Španija še vedno stoji

Piše: Álvaro Peñas

Leta 2008 je odprti mikrofon razkril pogovor med levičarskim novinarjem Iñakijem Gabilondom in socialističnim premierjem Joséjem Luisom Rodríguezom Zapaterom. Novinar je Zapatera povprašal o rezultatih anket, na kar je Zapatero odgovoril: “No, kar nam ustreza, je napetost.” Napetost je delovala in socialisti so znova zmagali na volitvah.

Strategija antagonističnega soočenja in delitve družbe, stara taktika levice, je pridobila glasove in Zapaterova vlada je sprejela kontroverzne zakone, kot je zakon o zgodovinskem spominu, ki je znova odpiral stare rane z namenom ponovnega pisanja zgodovine. Na žalost se desnosredinska ljudska stranka ni odzvala in je celo podprla socialistični odmik.

Zapatero je izgubil volitve leta 2011, a je, čeprav je zapustil nacionalno politiko, postal vodilna osebnost v skupini Puebla, levičarskem političnem forumu, kjer si je prizadeval za branjenje diktatur na Kubi in v Venezueli, podpiral Ortego v Nikaragvi in Petro v Kolumbiji.

Zdaj vemo, da bo predstavnik skupine Puebla in prijatelj Nicolása Madura morda ponovno igral pomembno vlogo v španski politiki; napovedano je bilo, da se bo Zapatero udeležil srečanja med vladajočo socialistično stranko PSOE in katalonsko separatistično stranko Junts danes v Ženevi v Švici. To srečanje bo ponovno vključevalo pobeglega nekdanjega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta in Santosa Cerdána, številko 3 PSOE.

Glede na odnos, ki ga ima PSOE z Venezuelo, dejstvo, da je Podemos financiral venezuelski Hugo Chávez, in špansko reševanje majhne venezuelske letalske družbe, se verjetna prisotnost glavnega španskega predstavnika v skupini Puebla ne zdi naključje.

Tudi več separatističnih politikov je z govornice kongresa napovedalo, da ne bodo dovolili, da bi PSOE odstopil od svojega dogovora. “Ne hazardirajte s tem,” je Pedra Sáncheza posvaril poslanec Gabriel Rufián iz trde levičarske Esquerra Republicana de Catalunya med razpravo o investituri, ki je dosegla vrhunec z izvolitvijo socialističnega kandidata za premierja.

PSOE je razpravo predstavila kot zmago progresivnih sil, ki so se izognile radikalni vladi “ekstremne desnice”, ki jo sestavljata VOX in desnosredinska PP. V orwellovskem govoru se je Sánchez predstavil kot zid proti “ekstremni desnici” in opravičil vse svoje koncesije separatizmu v imenu sožitja in demokracije.

Vodja PP Alberto Núñez Feijóo je Sáncheza obtožil “politične korupcije” v zameno za ohranitev svojega sedeža v Moncloi (premierjevi rezidenci) in da je bila investiturna seja rojena “z goljufijo”, kupljeno s čeki, ki jih bodo plačali vsi Španci. “Zgodovina vam ne bo dala amnestije,” je zaključil Feijóo.

Santiago Abascal pa je Sáncheza obtožil, da je izvedel “državni udar” in dodal, da je “edini sedež, ki si ga zasluži, na zatožni klopi.” Sklicevanje na državni udar je bilo odstranjeno iz dnevnika zasedanj po ukazu predsednice kongresa, socialistke Francine Armengol, kar je odločitev, ki za voditelja VOX-a »dokazuje, da je kultura izključevanja dejansko resničnost in da niti poslanci v parlamentu nimajo svobode izražanja.”

Abascal in poslanci VOX so zapustili dvorano pred Sánchezovim odgovorom in se pridružili demonstrantom, ki so protestirali proti investituri pred kongresom: »Zdaj lahko svoje laži izlivate na tistega, ki vas želi poslušati. Odšli bomo skupaj s španskim ljudstvom, ki se bori proti vašemu državnemu udaru.«

Volilna kampanja v začetku letošnjega leta, v kateri so socialisti tisočkrat zanikali možnost amnestije, kaj šele referenduma o samoodločbi, da bi na koncu to in še več priznali, da bi pridobili glasove pobeglega Puigdemonta, se zdaj zdi daleč.

