Carmen Ladrón de Guevara: Presenetljivo je, da mnogi v Španiji zanikajo skrajno levičarski terorizem, čeprav je bilo umorjenih 973 ljudi

Piše: Álvaro Peñas

Carmen Ladrón de Guevara je diplomirala iz prava ter poslovnega upravljanja in administracije na Avtonomni univerzi v Madridu, magistrirala iz analize in preprečevanja terorizma na Univerzi kralja Juana Carlosa v Madridu in doktorirala iz prava na Univerzi Complutense v Madridu. Leta 2010 se je pridružila pravnemu oddelku združenja žrtev terorizma (AVT). Od leta 2017 svojo poklicno dejavnost združuje s poučevanjem na različnih univerzah. Pogovarjali smo se o njeni najnovejši knjigi Las víctimas del terrorismo de extrema izquierda en España: (The victims of extreme left-wing terrorism in Spain: Del DRIL a los GRAPO, 1960-2006): Od DRIL do GRAPO, 1960-2006).

Zakaj ste napisali to knjigo?

Leta 2005, ko sem študirala pravo na univerzi, sem se udeležila sojenja teroristom na nacionalnem višjem sodišču. Tisti dan sem bila tako pretresena, da sem začela delati kot prostovoljka za AVT in spremljati žrtve na sojenjih. Na sojenjih, ki sem se jih udeležila, so bila nekatera sojenja proti članom skupine Grupos Revolucionarios Antifascistas Primero de Octubre (GRAPO, Revolucionarne antifašistične skupine prvega oktobra), in presenetilo me je, da ni bilo odmevov, kako malo se je govorilo o teh sojenjih in na splošno o tem, kaj je GRAPO pomenila. Domača javnost ni vedela, koliko ljudi je ubila GRAPO, in to me je od vsega začetka zaznamovalo.

Ko sem končala študij in začela delati kot odvetnica žrtev terorizma, sem postala del pravnega oddelka AVT. Ko sem leta 2011 napisala poročilo o nerešenih primerih ETA [Euskadi Ta Askatasuna, baskovska paravojaška, nacionalistična, separatistična in skrajno levičarska teroristična skupina], mi je predsednica AVT Ángeles Pedraza rekla, da moram enako storiti tudi za druge teroristične skupine. Začela sem z GRAPO in prva težava, na katero sem naletela, je bila, da o teh žrtvah ni bilo nič napisanega. Ko sem pripravljala poročilo o ETA, sem se lahko sklicevala na knjigo Vidas rotas (Zlomljena življenja), ki je izšla malo prej in v kateri so bile prvič sistematično navedene vse žrtve, ki jih je umorila ETA. Vendar ni bilo nič podobnega o GRAPO.

Ko sem predstavila poročilo, sem dejala, da bo nekega dne treba napisati knjigo “Zlomljena življenja” GRAPO. V sobi je bil prisoten direktor Memoriala Florencio Domínguez, ki je sodeloval pri tej knjigi, in rekel mi je, da bi to moral biti jaz. Tako sem se po končani doktorski disertaciji pogovorila z njim in se lotila projekta, čeprav mi je namignil, da bi morala raziskava poleg žrtev GRAPO zajeti tudi žrtve drugih skrajno levičarskih skupin, katerih umorjene žrtve so bile pozabljene. Ocenila sem, da bom za raziskavo potrebovala nekaj let, na koncu sem jih potrebovala pet.

GRAPO je po številu žrtev tretja najbolj smrtonosna teroristična skupina evropskega porekla v Evropi, pred znanimi terorističnimi organizacijami, kot sta nemška Frakcija Rdeče armade in Rdeče brigade. Vendar je celo v Španiji praktično neznana.

To je res. Tega podatka v knjigi ne navajam, ker se ga nisem zavedala. Gre za drugo najbolj smrtonosno skupino v Španiji s 93 umori, njena zadnja žrtev pa je bila leta 2006, vendar je res, da zelo malo ljudi ve za obstoj GRAPO. Profesor Matteo Re, ki je strokovnjak za Rdeče brigade, me je na seminarju opozoril, da je GRAPO s temi 93 umori tretja najbolj smrtonosna skupina v Evropi. Na grozljivi lestvici terorističnih organizacij je Španija na drugem in tretjem mestu.

Od 120 umorov, ki so jih zagrešili GRAPO in druge skrajno levičarske skupine, jih je bilo raziskanih le 79.

Število razrešenih umorov, ki jih je izvedla ETA, je manjše, vendar zato, ker je narava terorizma drugačna. Zaradi zakona o amnestiji in drugih pomilostitev je visok odstotek nerešenih primerov skupin, ki so izvedle napade v zadnjih letih Francovega režima in v prvih letih tranzicije. Na primer, člani skupine Terra Lliure (katalonska skupina za neodvisnost) so bili pomiloščeni leta 1994. Ne gre toliko za to, ali so bili umori razrešeni ali ne, temveč za to, da je bila kazen, ki so jo [storilci] odslužili, zelo kratka. Kar zadeva GRAPO, je bila večina njihovih napadov sredi belega dne, na prostem, zato so priče lažje prepoznale storilce. Eden od glavnih vzrokov za nekaznovanost v primeru ETA je, da je bila večina nerešenih primerov storjena v Baskiji; spirala nasilja in strahu je pomenila, da očividci iz strahu niso izdali storilcev, kar pa se pri GRAPO ni zgodilo.

