Piše: Álvaro Peñas
Barbara Socha je namestnica poljskega ministra za družino, delo in socialno politiko ter predstavnica vlade za demografsko politiko.
Kako pomembna je družinska politika za poljsko vlado?
Socialna politika se je od pred osmimi leti s prihodom koalicije Združene desnice (na čelu z Zakonom in pravičnostjo – PiS) zelo spremenila in jo imenujemo DNK naše vlade. Za nas je zelo pomembno, ker je bil prej položaj družin na Poljskem zelo slab. Ko pogledate statistiko Eurostata, smo bili na dnu vrste glede revščine in izključenosti otrok, kar se ni dogajalo samo v brezposelnih družinah, ampak tudi v primerih, ko sta oba zakonca delala. Razmere so bile torej zelo slabe zaradi visoke brezposelnosti in nizkih plač. Zdaj, če pogledamo statistiko, vidimo, da je Poljska druga evropska država z najnižjo revščino otrok.
Po drugi strani pa imamo tako kot vsa Evropa velik demografski izziv. To je zelo nevarno za našo prihodnost in mi smo po prvih letih vlade pripravili strategijo, strategijo za naslednjih dvajset let, da spremenimo oziroma vplivamo na spremembo rodnosti. Naš glavni cilj je narediti Poljsko najboljši prostor za družine. Ne gre samo za izboljšanje varnosti in finančne podpore za družine, kot smo storili z načrtom 500+, ki se bo od januarja povečal za 60 %, da bo postal 800+, ampak za izboljšanje vseh vidikov življenja, ki vplivajo na pogoje za družine: stanovanjska politika, stabilnost in prožnost trga dela. Poleg tega je poljska družba zelo delavna, imamo enega najbolj delavnih narodov v Evropi. Imamo veliko nadur in to je nekaj, kar ne pomaga. Moj osebni izziv je vplivati na trg dela, da bi lahko ponudil delo s skrajšanim delovnim časom, ki ga na Poljskem in v sosednjih državah skorajda ni, kar je posledica komunističnega obdobja, kjer ni bilo fleksibilnosti. Zdaj se to spreminja in treba je delati tudi na družbeni sprejemljivosti, sicer se bo manj žensk odločalo za otroke. In ne pozabimo, da je politika rodnosti povezana z davčno politiko, sodelovanjem z občinami in podporo prodružinskim nevladnim organizacijam.
Govorite o 20-letni strategiji, saj so demografske spremembe vedno dolgoročni cilj. Pa ste zadovoljni z dosedanjim?
Da in ne. To je revolucija in pred nami je še dolga pot. Morda ne v smislu finančne podpore, vendar se moramo osredotočiti na prva tri leta otroka, ko se pojavi vrzel v dohodku, ko se porodniški in starševski dopust končata, in obstaja izziv združevanja vrnitve na delo z varstvom otrok. Pa še ena revolucija glede števila institucionalnih varstev, ki jih še vedno ni dovolj in, kar je zame bolj pomembno, nočemo prisiliti žensk, da se prehitro vrnejo v službo in pustijo otroke v vrtcu, ker vemo, da dobršen del poljskih družin raje podaljšuje čas s svojimi otroki.
Rezultati programa 500+ so zelo vidni iz različnih perspektiv. Na demografski ravni se število rojstev ni zmanjšalo, kot je bilo pričakovano in s tem smo preprečili, da bi bili v slabšem položaju. Program je omogočil tudi zgodnejše rojstvo parov in jih hkrati spodbudil rodnost, zato vidimo več družin s štirimi ali petimi otroki. Mladim, ki sanjajo o številnih otrocih, to omogočamo, kar je v veliko zadovoljstvo, drugo pozitivno pa je, da je ženskam pomagalo pri izboljšanju ekonomskega položaja in boljših plačah. V zadnjih osmih letih se je za žensko z dvema otrokoma dohodek skoraj potrojil. To je velika razlika.
