Fernando Paz: Kako elite nadzorujejo svet

Piše: Javier Navascués

Fernando Paz je profesor zgodovine in filozofije. Je pisatelj in je objavil naslednje knjige: “Europa bajo los escombros”, “El fracaso de una utopía”, “Antes que nadie”, “Nuremberg, juicio al nazismo” in še dve knjigi v sodelovanju: “Proceso a José Antonio” in “El libro negro de la izquierda”. Sledite mu lahko na Twitterju: @FernandoPazdice.

V tem intervjuju poglobljeno analizira temeljne vidike svoje nove knjige ¡Despierta! Cómo las élites están controlando el mundo. (Prebudite se! Kako elite obvladujejo svet).

Oktobra 2019 je v New Yorku potekal dogodek 201, srečanje na visoki ravni, na katerem so se zbrale glavne globalistične organizacije. Tri mesece pozneje je Svetovna zdravstvena organizacija uradno razglasila pandemijo leta 2019 in vse se je zgodilo natanko tako, kot so napovedali v simulaciji. Ali bi to dejstvo zadostovalo za dokaz, da je vse potekalo po vnaprej pripravljenem načrtu (ki so ga imeli dovolj drznosti, da so ga vnaprej objavili)?

Dogodek 201 je simuliral izbruh pandemije, ki bi se razširila po vsem svetu in katere povzročitelj bi bil nov in posebno nalezljiv koronavirus, ki bi bil potomec SARS in bi preskočil z netopirja na človeka. Prvo leto cepivo ne bo na voljo. Podobnost z dogodki, ki so se začeli le mesec dni pozneje, je zastrašujoča.

To seveda ni prepričljiv dokaz. Toda ali je obstajal vnaprej pripravljen načrt, katerega izvedba je sledila tistemu, o čemer se je razpravljalo oktobra 2019 v New Yorku? Kitajski disidenti, ki seveda sovražijo komunistično partijo, bi radi dokazali, da je pandemijo povzročila kitajska komunistična partija. Na splošno pa ne verjamejo, da je bil pobeg koronavirusov nameren. V tej fazi to še ni znano. Osebno se nagibam k prepričanju, da je bil potek dogodkov naključen, kljub zgoraj omenjenim podobnostim. Temu je morda težko verjeti, vsekakor pa temu ne pripisujem velikega pomena.

Če se to ne bi zgodilo v laboratoriju v Wuhanu pozimi 2019-2020, bi se to zgodilo v farmacevtskem raziskovalnem centru v Indiji poleti 2022. Po navedbah nekdanjih uradnikov SZO so namreč farmacevtska podjetja več let izvajala pritisk, da bi razglasili pandemijo. Lastniki farmacevtskih podjetij se strinjajo z glavnimi zagovorniki globalizacije, vendar so naleteli na odpor, saj globalizacija ni homogen svet. Po drugi strani pa so razmere izkoristili za izvajanje, kot je dejal Pedro Sánchez, “vrste ukrepov, ki so že veljali, vendar jih je zaradi pandemije mogoče izvajati hitreje”.

Ni pomembno, ali je bil ta scenarij – kot se je zgodil – načrtovan ali ne. Prej ali slej bi se zgodilo nekaj zelo podobnega.

Od takrat naprej smo bili zaprti, zamaskirani in cepljeni. Napadi na svobodo so večji kot kdaj koli prej. Zakaj ni skoraj nobenega odpora?

V drugih državah je bil odpor večji kot v naši državi, vendar so kljub temu doživeli veliko manj omejitev kot mi v Španiji. Ne zavedamo se obsega podrejanja, ki smo mu v Španiji podvrženi zaradi desetletja trajajočega procesa narkotizacije. Le v nekaj krajih so zapori tako radikalni kot pri nas, a tudi v teh krajih ni manjkalo protestov.

Razlogi za našo tezo so zapleteni. Smo država brez živahne civilne družbe, država z nizko politično kulturo, kjer je morala močno omadeževana.

V takšnih razmerah je enostavno širiti socialni teror, kar se je dogajalo tako v javnih kot zasebnih medijih. Popolnoma homogeno, brezhibno sporočilo, ki vključuje preganjanje drugače mislečih kot metafizično sredstvo zla.

V primeru Španije so mediji sistematično prikrivali, kaj se dogaja v drugih državah, da ne bi mogli primerjati. Celo zdravstveni uradnik CAM je javno pozval k cenzuri fotografij s tribun na evropskem prvenstvu letos poleti, ker je bilo mogoče videti, kako od Sankt Peterburga do Londona, Rima ali Københavna nihče na stadionih ni nosil maske.

Niti ne skrivajo več svojega prezira do nas. Prebivalstvo naj bi vedelo le to, kar odloči elita (imenovati to elito, ki nam vlada, oligarhija, je gotovo zloraba).

Podobno kot je bil Trump izvoljen in je predsednik ZDA sam dal veto na družbene medije, družbeni mediji še nikoli niso imeli tolikšne moči. Ali že živimo v znanstveni fantastiki, ki predvideva, da bo globalna sila določala, kaj je prav in kaj narobe?

Najprej smo priča ugrabitvi javnega prostora s strani zasebnih interesov. Paradoksalno je, da levica protestira proti privatizaciji, ki je razmeroma smešna, hkrati pa sodeluje z interesi najmočnejših zasebnih podjetij na svetu, ki prevzemajo najpomembnejše javne organizacije in institucije, nadomeščajo države in jih postavljajo v svoje storitve.

