Piše: Álvaro Peñas
Intervju s profesorjem Davidom Engelsom, zgodovinarjem in analitikom na Inštitutu Zachodni v Poznanu.
Kako analizirate sedanjo vojno, ali smo se vrnili v hladno vojno?
Stara “hladna vojna” je potekala med socialističnim materializmom in liberalnim materializmom. Nova bo potekala med rusko in zahodno civilizacijo, za obe pa je značilna čudna sinteza med ultraliberalizmom za elite in socializmom za množice, čeprav skuša Rusija to stanje zakriti s propagandnim zatekanjem k domnevno “konservativnim” vrednotam. Seveda ima ta vojna številne predzgodbe, v katerih Zahod ni imel vedno ugodne vloge, in če želimo v celoti razumeti razmere, se moramo naučiti razlagati vse te točke tudi z ruskega vidika. Toda kot evropski patriot bi morali tudi priznati, da je ruska politika na številnih področjih nezdružljiva z osnovnimi cilji in koncepti evropskih konservativcev. Rusija ni država, temveč svet sam po sebi, in je ni mogoče stlačiti v tipične zahodne kategorije “nacionalne države”, ne da bi izgubila svoje bistvo: namreč lastno prostorsko logiko s ciljem ustvariti (ali ponovno vzpostaviti) velik, z ruskim prebivalstvom prevladujoč, a dejansko izjemno multikulturni prostor med Bugom in Amurjem, ki ga ni mogoče nikoli postaviti v povsem zadovoljivo razmerje z razdrobljenim svetom številnih majhnih evropskih držav. Rusija je kljub nekaterim skupnim koreninam samostojna civilizacija, prav tako kot Kitajska in Indija, in jo je treba obravnavati v skladu s tem: kot globalno silo, ki je ni mogoče nikoli “vključiti” v zahodni svet.
Mnogi konservativci v Zahodni Evropi vidijo ta konflikt kot vojno med globalisti in antiglobalisti, v Vzhodni Evropi pa je vizija povsem drugačna. Ali menite, da to lahko zaznamuje obdobje pred in po v odnosih med obema blokoma?
Vsaj na Poljskem, pa tudi v baltskih državah ali Romuniji, rusko-ukrajinske vojne dejansko ne vidijo toliko kot spopad med zahodnim levim liberalizmom in (domnevnim) ruskim konservativizmom, kot menijo številni evropski intelektualci, ki se zaradi odpora do ameriškega “wokeizma” raje postavljajo na Putinovo stran. Poljska po eni strani ve, da je resnična Rusija s svojo politično korupcijo, gospodarsko stagnacijo, razpadajočim pravoslavjem, naraščajočim islamom in banalizacijo sovjetskega totalitarizma vse prej kot “konservativna” vzorčna država, ki ji ne gre toliko za interese Zahoda kot za brezobzirno širjenje lastnega področja moči. Zlasti cinična uporaba muslimanskih beguncev in vojakov ob poljski imigrantski krizi in invaziji na Ukrajino je pokazala, za kaj v resnici gre “krščanski” Rusiji. Po drugi strani pa Varšava upa, da ji bo uspelo Ukrajino zavezati krščansko-patriotskemu konservativizmu in jo s tem približati poljsko-madžarskemu sistemu zavezništva, da bi še bolj oslabila levičarski liberalizem Bruslja in končno zgradila močno in patriotsko Evropo. Bi to lahko privedlo do trajnega preloma znotraj evropskega konservativnega gibanja? Na žalost je to povsem mogoče, saj v poljsko-madžarskem prijateljstvu že zaznavamo nekatere resne razpoke. Seveda pa tudi ta delitev gre na roko sovražnikom Evrope, pa naj gre za levičarske elite, ruske imperialiste …
Zakaj mislite, da obstaja predstava o Putinu kot konservativcu ali zagovorniku krščanstva?
