskih vojakov, je na tem kongresu predstavil major Denis Prokopenko, poveljnik polka “Azov”.
Polk “Azov” se je rodil maja 2014 kot nacionalistična prostovoljska enota, nato bataljon. Enota, tesno povezana z radikalnim ukrajinskim nacionalizmom in ob prisotnosti številnih tujih prostovoljcev, je v svoji prvi bojni akciji zavzela mesto Mariupol od proruskih separatistov (pravzaprav je v Muzeju ukrajinske vojske vitrina, ki spominja na ponovno zavzetje mesta s strani bataljona). Enota je bila zaradi svoje ideologije in močne prisotnosti tujcev (iz do ducata držav, vključno z Rusi in Gruzijci) označena za “ekstremistično”, “nacistično” in “supremacistično”. Ne le Rusija, ki je šla navsezadnje tako daleč, da je konflikt predstavljala kot “vojno proti fašizmu” in spretno uporabljala propagando proti svojim sovražnikom, temveč tudi zahodne države, kot so ZDA, katerih predstavniški dom je leta 2015 sprejel amandma, ki je blokiral vsakršno vojaško pomoč in usposabljanje te enote (amandma je bil nazadnje umaknjen novembra 2016). Oktobra 2019 so demokrati zahtevali, da se Azov uvrsti na seznam terorističnih organizacij ameriškega zunanjega ministrstva, kar pa še ni bilo uspešno in je sprožilo proteste ukrajinske vlade, ki ima veliko bolj pereče težave.
V Ukrajini pa je dojemanje zelo drugačno in od novembra 2014 je enota del ukrajinske nacionalne garde, torej pod okriljem ministrstva za notranje zadeve. Januarja 2015 je postala “polk za specialno delovanje”, zaradi profesionalizacije pa vzdržuje institucionalne odnose in stike z vojaškimi enotami v Latviji (Latvijska nacionalna garda – Latvin Zemessardze), na Poljskem (Sile teritorialne obrambe – Wojska Obrony Terytorialnej), v Estoniji ali Litvi. Enota spada tudi v Hrvaško združenje veteranov Frankopan, ki ga vodi upokojeni general Bruno Zorica, nekdanji poveljnik bataljona “Frankopan”, enote za posebne operacije hrvaške vojske, ustanovljene leta 1991, ki so jo organizirali hrvaški vojaki, ki so tako kot general služili v francoski tujski legiji. Kar zadeva ideološko komponento enote, je njen prvi poveljnik Andrij Biletskiy nekdanji poslanec in sedanji vodja politične stranke Narodni korpus.
Eden od primerov, ko je bila enota ponovno v središču medijske pozornosti, je bil primer beloruskega disidentskega blogerja Romana Protaseviča. Ko so agenti KGB letalo družbe Ryanair, s katerim je potoval s svojim dekletom iz Aten v Vilno (Litva), prisilili, da je pristalo v Minsku, beloruski prestolnici. Nekaj dni pozneje je disident na posnetku v sovjetskem slogu na televiziji priznal svoje zločine in prosil za odpuščanje. Eden od dokazov, predstavljenih proti njemu, je bila njegova vpletenost v ukrajinski konflikt z azovskimi vojaki leta 2015, čeprav je Protasevič vedno trdil, da je bil v Donbasu kot novinar in ne kot borec.
Če se vrnemo k srečanju 9. decembra, je Prokopenko opozoril, da je “Ukrajina danes soočena z zelo resno grožnjo zaradi velike koncentracije ruske redne vojske (po podatkih obveščevalnih služb okoli 175.000 vojakov), ki jo spremljajo stalni politični pritiski Kremlja na ukrajinsko vlado”. Napetost se je v zadnjih dneh povečala zaradi poročil o prisotnosti elitnih vojakov Specnaza pri separatističnih borcih, “neuradnih” videoposnetkov ruskih vojakov, ki se odpravljajo proti meji, in poročil o napadih na ruska konzulata v Ukrajini. Po mnenju vojske sta trenutno možna le dva scenarija: “velik blef”, ki se zdi najverjetnejši, in obsežna vojna.
S tem “velikim blefom” dosežemo dva cilja. Po eni strani služi kot “pravo strateško usposabljanje poveljstva in štaba z vsemi praktičnimi vprašanji, kot so izvidništvo, razporeditev enot v baznih taboriščih, določitev poti pristopa in območij strelskih položajev, smeri napada itd. Z drugimi besedami, kot praktično usposabljanje na bodočih bojiščih”. Čeprav je logično, da je vzdrževanje takšne stopnje pritiska drago z vidika materiala in sredstev ter ga ni mogoče podaljševati dalj časa, še manj pa pozimi. Po drugi strani in kot glavni cilj tega “velikega blefa” je izsiljevanje in pritisk na ukrajinsko politično vodstvo, “da bi ga prisilili k napačni ali za Ukrajino neugodni odločitvi, ki bo vodila v nadaljnji razpad države”. Nekateri analitiki poudarjajo, da je končni cilj vseh teh pritiskov spremeniti Ukrajino v “propadlo državo” in da ima Rusija na diplomatskem področju prednost.
V primeru invazije Prokopenko pravi, da bo “obsežna ofenziva potekala na severu, na območju Brjansk, Gomel – Kijev in Mozyr (Belorusija) – Kijev, s ciljem prevzeti nadzor nad prestolnico in izkoristiti kaotične razmere ter prisiliti vlado h kapitulaciji”. Veliko ofenzivo bi spremljala manjša ofenziva na jugu Ukrajine z “glavnim ciljem obnoviti oskrbo Krima z vodo in ustvariti kopenski koridor do polotoka”. Major meni, da številčna premoč nasprotnika v takšni morebitni ofenzivi, razmerje 3:1 v korist Rusov, ni ključna, “saj upošteva skupno število vojakov na obeh straneh in ne konkretnega števila, ki bo razporejeno na območju operacij”. Zaveda pa se, da bo “sovražnik napadel na ranljivih smereh, ki zaradi odsotnosti enot in inženirskih utrdb niso pripravljene za obrambo”. Kljub tej ranljivosti ukrajinske obrambe Prokopenko zagotavlja, da je Ukrajina pripravljena: “Borili se bomo do konca in to ne bo lahek sprehod, kot si predstavljajo.”
Vir: El Correo de España
Slovenian