Carolina Barrero: Na Kubi ni hrane ali zdravil, a režim gradi hotele namesto bolnišnic

Piše: Álvaro Peñas

Intervju s Carolino Barrero, aktivistko za zaščito človekovih pravic na Kubi, ki je od februarja 2022 v samoizgnanstvu v Španiji.

Menim, da je samoizgnanstvo ena od običajnih metod kubanskega režima, da se znebi nasprotnikov.

Da, to je ponavljajoča se praksa, ki so jo začeli uporabljati od zmagoslavja ali bolje rečeno katastrofe oborožene gverile pod vodstvom Fidela Castra. Že od začetka so uporabljali vse metode in vse represivne taktike, da bi nevtralizirali vsako obliko disidentstva in ena izmed njih je prisilno izgnanstvo. V mojem primeru sem odšla, potem ko so me to večkrat pozvali, z grožnjami, da bom sicer šla v zapor. Na Kubi imam štiri obtožbe zaradi kaznivih dejanj zoper državno varnost. Odprli so jih preiskovalci v Villa Marista – znanem zaporu in najpomembnejšem kriminalističnem centru državne varnosti v Havani. Tam so kriminalisti, ki so usposobljeni za odpiranje sodnih primerov proti nasprotnikom zgolj zaradi nestrinjanja. Običajno so kazenske zadeve, ki jih sprožijo, domnevno za običajna kazniva dejanja – da bi lahko mednarodno javno mnenje verjelo, da so nasprotniki kriminalci, navadni prestopniki, vandali, ljudje, ki ogrožajo javni red ali so krivi nespoštovanja policijskih organov. Da ste obtoženi nespoštovanja, je dovolj, da vprašate: “Zakaj me peljete v zapor?” To je zelo pogosto, saj je veliko nepravilnih aretacij brez kakršnega koli pojasnila. Na silo vas ustavijo na ulici, strpajo v patruljni avto in odpeljejo na policijsko postajo, kjer lahko preživite dneve ali tedne in izginete, ne da bi bili o tem obveščeni vaša družina ali javno mnenje. Če preprosto zavrnete da boste sledili policista ob samovoljnem pridržanju, vas lahko obtožijo nespoštovanja oblasti. Očitali so mi nespoštovanje oblasti in tudi »navdih h kaznivemu dejanju«, do katerega pride, ko javno zahtevaš pravico do demonstracije. Večkrat so mi grozili in brez zakonske utemeljitve so mi dali hišni pripor. To se zgodi, ko obstaja zatiralska vlada, ki ne odgovarja pravici za izvajanje svoje moči. Moj odhod je bil prenagljen, ker so me izsiljevali z varnostjo drugih ljudi, predvsem mater političnih zapornic, ki so z mano protestirale pred sodiščem 31. januarja 2022. Ta dan so tam devetim mladoletnikom sodili zaradi upora. Spremljala sem nekaj njihovih mater in ko so fantje prišli ven, smo zavpile: “Svoboda”. Zato so nas aretirali in pretepli in rekli so mi, da bodo te matere končale v zaporu zaradi javnega reda in miru, če ne odidem. Ker kubanski režim misli, da materina ljubezen, da obišče sina in prosi za njegovo svobodo, predstavlja javni nered. Zaradi tega sem prišla v Španijo.

V zadnjih letih je na Kubi vedno več protestov iz različnih razlogov, ki so morda zdaj bolj vidni zaradi družbenih omrežij. Se vam zdi, da vse več ljudi izgublja strah pred protesti proti režimu?

Mislim, da so ljudje vedno protestirali proti diktaturi na Kubi, zlasti na začetku, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. In treba bi bilo narediti globok in zelo kritičen pregled mrtvih, priprtih in obsojenih od 60. do 90. let prejšnjega stoletja. Zgodilo se je, da so v zadnjih letih po zaslugi interneta protesti lahko dobili nadaljnji razmah, tako med mednarodnim javnim mnenjem kot med samimi Kubanci, ki so prav tako lahko spoznali stopnjo odpora proti režimu. Prej je bila Kuba slepa in vse, kar je šlo v tujino, so nadzorovali propagandni organi komunistične partije, nacionalni tisk, televizija in kubanski diplomatski aparat, ki je tudi del tega velikega propagandnega stroja. To je bila edina stvar, ki je dosegla zunanji svet in v to je svet verjel. Toda zahvaljujoč internetu je zdaj mogoče oporekati in vsak državljan lahko pove svoje mnenje in pokaže, kako policija pretepa ali samovoljno pridržuje ljudi. In hkrati je očitno, da gre za proces razkroja režima. Maska mita o revoluciji je padla in vse bolj je jasno, da je na oblasti skorumpirana vojaška elita, česar ne morejo več ignorirati niti nekoč bolj naklonjene skupine ljudi.

