Piše: László Szőcs
Na IV. demografskem vrhu v Budimpešti ste dejali, da se Madžari dobro zavedajo te nevarnosti. Kaj ste s tem mislili?
To pomeni, da imajo Madžari dvojno politično izkušnjo. Prvi je posledica islamske okupacije Osmanov, drugi pa sovjetske vladavine, ki je pomenila podreditev totalitarnemu režimu. S to dvojno izkušnjo so Madžari še posebej ostri, da ločijo nevarnosti, ki prežijo na njih: islamsko invazijo in progresivno ideologijo, ki je totalitarni režim, čeprav brez gulaga. Pod vodstvom Viktorja Orbána se Madžari upirajo obema in mislim, da to ni naključje. Ljudi oblikuje njihova zgodovina in od nje je odvisno, kako se bodo odzvali. Francoski intelektualec René Girard v eni svojih zadnjih knjig Achever Clausewitz (Izpolnitev Clausewitza) piše, da moramo danes vstopiti v čas, ko smo bližje Karlu Martelu in križarjem kot francoski revoluciji in posledicam industrializacije drugega cesarstva. Danes živimo v dobi islama in krščanstva, v civilizacijskem boju med Vzhodom in Zahodom. Ta boj se ni nikoli končal. Eden od temeljnih elementov je demografija.
V kolikšni meri?
V smislu, da je Zahod, vključno z vami od padca berlinskega zidu, podvržen drugemu pojavu, dekonstrukciji. Naša inteligenca, naše elite, naše univerze so po ameriškem vzoru od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej sprejele to, o čemer je že pred časom tako dobro pisal Allan Bloom: odnos dekonstrukcije, zavračanja. Vcepili so nam misel, da smo krivi. Kriv za suženjstvo, kriv za drugo svetovno vojno, kriv za iztrebljanje Judov, kriv za kolonializem, kriv za zatiranje žensk, otrok, črncev in muslimanov. Za vse. In da bi dobili odvezo za te zločine, smo sposobni vsega, tudi uničenja lastne civilizacije. Toda vzhodnoevropske države so izvzete, ker so bile žrtve, žrtve komunizma in Sovjetske zveze, in to jih – kar je zgodovinski paradoks – kvalificira in odvezuje potrebe, da bi se oprostile teh zločinov. Zgodovina ima včasih tako zabavne, tragične in nenavadne zasuke. Toda kaj je pravzaprav dekonstrukcija? Najprej se razgradi narod, nato družina, očetovska vloga, človek sam in biološki spol. O tem sem pred sedmimi leti pisal v svoji knjigi Suicide français: Dekonstrukciji sledi posmeh, nato pa uničenje. Islam si prizadeva tudi za uničenje naroda, družine in posameznika ter izkorišča našo šibkost, da bi nam vsilil svoje norme. Kaj na primer izraža muslimanska ženska naglavna ruta? Da islamizirajo naše ulice, da si lastijo javni prostor.
V Budimpešti vas je sprejel predsednik vlade Viktor Orbán. O čem ste se pogovarjali?
Iste stvari. Mislim, da jih odlično razume, civilizacijski boj med zahodom in vzhodom, severom in jugom. Brani svoje ljudi, zgradil je ograjo na meji, brani pa se tudi pred dekonstrukcijo, Georgeem Sorosom in LGBTQ lobijem. Danes gre za boj na obeh frontah. Tudi zame je bila izkušnja, ki jo je delil, poučna.
Za madžarsko vodstvo je nedvomno pomembno, da se sooči s francosko desnico. Gostja vrha je bila tudi nekdanja poslanka Evropskega parlamenta Marion Maréchal, vnukinja Jean-Marie Le Pena.
Toda francoska desnica danes ni desničarska – vsaj kar zadeva voditelje republikancev, LR, ne. Francoska desnica se je podredila levici in jo je mogoče označiti kvečjemu za sredinsko. Prav tako bi lahko podprli Emmanuela Macrona, saj imajo enake poglede kot predsednik.
Zdaj se vračate v Francijo. Ali boste končno naznanili, da boste kandidirali za predsednika?
Bomo videli.
Po vaši novi knjigi in pojavljanju v medijih sodeč se na nekaj pripravljate.