Ali so bili tisti, ki so jih te skupine ubile, priznani kot žrtve terorizma?

Za uradno priznanje statusa žrtve terorizma je potrebno, da žrtev to zahteva. Če ni družinskega člana, ki bi to zahteval, to priznanje ni mogoče, zlasti v primeru žrtev iz let, ko obstoj teroristične organizacije še ni bil znan. Upoštevati moramo, da je prvi zakon o žrtvah začel veljati šele leta 1999.

Ali ni bilo delovanje teh terorističnih skupin zaradi njihovega boja proti diktaturi večkrat predstavljeno na skoraj romantičen način?

Vsekakor. Dejstvo, da je večina teh skupin izvedla napade v zadnjih letih frankizma, je pomenilo, da so nam jih leta pozneje prodajali z romantično, protifrankistično vizijo. Vrhunec tega procesa je zakon o demokratičnem spominu, ki storilce teh napadov priznava kot žrtve in na novo piše zgodovino v vseh pomenih te besede. Da, bili so proti Francu, vendar so bili tudi teroristi. Obstajal je antifrankizem, ki ni bil nasilen, in prehod v demokracijo se ni zgodil po zaslugi teh terorističnih skupin, ampak kljub njim. Te skupine niso želele prehoda. Politična roka GRAPO je obnovljena komunistična partija, politična roka FRAP (Frente Revolucionario Antifascista y Patriota, “Revolucionarna antifašistična patriotska fronta”) pa je marksistično-leninistična komunistična stranka – to pomeni, da gre za dve ločitvi komunistične partije Santiaga Carrilla, ki sta menili, da je izdajstvo, da je komunistični vodja sprejel zakonitost.

Številne od teh skupin se zavzemajo za neodvisnost (neodvisnost Katalonije, Baskije, Galicije in celo Kanarskih otokov), ideološko pa so skoraj vse marksistično-leninistične. Vendar, ali se iz političnih razlogov ne poskuša prezreti njihove ideološke pripadnosti?

Vsekakor. Pravzaprav je bil edina stvar, ki je bila kritizirana v zvezi s knjigo in zaradi katere sem bila deležna napadov, njen naslov, ki ne bi mogel biti bolj opisen. Ko sem predlagala več naslovov, mi je bil ta najmanj všeč: Žrtve skrajno levičarskega terorizma v Španiji. Ko je bila naslovnica objavljena, sem na družabnih omrežjih začela prejemati prve napade, ki so zanikali obstoj žrtev skrajno levičarskega terorizma. Nato sem ugotovila, da je bil naslov dobra izbira, vendar je še vedno presenetljivo, da se ta terorizem zanika, če imamo število umorjenih, ki ga predstavljam v knjigi. Vključno s 853 ljudmi, ki jih je ubila ETA, jih je bilo 973 ubitih s strani skrajno levičarskih skupin. Veliko ljudi mi je reklo, da so bile to nacionalistične skupine. Da, nekatere so bile, vendar so bile tudi skrajno levičarske. To so zanikovalci, potem pa so tu še frentisti, “in kdaj bodo prišle žrtve skrajne desnice”. Vem, da spominski center spodbuja preiskavo o tem, vendar številke niso primerljive: 973 umorjenih v primerjavi s približno 50-60 žrtvami skrajne desnice. Zanikanje dokazov z uporabo terorizma skrajne desnice je preprosto dvolično.

Prej ste omenili zakon o demokratičnem spominu in resnica je, da se mlajše generacije vse manj zavedajo, kaj je bil terorizem v Španiji. Kaj je mogoče storiti, da bi se to stanje spremenilo?

Kar je treba storiti, je, da o tem pišemo in pripovedujemo zgodbo. Glede tega sem bila zelo jasna. S to knjigo nameravam zapolniti praznino, položiti prvi kamen, ki bo vodil do številnih drugih preiskav. To, kar sem naredila, je splošni načrt, vendar menim, da si vsaka zgodba zasluži podrobno predstavitev: treba jo je raziskati in povedati. Ko mi ljudje pravijo, da je neverjetno, da mladi ne vedo, kdo je bil Miguel Ángel Blanco, vedno rečem, da je nemogoče, da bi vedeli, če jim tega ne povemo. V tem smislu sem zelo zadovoljna z izidom knjige, ne zaradi mene, temveč zato, da bi se seznanili s tistimi, ki so pravi protagonisti, žrtve, ki si zaslužijo, da jih izvlečemo iz pozabe.

Vir: The European Conservative