Kaj mislite, ko pravite, da je mit o revoluciji padel?

Obstaja pomemben del mednarodnega javnega mnenja, zlasti na levici, ki še vedno naklonjeno in z romantično vizijo gleda na proces revolucije, kot da bi šlo na neki točki za proces socialne pravičnosti. Ko govorim o mitu, govorim o propagandi komunistične partije in uradni propagandi glede stvari, kot sta izobraževanje ali zdravje. Nekaj, kar v resnici ni nič drugega kot storitve, ki jih mora zagotavljati katera koli država in ki v nobenem primeru, če bi bile dosežene na ravni, za katero trdijo, ne bi mogle opravičiti kršitev človekovih pravic ali obstoja diktature. Mit o revoluciji, tisti revolucionarni ep, ki ga je režim, ki ga je diktatura Fidela Castra prodajala po vsem svetu in zaradi katerega so ga mnogi gledali naklonjeno, čeprav nima nobene zveze z realnostjo, s tistim, kar se v resnici dogaja na Kubi.

Ste v Španiji srečali veliko ljudi s to romantično podobo Kube?

Vsi Kubanci so to izkusili v Španiji in drugod po svetu. So ljudje, ki se razjezijo, ko jim poveš, kakšno je življenje na Kubi, ljudje, ki sploh še niso bili na Kubi ali so bivali v hotelu v Varaderu ali preživeli tri dni v zelo slikoviti hiši v stari Havani, plesali in pili mojito. To so tisti, ki vas bodo označili za plačanca, imperialista ali kapitalista. In to je zelo žalostno tudi za Kubance, ki se počutijo precej osamljene. Naj povem bolj konkreten primer. Tukaj v Španiji so institucije, ki odprejo svoja vrata našim bratom iz Nikaragve, s čimer se popolnoma strinjam, in lahko pridejo tja in govorijo o politiki, govorijo proti Ortegi. A Kubanci nam odpirajo vrata le pri kulturnih dejavnostih. Če se želimo politično pogovarjati o kršitvah človekovih pravic na Kubi, za to ni agende in ni datuma v nobenem letu, niti v letu 2023 niti v letu 2024. Resnica je, da so bili kubanska opozicija in izgnanci v Španiji zelo osamljeni, saj je tu zelo prisotna romantična podoba kubanske revolucije. Tudi zato, ker je predvsem Španija država, ki ima na Kubi različne gospodarske interese in zdi se, da skrb za te interese včasih močneje vpliva na državne politike kot človekove pravice. Špansko državo smo zaprosili za spremembo njene politike in dejansko poslali pisma kongresu poslancev in Bruslju, ker je španska politika močno pod vplivom zunanje politike Evropske unije do Kube. Na vseh ravneh smo zahtevali usklajenost zunanje politike do Kube in da bi se Španija lahko postavila na stran demokratičnih sil.

Kakšna je resničnost Kubanca, ki živi v socializmu, v nasprotju z romantično podobo, ki še vedno obstaja?

