Nicolás Márquez: Allende je uzurpiral oblast, zato ga je bilo treba strmoglaviti s silo, saj je bil obkrožen s teroristi in tujimi agenti

Piše: Álvaro Peñas

Nicolás Márquez je esejist in politični analitik. Diplomiral je na Pravni fakulteti Nacionalne univerze Mar del Plata in Fakulteti za komunikacijske vede Univerze FASTA ter na Centru za hemisferične obrambne študije (Univerza za nacionalno obrambo v Washingtonu). Objavil je 12 knjig, med drugim “El libro negro de la nueva izquierda” (napisal jo je skupaj z Agustínom Lajem) in “La máquina de matar – Biografía definitiva del Che Guevara”. Pogovarjamo se o njegovi zadnji knjigi “Komunistična diktatura Salvadorja Allendeja”.

Zakaj knjiga o Salvadorju Allendeju?

Napisal sem več biografij različnih likov, o katerih je levica ustvarila mite in laži ter jih spremenila v posvetne svetnike z izpuščanjem stvari, skrivanjem, prikrivanjem in potvarjanjem. Emblematičen primer je moja biografija Che Guevare, vedno pa me je zelo zanimal čilski primer in zelo me je presenetilo, kako je nekdo, ki je bil tako obžalovanja vreden, ki je bil sramota za Čile, čaščen in opravičevan. Nove generacije ne vedo, kdo je bil in zato na koncu volijo komunistično stranko, kot se je zgodilo na zadnjih predsedniških volitvah. Ponarejanje preteklosti ima posledice v sedanjosti in ko sem spoznal, da je v Čilu prišlo do polarizacije, do zelo močnega razkola, kjer je desnica z Republikansko stranko postala bolj desna, leva sredina pa je s pojavom Borića in njegove Frente Amplio končala, sem se zavedel, da se je treba boriti proti hegemonistični propagandi. Letos je 50. obletnica samomora diktatorja Allendeja in zdelo se mi je pomembno, da naredim knjigo in jo čim bolj razširim za nove generacije, da bi se lahko vsaj malo vključili v to kulturno bitko, ki vključuje tudi bitko za preteklost.

Podobe Salvadorja Allendeja z avtomatsko puško v roki v hiši Casa de la Moneda so bile uporabljene, da bi ga spremenili v nekakšnega junaka, mit, kot je Che.

Levica ni izgubljala časa z lažmi o Allendejevi smrti. Vsi strokovnjaki so na primer nesporno in soglasno dokazali, da je Allende storil samomor, vendar so Fidel Castro, García Márquez in vsa mednarodna levica od prvega trenutka lagali, da so ga ubili vojaki generala Pinocheta. Vojska, ki je vstala povsem legitimno, ker je Allende postal diktator zunaj zakona in ustave in ga je bilo treba odstaviti s položaja, mu je štirikrat ponudila možnost, da z družino zapusti državo, kamorkoli želi. Tako so tudi storili, vso njegovo družino so evakuirali v državo po njegovi izbiri, vendar se je Allende odločil, da ostane v Casa de la Moneda in stori samomor. Nekako je želel pobegniti pred samim seboj, pred katastrofo, ki jo je povzročil v Čilu, pred svojo politično odgovornostjo, potem ko je popil štiri kozarce viskija, da bi našel pogum. V njegovi smrti ni bilo nič junaškega.

Pravite, da je Allende postal diktator, vendar ga običajno predstavljajo kot demokrata. Kako je Allende postal diktator?

Allende je bil že leta 1961 plačani agent KGB in v tistih letih je bil večkrat na Kubi s Fidelom Castrom in Chejem. Bil je tudi vodja Latinskoameriške solidarnostne organizacije (OLAS), mednarodnega konklava s 482 komunističnimi delegati v Havani, ki si je prizadeval spodbujati gverilsko vojskovanje in terorizem po vsej celini. Njegova vlada med letoma 1970 in 1973, Unidad Popular, je dejansko imela komunistično partijo, ki je bila nedemokratična in odvisna od Sovjetske zveze, financiral pa jo je Kremelj. Allende je pripadal Socialistični stranki, ki je bila v tistem času še bolj na levi kot komunisti, saj je odločno podpirala revolucijo in gverilsko vojno, ki je imela paravojaško strukturo MIR, sestavljeno iz 10 000 teroristov, ki jo je vodil njegov nečak Pascal Allende. MIR se je ukvarjal z organiziranim kriminalom, gverilskim bojem v mestih in na podeželju ter oboroženimi spopadi s carabineros in vojsko. Res je, da je Allende prišel na oblast legitimno, tako kot Perón, Hitler ali Chávez, vendar legitimen prihod na oblast še ne zagotavlja, da je bilo izvajanje te oblasti legitimno, in dejansko ni bilo. Podredil si je državne institucije; usposabljal in financiral je gverilce; organiziral je predsedniško stražo, sestavljeno iz kubanskih agentov in gverilcev MIR, v resnici pa je bilo po vsej državi na tisoče agentov sovjetskih, kubanskih in drugih gverilskih organizacij; napadel je lastninske pravice z zaplembami pod grožnjo z orožjem in ohromil sodstvo. To je bil sistem, ki je zatrl svoboščine in delitev oblasti, vendar za razliko od drugih totalitarnih osebnosti Allende ni uspel, ker ga je podpirala le tretjina prebivalstva, ni bil “ljudski predsednik”, zato mu ni uspelo izvesti revolucije. Bil je avtoritarni diktator, ki ni mogel postati totalitarni diktator, kot je bil Fidel Castro. Poleg tega so kongres, računski urad in vrhovno sodišče Čila sredi leta 1973 ugotovili nelegitimnost, nezakonitost in neustavnost Allendeja. Bil je uzurpator oblasti, ki ga je bilo treba strmoglaviti z orožjem, saj so ga obkrožali teroristi in tuji agenti.