Res, ne le v Nemčiji, ampak tudi v Franciji, Italiji in celo Španiji mnogi konservativci gojijo precej romantično podobo Rusije, za katero so še vedno značilni spomini na Tolstoja, Dostojevskega, Čajkovskega, Repina in carsko obdobje, ki pa ima zelo malo skupnega z današnjo Rusijo. Zaradi prilagojene propagande, ki jo objavljajo ruski mediji, kot je RT, ali vplivneži na družbenih omrežjih, se Rusija za mnoge zdi nekakšna končna branilka Zahoda, ki idealistično skrbi le za ohranjanje in obrambo tradicije, krščanstva in nacionalne kulture. Kot smo videli, je realnost dejanske Rusije seveda precej drugačna; kljub temu pa številni zahodni konservativci še vedno verjamejo, da je Putin njihov predestinirani zaveznik, vendar se težko zavedajo, da so le del obsežnega poskusa destabilizacije, katerega cilj je še bolj razdeliti Zahod kot doslej in tako ustvariti proste roke za neovirano rusko širitev. To ne pomeni, da Rusija nekega dne ne more biti vzhodna partnerica, morda celo zaveznica močne konfederacije evropskih držav, vendar nikoli ne bo dovolila, da bi jo degradirali v status enakovredne institucionalne članice takšnega zavezništva. Na vrhu seznama prednostnih nalog Kremlja torej niso interesi nemških, španskih ali francoskih konservativcev, temveč vprašanje, kako lahko Rusija ponovno postane prevladujoč politični akter v Evraziji. Vsekakor je v interesu Rusije, da odvrne ideološko grožnjo wokeizma tako, da občasno podpre evropske konservativce in tako oslabi svoje nasprotnike. Toda najpozneje takrat, ko bi se dejansko vzpostavila močna in enotna konservativna Evropa, bodo sedanji zavezniki Rusije ugotovili, da bo Moskva, da bi zaščitila svoje zahodno krilo, v Evropi vodila politiko “divide et impera”, ki ne bo nič manj škodljiva od tiste, ki jo pogosto pripisujejo Združenim državam.
Pogosto govorite o samosovraštvu, ki pesti Zahod, je to občudovanje Putina znak pomanjkanja vere v lastne vrednote?
Res je. Kot so ruski misleci večkrat poudarili, vsaj od 19. stoletja naprej, je Rusija samostojna civilizacija, ki si z evropsko civilizacijo zagotovo deli nekatere korenine, vendar jih samostojno reinterpretira in navsezadnje sledi drugačni kulturni dinamiki. Konservativci, ki nenehno zagovarjajo rusko stališče pred Zahodom in zahtevajo dobronamerno “razumevanje”, ki ga običajno ne priznajo niti svojim neposrednim evropskim sosedom, na koncu ne pomenijo nič drugega kot odcepitev od interesov naše lastne evropske civilizacije, ne glede na to, kako problematična je njena trenutna ideološka usmeritev. Takšna drža nenavadno spominja na sovraštvo do samega sebe liberalnih levičarjev, čeprav v diametralno drugačni perspektivi. Medtem ko levica prezira Zahod zaradi njegove domnevne zgodovinske krivde (od “bele nadvlade” prek “toksične moškosti” do “sistemskega rasizma”) in ga namerno želi razgraditi, pa rusofilski konservativci lastno civilizacijo vidijo kot nepovratno sprevrženo in vse svoje upe usmerjajo v mlado rusko kulturo. Gre za nenavadno obliko eksotike, ki ima, morfološko gledano, verjetno podobne motive kot spreobrnitev v islam pri nekaterih zahodnoevropskih konservativcih.
Ta vojna je popolno zanikanje naprednih vrednot in potrditev pomena suverenosti, vojske ali patriotizma. Ali menite, da bi to lahko privedlo do spremembe trenda v Evropi, do znatnega vzpona konservativnih sil?
Po eni strani bo treba res domnevati, da so nekatera ideološka stališča levice s konkretnim uresničevanjem postala tako diskreditirana, da bi bila vladajoča elita lahko zelo hvaležna za zunanjo priložnost za diskretne popravke smeri in se tako spretno izognila obveznosti priznanja lastnega neuspeha. Postopen odklon od “zelenega dogovora” je verjetno prav tako primer poznega spoznanja kot odločitev o povečanju evropskih vojaških zmogljivosti (ki bi lahko bila povezana z nekaterimi skritimi motivi zaradi vse večjih strahov ne le pred zunanjimi, temveč tudi pred notranjimi političnimi konflikti). Druge premike v pripovedi, kot je na primer novonastala ljubezen do poljske in madžarske migracijske politike ali priznavanje junaškega patriotizma Ukrajincev, pa bo verjetno treba oceniti kot čisti oportunizem, ki bo pozabljen najpozneje takrat, ko bo čez nekaj let Zahod skušal Ukrajini vsiliti pojme, kot sta “sistemski rasizem” ali kultura LGBTQ …
Zato bi bilo ne le prezgodaj, ampak tudi narobe, če bi konservativci prehitro izbruhnili na ves glas in končno predpostavili vrnitev k “zdravi pameti”. Tako kot je kitajska komunistična partija po postopnem razpadu Sovjetske zveze prišla do spoznanja, da lahko njeno oblast bolje zagotavlja državni kapitalizem kot maoistični kolektivizem, se lahko zdaj zgodi, da poskušajo levoliberalne elite podpreti svojo pot z delnim prevzemom konservativne retorike, ne da bi se pri tem želele odpovedati dejanskemu monopolu oblasti ali se odreči osnovnim elementom svoje ideologije. Namesto pacifističnih vojakov s spremenljivim spolom bi levičarske elite v Berlinu in Bruslju podpirali trdo izurjeni plačanci, globalizem, multikulturalizem in milijarderski socializem pa bi namesto s sklicevanjem na “človekove pravice” lahko heroizirali kot “patriotske dolžnosti” v boju proti Rusiji (in Kitajski).