To je katastrofa. Na Kubi ni zdravil in ne zaradi sankcij. Zdravila in hrano prejemajo iz Združenih držav in z vsega sveta, vendar jih režim v mnogih primerih preprodaja, namesto da bi jih uporabil za potrebe ljudi. Šli smo po nakupih v kubanske državne ustanove in prodajajo olje z nalepko »donacija WFP« (program Združenih narodov za hrano). Ni zdravil in ni hrane, vsak dan pa vidimo podobe podhranjenih starejših ljudi, nekateri omedlevajo na ulicah ali pa umirajo otroci, ker ne pride rešilec. Razmere v bolnišnicah so res grozljive: ni zmogljivosti za oskrbo bolnikov, ni higienskih pogojev, primanjkuje zdravnikov itd. Kuba uporablja zdravnike v polsuženjskem režimu in jih pošilja na zdravstvene misije. Obstaja veliko študij ZN o razmerah, v katerih gredo ti ljudje na medicinske misije. Za začetek jim režim zadrži skoraj devetdeset odstotkov plače in ne smejo zapustiti krajev, kjer se zadržujejo. Prisiljeni so tudi v prozelitizacijo in širjenje ideološke propagande. Zato je zdravnikov premalo. Tveganja vstopa v bolnišnico na Kubi so nepredvidljiva, saj se lahko zgodi karkoli. Vendar pa režim še naprej gradi hotele namesto bolnišnic. V Cayo Santa María so nedavno priredili festival, ker za to obstaja proračun, ne pa za reševanje problemov javnega zdravstva in izobraževanja.

Obstaja tudi denar za izvoz revolucije v Venezuelo, logično v zameno za nafto.

Seveda obstaja. Ali zadnji škandal s pošiljanjem vojakov v boj proti Ukrajini. Pred mnogimi meseci so začeli prihajati na dan vojaški sporazumi diktature z Belorusijo. Potem sta bila obiska ruskega zunanjega ministra Lavrova in generala Patruševa v Havani. Vendar pa ljudje niso bili pripravljeni verjeti, da obstaja kakršno koli resnično sodelovanje z Rusijo in sodelovanje v vojni. Toda na koncu je prišla novica, da Kuba res pošilja vojake v vojno proti Ukrajini na ruski strani. Obstajajo fotografije in videi moških in žensk, oblečenih v vojaške uniforme s kubansko zastavo v Ukrajini. To ni nova operacija – enako so storili v Afriki, z Etiopijo in vojno v Angoli ali v Latinski Ameriki, kjer so ustvarili latinskoameriške gverile. In Kuba je bila izvor vsega tega. Imperialistična vokacija Kube, ki je verjetno pravi imperializem, je nesporna za vsakogar, ki malo raziskuje. Vendar je to režim, ki teži k viktimizaciji samega sebe, čeprav je v resnici viktimizator. In njeni posegi v oborožene spopade, ne ravno v korist demokracije, bi morali tistim, ki jo še vedno opravičujejo, dobro premisliti.

Kubanska vlada se je poskušala distancirati od tega primera, češ da gre za prevarane ljudi, ki so hodili tja delat.

To je absurd. Zanima me, kaj bodo rekli gospod Josep Borrell, gospod Pedro Sánchez in visoka evropska diplomacija. Še posebej gospod Borrell, ki je odšel na Kubo, da bi se poklonil Díaz-Canelu, in ki je dejal, da si bo v Evropski uniji bolj prizadeval za podporo Kubi in obsodil blokado. Kaj bo rekel gospod Borrell, ko bo videl dokaze, da je Kuba poslala vojake, da se borijo na strani Rusije? Bomo videli, ali bo tudi to zanikal ali ne.

Kuba je od izoliranosti po razpadu ZSSR prešla na forum Sao Paulo in skupino Puebla ter vse večji vpliv po vsej Latinski Ameriki.

Ja, to ni nič novega. Živimo v svetu, ki se je po padcu berlinskega zidu začel obnavljati. Tako ne živimo več v bipolarnem svetu komunizma proti Zahodu, temveč v omrežju avtoritarnih režimov, ki sodelujejo in si prizadevajo ohraniti in ohraniti svojo oblast. Med seboj se obiskujejo, podpirajo, izmenjujejo vojaške podatke, delijo čete, če je treba itd. Vidimo, da obstaja konglomerat, mafija, globalna kleptokracija avtokracij, kot so Rusija, Belorusija, Kitajska, Kuba, Venezuela, Nikaragva ali Bolivija. V Latinski Ameriki še vedno obstajajo države, kjer nekateri demokratični mehanizmi delujejo, vendar so v sivi coni, ker preganjajo zagovornike človekovih pravic, ker nimajo svobode tiska in ker se tudi povezujejo s temi diktatorji – npr. v Braziliji, Mehiki in Argentini.

Kam vodi ta siva cona?

V najbolj absolutno bedo in nesvobodo, ker še nisem videla, da bi komunistični režim pripeljal do česa drugega.

Vir: deliberatio.eu