Vendar je realnost še hujša. Na vprašanje novinarjev, ali je lahko pakt z Juntsom v nevarnosti, je Santos Cerdán odgovoril ne in priznal, da so se pogajanja začela marca. Medtem ko so socialistični poslanci kričali proti Puigdemontovemu separatizmu, so se na skrivaj sestajali z njim, da bi pridobili njegovo podporo. S podporo komunistov ter baskovskih, katalonskih in galicijskih zagovornikov neodvisnosti se Pedro Sánchez podaja na negotovo pot, ki jo bodo zaznamovali izsiljevanje njegovih partnerjev, politična nestabilnost in zlom pravne države. Za mnoge je to, kar se je šele začelo, prava sprememba režima.

Stalna mobilizacija

Protesti pred sedežem PSOE, predvsem v Madridu, potekajo že 17 dni. Policija za izgrednike je nadaljevala z uporabo solzivca in gumijastih nabojev, ki jih v Kataloniji niso uporabili, med demonstrante pa so poslali zamaskirane provokatorje, ki bi povzročali težave.

Prekomerna uporaba sile je sprožila jezo med številnimi tistimi, ki so prej podpirali policijo. Namestnik VOX Javier Ortega-Smith, ki je bil vedno zagovornik državnih varnostnih sil in je zahteval izenačitev nacionalne policije z regionalno policijo – nacionalna policija v Španiji ima nižjo plačo kot baskovska in katalonska policija – je opozoril policiste, da bo nadzoroval njihova dejanja. Vsak policist, ki bo uporabil prekomerno silo, bo obtožen, je dejal in dodal, da policija izgublja velik del podpore ljudi.

Poleg teh shodov se je v soboto, 18. novembra, milijon ljudi pridružilo demonstracijam v Madridu, kamor so jih pozvale organizacije civilne družbe ob podpori VOX in PP proti amnestiji. To so bile največje demonstracije v prestolnici po letu 1997, potem ko je teroristična skupina ETA umorila priljubljenega svetnika Miguela Ángela Blanca.

Resnica je, da so vse te mobilizacije opozorile na to, kar se dogaja, mednarodni mediji pa so začeli poročati o amnestiji in koncu delitve oblasti v Španiji. Na enem od shodov v Madridu je bil tudi ameriški novinar Tucker Carlson, njegov intervju s Santiagom Abascalom pa si je ogledalo na milijone ljudi.

Naslednjo sredo bo v Evropskem parlamentu potekala razprava o stanju pravne države v Španiji po nedavnih dogodkih, vendar pa sta tako predsednica Komisije Ursula von der Leyen kot predsednik Evropskega sveta Charles Michel hitro čestitala Sánchezu za njegovo ponovno izvolitev.

V istem času, ko je več sto tisoč Špancev protestiralo proti državnemu udaru, so v Bilbau demonstrirale tri Sánchezove zavezniške stranke. Demonstracij, ki jih je sklical EH Bildu, stranka, ki v svojih vrstah šteje številne nekdanje teroriste ETA, so se udeležili predstavniki ERC (katalonski separatisti), BNG (galicijski separatisti), različne skrajne levičarske formacije, irski Sinn Féin, Ljudska fronta za osvoboditev Palestine, zahodnosaharska fronta Polisario in KNK Kurdistana. Vodja EH Bildu Arnaldo Otegui, obsojen terorizma, je napadel madridske demonstrante in pozval k “antifašizmu”, pri čemer je sedanji trenutek označil za “priložnost”.

Da bi preprečili to priložnost in ohranili Španijo enotno in varno pred brezvestnimi politiki, kot je Sánchez, skorumpiranimi, kot je Puigdemont, in teroristi, kot je Otegui, gre na tisoče in tisoče Špancev vsak večer na ulice. VOX ostaja zavezan stalni mobilizaciji in je zaprosil za sestanek s PP, da bi ustavili državni udar. Naslednji dogodek, na katerega ne smemo pozabiti, bo splošna stavka, ki jo je sklical sindikat Solidarnost 24. novembra.

Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/spain-is-still-standing/