Ste imeli, ko ste zagnali ta program, podporo drugih strank? Je opozicija naklonjena politiki rojstva?
Odgovor je odvisen od trenutka. Ko smo idejo predstavili v predvolilni kampanji pred osmimi leti, je Platforma temu nasprotovala, češ da za to ni denarja in da bodo zaradi tega ženske odšle s trga dela. Zgodilo se je ravno nasprotno in vidimo, da se je delo žensk povečalo. Zdaj, sredi volilne kampanje, si nihče ne upa reči, da želi ustaviti ta program, ker bi s tem izgubil veliko podporo. Toda resnica je, da vidimo različne stranke, ki se strinjajo, da se ne bodo zavezale k ohranjanju teh politik. Seveda nam je jasno, da če izgubimo volitve, bosta socialna in prodružinska politika preklicani. Po mojem mnenju mislim, da ko nekateri opozicijski voditelji govorijo o metanju denarja iz helikopterja, nimajo pojma, kaj te politike pomenijo.
Morda zato, ker ne razmišljajo o tem, kakšna bo Poljska v prihodnosti, ampak samo o tem, kako zmagati na volitvah.
Da, sploh nimajo vizije. Mi imamo zelo jasno vizijo, Poljsko želimo narediti najboljši prostor na svetu za družine z vseh vidikov. In to seveda vključuje varnost. Moramo upoštevati, da imamo Rusijo zelo blizu naših meja, še posebej zdaj z vojno v Ukrajini. Za nas je zelo pomembno, da zaščitimo naše vzhodne meje, ki so tudi meje Nata in EU, medtem ko hoče opozicija porušiti zid, ki smo ga zgradili na meji z Belorusijo. Na drugi strani pa imamo migracijski sveženj, ki ga spodbuja Evropska komisija, na katerega je naš premier Moraviecki v Grenadi dal veto. Zelo jasno nam je, da je to velika napaka za Evropo, napaka, ki je ne želimo kopirati in ki bo ustvarila zelo nevaren položaj za evropske državljane. To je problem, ki ga na Poljskem nimamo in ga ne želimo imeti v prihodnosti. Problem migracij moramo rešiti drugače, tako da nezakonitim priseljencem ne dovolimo vstopa v Evropo.
Poljska se je zaradi ruske invazije soočila z dotokom beguncev brez primere. Kako ste obvladali to krizo?
Trenutno je na Poljskem milijon Ukrajincev, ki delajo in plačujejo davke, in pozitivno vplivajo na naše gospodarstvo. Pred ruskim napadom je na Poljskem delalo že veliko Ukrajincev, večinoma moških, zdaj pa imamo večinoma ženske in otroke. Kot država, kot družba zelo dobro razumemo, kako je biti napaden s strani Rusije, ker je to tudi del naše zgodovine, in mislim, da je ta solidarnost z ukrajinskimi ženskami in otroki in to je nekaj, kar želim poudariti ker ne gre za mlade moške, ki so pobegnili iz Ukrajine, da se ne bi borili, je bilo skupno prizadevanje vseh: centralne vlade, občin, nevladnih organizacij in državljanov, ki so sprejeli begunce v svoje hiše itd. To so bili begunci in ta situacija nima nobene zveze z nezakonitimi priseljenci. Ljudje, ki zdaj prihajajo na Lampeduso v Italiji, ne pripadajo naši civilizaciji in jih ni mogoče asimilirati. Asimilacija je utopija in smo jo v zadnjih desetletjih videli v skoraj vseh evropskih državah, enostavno se ni zgodila. In to vidimo tudi zdaj v vseh evropskih mestih, kjer se slavi teroristični napad Hamasa na Izrael. Dovolitev nezakonitega priseljevanja ne reši nobenega problema, ustvarja jih veliko več. Zato jim moramo pomagati v njihovih domovinah in jim ne dopustiti tako nevarne poti v Evropo.
Slovenian