Priprave mi dajejo priložnost, da svoje zamisli predstavim Francozom. Čeprav nisem uradni kandidat, sem edini, katerega ugled se izboljšuje. Vse druge stagnirajo ali upadajo. Priljubljenost Marine Le Pen je v šestih mesecih padla za deset odstotnih točk, z 28 % na 18 %. Med Macronovimi izzivalci je Xavier Bertrand pri 14-15 %, Valérie Pécresse pa stagnira. Nimajo zagona. Jaz sem edini. Seveda je tudi zame časa malo, svojo odločitev bom sporočil kmalu.
Vaša podpora je 11-odstotna. Kako mislite, da lahko zmagate?
V politiki ne gre za aritmetiko, temveč za zagon. Začel sem s tremi odstotki, nato s petimi, sedmimi, osmimi, desetimi in nazadnje z enajstimi. In to precej hitro. Bomo videli.
Pred dnevi ste razpravljali z Jean-Lucom Mélenchonom, kandidatom radikalne levice. Kaj bi rekli Macronu, če bi sedel nasproti vas, recimo pred drugim, odločilnim krogom spomladi prihodnje leto? Kje je po vašem mnenju predsednik naredil napako?
Mislim, da ni razumel izziva za obstoj države. Čeprav je mlad, je v glavi star. Kot da bi živel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in bil sodobnik Valéryja Giscarda d’Estainga in Michela Rocarda. Po njegovem mnenju je danes največja prelomnica gospodarstvo. Vendar gre za civilizacijo, identiteto, usodo naroda. Ne razume, kaj je rekel René Girard. Skrbi ga, ali naj za to ali ono porabimo dva odstotka BDP. Ne pravim, da to ni pomembno, vendar je na drugi strani lestvice padec in izginotje Francije. To ni enako – gre za vprašanje življenja in smrti.
Pravkar sem zasledil, da ste v zelo prijateljskem odnosu z Marion Maréchal. Ali lahko enako rečemo za vašo teto Marine Le Pen, vašo tekmico na desnici?
Marion mi je zelo všeč. Z njeno teto imam manj intimen odnos.
Kakšne so glavne razlike med vama v politiki?
Le Penova se je obrnila proti politični sredini, kar je po mojem mnenju taktična in strateška napaka. Toda 70 % Francozov se strinja z mojimi besedami o islamu.
Veliko ljudi še vedno govori o televizijski razpravi leta 2017, v kateri je Macron premagal Le Penovo. Toda kot publicist živite od razprav. Ali menite, da ste boljši razpravljavec?
To je druga težava z njim. V razpravi je ponižal svoje volivce. Rad razpravljam, vendar ne zaradi razpravljanja: Zagovarjam svoje ideje.
Bi premagali Macrona?
Vse je mogoče.
Kaj je na francoskih predsedniških volitvah na kocki za razdeljeno Evropsko unijo, ki trpi zaradi krize vrednot?
O tem sem se pogovarjal z Viktorjem Orbánom in popolnoma sva se strinjala. Prizadevati si moramo, da se Evropska komisija vrne k svoji prvotni nalogi upravljanja skupnega trga. Hkrati bi morala prenehati državam članicam vsiljevati ideje “napredne” manjšine in skušati povsod uveljavljati svojo besedo s sodelovanjem velikih akterjev, Nemčije in Francije. Opustiti moramo idejo naših elit in Macrona, da je naša prihodnost v Združenih državah Evrope. Nismo Teksas ali Wyoming. Vse to je le utvara, da evrobesedniki uničujejo suverene države, ne da bi namesto njih ustvarili vsaj evropsko suverenost. To je mit, utopija. Nemci in Poljaki na primer ne želijo samostojne evropske obrambne politike, temveč vedno stojijo za Združenimi državami. Tudi Macronu ne bo uspelo doseči tega, kar je s svojim nožem storil Charles de Gaulle. Z drugimi besedami, skupni trg je treba prepustiti Evropski komisiji, vse drugo – vključno s politiko priseljevanja in pristojnostmi za nadzor meja – pa suverenim nacionalnim državam, ljudem.
Vendar to ni mogoče brez ukrepanja velikih držav članic….
Točno tako. K temu morajo prisiliti Evropsko komisijo. Kot je dejal Jacques Chirac, Bruselj sam ne more niti napovedati vojne. Stalin je nekoč vprašal, koliko razdelitev ima papež.
Vir: Magyar Nemzet
Slovenian