Kljub solidarnosti z ukrajinskimi begunci je Bruselj ponovno obsodil Madžarsko in Poljsko zaradi pomanjkanja pravne države. Ali je Evropska unija, ki izkazuje takšno hinavščino, sposobna preživetja, ko je v Evropi izbruhnila vojna?
Vsekakor. Ko sem nazadnje preverjal, se je Evropska unija odločila za splošno, precej zmanjšano pomoč Ukrajini (500 milijonov EUR), ne pa tudi za konkretne ukrepe za podporo posebnih sprejemnih zmogljivosti, ki jih je vzpostavila Poljska (razen izdaje novih birokratskih smernic, da bi mejnim policistom dala navodila, kako skrajšati čakalne dobe). Nasprotno, Poljska je trenutno sprejela več kot dva milijona beguncev, kar sovpada s sprejetjem nadaljnjih bruseljskih sankcij proti domnevno ogroženi pravni državi Poljske in Madžarske – ironično, spor, ki sta ga med drugim sprožili obe državi, ker leta 2015 nista želeli na podlagi obveznih “kvot”, ki so jih pripravili v Bruslju, prevzeti večinoma muslimanskih ekonomskih beguncev, ki jih je v Evropo na lastno pest povabila Nemčija … Kljub temu bi lahko vojna pripeljala tudi do nekaterih nepričakovanih dogodkov v regiji, ki bi bili na koncu škodljivi za “levičarski” Bruselj. Če bo Putin v vojni zmagal, bo seveda celotno Ukrajino ali njen del spremenil v vazalno državo in sprožil novo hladno vojno, v kateri bo Poljska s svojo dolgo vzhodno mejo postala frontna država – z vsem, kar to pomeni za njen politični, gospodarski in vojaški status, pa tudi z dejstvom, da se bo vzhodno od Varšave začel kontinentalni blok, ki se ne bo končal v Vladivostoku, ampak v Hongkongu. Če pa bo Putin vojno izgubil, ne bodo šteti le njegovi dnevi kot vladarja, temveč tudi dnevi Ruske federacije, ki bi lahko doživela dolgotrajen proces razpada. Glede na tamkajšnji arzenal orožja, ogromno militarizacijo države ter politične in ozemeljske interese Zahoda, muslimanskega sveta in Kitajske bi lahko med Bugom in Amurjem za več let, celo desetletij, nastal vakuum moči – z ustreznimi katastrofalnimi, morda celo državljanski vojni podobnimi posledicami. Tudi v tem primeru bi Poljska sedela v prvem polju svetovne zgodovine in nosila posledice te destabilizacije svoje soseščine, vendar bi lahko napredovala in postala pomemben politični akter v Evropi ter morda celo uresničila stare sanje o tesnejšem sodelovanju med »tromorskimi« narodi. Varšava bi tako lahko končno obnovila geostrateške razmere iz časa pred poljskimi delitvami, ko območja med Baltskim in Črnim morjem še niso veljala za sporna “krvna območja”, temveč za neodvisno večkulturno in večkonfesionalno združenje držav, enakovredno Nemčiji, Franciji in Moskvi – vsekakor ne na škodo stabilnosti v Evropi.
Vir: El Correo de España
Car Nikolaj je izdal manifest:
“Mrtvim svobodo, živim – arest!”
Hitler je občudoval skladatelja Richarda Wagnerja,
Stalin pa pokanje katjuš.
Vladimir Gajšek, književnik, urednik, nevladni diplomat