Ali je torej “državni udar” odziv na to uzurpacijo?

Nekateri ga tako imenujejo, vendar mnogi uporabljajo izraz “vojaška razglasitev”, ki je po mojem mnenju primernejši. Državne institucije so bile tiste, ki so oboroženim silam ukazale, naj posredujejo in zagotovijo red, ki ga je Allende kršil in spodkopaval. Poleg tega so mu ponudili jamstva, vendar se je odločil za samomor. Vojska ga je hotela odstraniti s položaja in izgnati iz Čila, tako kot je to storila z njegovo družino.

Kam je Allendejeva družina odšla v izgnanstvo?

Večina jih je odšla na Kubo. Borisova vlada je s Kube pripeljala Allendejevo vnukinjo in ji dodelila ministrski položaj, da bi vodila oborožene sile. Biologinja vodi oborožene sile! To pomeni, da za oborožene sile ni nobenega interesa, razen da jih ponižajo s tem, da na čelo postavijo Allendejevo vnukinjo.

Allende, tako kot Che, ni skrival svoje ideologije; to, da je bil demokrat, je poznejši mit.

Ko je leta 1953 umrl Stalin, ga je Allende skupaj s Pablom Nerudo opravičeval, tako so postale jasne njegove ideje in idoli. Nato leta 1971 genocidni Fidel Castro pride za mesec dni vodit revolucijo v Čile, kjer se srečuje s partizani in napada opozicijo. Povezava ne bi mogla biti bolj jasna. Sovjetsko financiranje je bilo prisotno tudi v predsedniški kampanji in v vladi Unidad Popular, ki je bila gospodarsko katastrofa, kot se vedno zgodi v komunističnih državah: pomanjkanje, lakota, množična razlastitev … To je bil režim, zelo podoben tistemu, ki ga imamo danes v Venezueli, z demokratično karikaturo, saj so obstajale politične stranke, ki niso delovale ali so bile napol prepovedane, institucije pa so obstajale le formalno. To je bila pot na Kubo, ki se zaradi pomanjkanja učinkovite politične moči ni nikoli uresničila. Lenin je dejal, da narediti revolucijo v manjšini ni napaka, ampak politični zločin, in Allende ga ni poslušal.

Večkrat ste bili na turneji po Čilu, da bi predstavili svojo knjigo. Kaj v Čilu vedo o Allendeju?

Allende ima na svoji strani ogromno medijsko kampanjo, vlada pa pripravlja tudi komemoracije za 11. september. Ne vem, čemu se želijo pokloniti: njegovemu samomoru, diktaturi, gospodarskemu neuspehu ali temu, da je Čile podvrgel sovjetskemu jarmu, gotovo pa je, da ga malikujejo. Kljub temu je bila nedavno objavljena anketa o najboljši vladi v nedavni zgodovini Čila, Allende je dobil 20 %, demonizirani Pinochet pa 26 %, zaradi česar menim, da se propaganda začenja krhati. Moja knjiga je uspešnica, José Antonio Kast jo je predstavil na knjižnem sejmu in zaradi velikega zanimanja, ki ga je vzbudila, sem že štirikrat potoval po Čilu. Jasno je, da je velik del prebivalstva želel slišati kaj drugega.

Ali menite, da je to odziv na vse te levičarske mite in da vse več ljudi išče resnico?

Da, in na to so močno vplivala družbena omrežja, saj so alternativa tradicionalnim medijem. V primeru Che Guevare moramo upoštevati neuspeh kubanske revolucije in tudi dejstvo, da je levica sama zamenjala prapor Che Guevare za večbarvno krpo, Che pa je izgubil veljavo. Po Che Guevari pa je bila največja laž latinskoameriške levice laž o Allendeju, da bi ga spremenila v mit. In kaj je mit? Po mnenju Španske kraljeve akademije je mit predmet ali stvar, ki se ji pripisujejo lastnosti, ki jih nima, in Allendeju se pripisujejo lastnosti, ki jih ni imel: ni bil državnik, ni bil dober vladar, ni bil demokrat, ni bil pogumen itd. Kljub temu sta zgodovinsko izkrivljanje in propaganda dobro opravila svoje delo, zato sem napisal to knjigo, da bi Čilenci lahko našli alternativni pogled, ki temelji na zgodovinskih dejstvih.

In ali se nekaj mesecev pred 50. obletnico njegove smrti ta propaganda ne podvaja?

Da, v propagandi je veliko denarja, toda Boricevi vladi gre tako slabo, da ji ne uspe kanonizirati Allendeja. Ne pozabimo, da je izgubil referendum o novi ustavi, na zadnjih volitvah pa sta zmagala Kastova desnica in Republikanska stranka. Boric preživlja slabe čase in propaganda o Allendeju ne uspeva v javnem mnenju.

Vir: Deliberatio