Piše: C.R.
Letošnja beatifikacija družine Ulma je sprožila nekaj mrmranja v klopeh. Umorjeni zaradi zatočišča dveh judovskih družin na Poljskem med vojno, ali je res prav, da mati in oče vodita svojih sedem otrok v nevarnost, ki je povzročila njihovo mučeništvo? Ali se lahko za te nedolžne osebe, ki niso mogli kontekstualizirati humanitarne podpore, ki so jo nudili njihovi starši, res šteje, da so umrli za krščansko stvar?
Nekateri radikalni elementi akademskega establišmenta so šli tako daleč, da so namigovali, da je vse skupaj trik za odnose z javnostmi, da bi oprali “sodelovanje Poljakov v holokavstu” – obtožba, ki je bolj nesposobna in resna, kot se zavedajo (to je Vatikan, ne poljska država, ki razglaša mučenike in svetnike). Ena od zahtev, ki je bila vsekakor izpolnjena za beatifikacijo družine Ulma, je, da je družina široko čaščena v in okoli svoje vasi Markowa. Njihova preizkušnja očitno vpliva na poljske vernike na načine, ki posvetnemu komentatorju niso všeč, in mislim, da vem zakaj.
Evropa po razsvetljenstvu nikoli ne bo zadovoljila vrline vodenja, ki obstaja v katoliški teologiji, ne pa tudi v sekularni etiki. Zgodba o Poljski 20. stoletja vsakega vrže v ostro nasprotje z drugim in zgodba o Ulmah – in njihovem kasnejšem čaščenju- prikazuje vrsto solidarnosti, ki še vedno veže poljski narod.
V prejšnjem stoletju sta dva zelo različna človeka pokazala dva zelo različna pola poljske nacionalne solidarnosti. Eden – Wojciech Jaruzelski – je bil aristokratski konjeniški častnik. Ko se je vrnil iz sovjetskega taborišča, napol slep od snega, se je zdelo, da je v sibirski divjini za seboj pustil vse sledi svoje katoliške vere. Ponovno se je ustalil v poljskem javnem življenju, odločen, če mu priznamo, da bo državo upravljal tako, da bo pomiril Sovjetsko zvezo in preprečil invazije, kakršne so se leta 1956 zgodile na Madžarskem in leta 1968 v Češkoslovaški.
Drugi mož je bil duhovnik iz delavskega razreda – Karol Wojtyla – kasneje Janez Pavel II. General Jaruzelski je postal voditelj domnevno razsvetljene poljske države, toda papež je postal v veliki meri voditelj starodavnega poljskega naroda.
Komunističnim oblastem je postalo skoraj nemogoče nadzorovati množice, ki so se zbrale v Varšavi in Šleziji med papeškimi obiski v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, liberalna opozicijska gibanja in sindikat Solidarnost pa so si s tem pomagali, ko so razbili razpadajočo stavbo sovjetske oblasti v Vzhodni Evropi. Zdi se, da je popolna posvetitev življenja krščanskemu odrešenju motivirala veliko število poljskih borcev za svobodo.
Papež in general sta se na kratko srečala leta 1983. O enem najnenavadnejših pogovorov dvajsetega stoletja poročajo le o pridušenem kričanju za težkimi hrastovimi vrati. Lahko domnevamo, da je general s svojim čistim kultiviranim glasom rekel papežu, naj ne vmešava vere v politične zadeve, in da je papež v svojem uličnem argotu odvrnil, da verniki ne bodo zatirani.
Vprašanje, koliko osebnega entuziazma je imel Jaruzelski v svojem grozljivem režimu in koliko je bil produkt tega, kar je bilo prej, je predmet razprave. Tisti, ki poznajo film Martina Scorseseja Tišina, bodo prepoznali dinamiko, v kateri voditelji z dobrimi nameni na koncu izdajo svoje ljudi v prepričanju, da jih varujejo pred nečim hujšim.
Beatifikacija otrok Ulme potrjuje, da je ne glede na to, kako pameten ali makiavelistični je lahko vodja, vrlina v zvesti poslušnosti voditelju, ki služi Kristusu, tudi če vodi družino, prijatelje in sonarodnjake v smrt.
Ali nas križanje ne vabi k temu? Priznati, da je rešitev v ljubezni – a ta ljubezen lahko pomeni smrt.
To mora biti še posebej pretresljiva lekcija v postkomunistični Poljski, katere nekdanji voditelji so preganjali prebivalstvo, ker si niso upali predstavljati, da je rešitev blizu. Toda zapletenost poljskih razmer nas spominja, da je odrešitev vedno na dosegu roke. To, da se je general Jaruzelski na smrtni postelji vrnil h katoliški veri, je velik vir navdiha. Mislim, da dobivamo sliko grožnje, ki jo to predstavlja sekularnim idealom.
Slovenian