Poleg tega družbena omrežja – pravno in moralno gledano – ne morejo določati, kaj je in kaj ni objavljeno na njihovih portalih. Ne morejo določiti pravil, ki so v nasprotju z zakonom. Na to jih je opozorila celo Evropska unija. Ker niso mediji, temveč komunikacijski kanali. Zato nimajo pravice cenzurirati samih sebe in lahko obsodijo le vsebine, za katere menijo, da so v določenem volilnem okrožju nezakonite. In sodnik, ne oni, mora ravnati v skladu z zakonom. Družabna omrežja se tega seveda ne zavedajo; v primeru obsodbe jim grozi milijonsko plačilo.

Njihovo naravno dopolnilo so recenzenti, ki so v teh težavnih časih ena največjih sramot. Ta podjetja so neredko pravi storilci goljufij. Preveritelje je ustanovil Inštitut Poynter, ena od najvidnejših vej fundacije Open Society Foundation Georgea Sorosa. Zaradi svojih povezav z velikimi tehnološkimi podjetji lahko na primer vodijo iskanja v Googlu, tako da lahko vsakdo, ki ga zanima določena informacija, najde zanikanje v velikem številu pred prvotno trditvijo, ki ga je sprožila; tako ima velika večina dostop le do informacij preverjevalcev dejstev.

Bill Gates si zdaj prizadeva ustvariti verifikacijsko omrežje, ki vključuje slike in za ves planet določa, kaj je pravilno in kaj ne.

Agenda 2030 se na obzorju kaže kot nekaj, o čemer nihče ne more dvomiti, in napoveduje veliko globalno diktaturo. Zakaj je le malo glasov, ki bi obsodili to nenormalno zahtevo, ki ogroža najosnovnejše svoboščine?

Letos spomladi je v Veliki Britaniji izšla knjiga z naslovom “Stanje strahu”, v kateri avtorica Laura Dodsworth poroča o obtožbah skupine znanstvenikov, ki priznavajo, da namerno vzbujajo strah pri prebivalstvu, da bi uveljavili vladne ukrepe proti prebivalstvu. Prebivalce so namerno ustrahovali, da bi upravičili njihovo zapiranje in vse vrste omejitev.

Enako se je zgodilo v Španiji, kjer je bilo to popravljeno in okrepljeno. Strah je iracionalen in ne bo izginil niti z racionalnimi argumenti. Vzemimo primer maske: Na odprtem prostoru je njegova učinkovitost preprosto nična. Vendar pa odprava obveznih mask ne bo vplivala na 60-70 % prebivalcev, ki še naprej nosijo maske, čeprav so ne le neuporabne, temveč tudi škodljive. Sredi grmovja, dve uri hoje od najbližjega naseljenega kraja, lahko naletite na osamljene pohodnike z dvojnimi maskami. To je anomalija, ki jo je mogoče razložiti le zato, ker je njihova življenja prevzel strah.

Za tiste, ki bi to lahko kritizirali … Za vsakega nepristranskega opazovalca je enotnost informacij nedvomna, ne glede na to, kolikokrat zamenjate kanal, digitalni ali izbirni. Številni strokovnjaki s področja medicine in informiranja so plačani s strani farmacevtskih podjetij. Bistvo pa je, da so lastniki skladov “supov”, ki imajo v lasti glavne medije v Španiji (Atresmedia, PRISA, Mediaset), glavni delničarji glavnih bank, glavni delničarji IBEX-35 in … glavni delničarji velikih farmacevtskih podjetij, Pfizer, Moderna itd. Kako lahko medij kritizira farmacevtska podjetja, katerih lastnik je tudi lastnik farmacevtskih podjetij?

Medtem ko Kitajska raste in farmacevtska podjetja ustvarjajo dobiček, se približujemo velikemu gospodarskemu zlomu. Ali bomo resnost prehoda razumeli šele, ko bo napočil čas za to?

Bodite prepričani. Postavili se bomo nazaj, večina ljudi pa bo zadovoljna. Ne bomo se vrnili v življenje, kot smo ga poznali doslej. Opozorili ste na prve upravičence: Kitajska in farmacevtska podjetja. Azijski velikan je oživil svojo rast, ki jo je vodil izvoz, in ustvarja dobičke kot v svojih najboljših časih; farmacevtska podjetja so ustvarila bajne dobičke, ki jim omogočajo, da z diktaturo biološkega zdravja, ki se že jasno pojavlja, obvladujejo naša življenja. Kitajska je postala model, po katerem nas želijo voditi globalistične elite.

Po drugi strani pa je Zahod postal plen velikih farmacevtskih podjetij, ki zaradi kronizacije bolezni in pretiranega zdravljenja potrebujejo ta socialni teror, da bi ostala v poslu. Pfizer je pred uvedbo cepiv podvojil svoj dobiček do leta 2020; morda lahko razumemo, zakaj se je umaknil od vsega, kar je povezano s preprečevanjem in zdravljenjem Covid-19. Nič od tega, samo cepiva. Zdravila veljajo le za bolne, cepiva pa za vse. Ni treba biti zelo pameten, da veš, kje je posel.

Družbeni teror – temelj sistema, v katerega smo potopljeni – pojasnjuje, zakaj prebivalstvo, čeprav nerado, jemlje zdravilo, ki ga proizvajajo najbolj skorumpirana podjetja na svetu, večkrat obsojena zaradi goljufij, podkupovanja ter poslovnih in poklicnih kršitev. Proizvajalec, ki prav tako zavrača vsakršno odgovornost za to, kaj se lahko zgodi z njegovim izdelkom, izdelkom, ki je bil izdelan v osmih mesecih namesto v osmih letih in katerega srednje- in dolgoročni učinki niso znani, ker je minilo premalo časa.

Kako to, da se je javnost odločila za to tveganje? Ker jim je bilo rečeno, da je cepljenje edini način za odpravo te pandemije, morajo zaradi globalnih izrednih razmer tvegati. Toda ali je to res? No, vidite, nikakor ne. Po uradnih podatkih (in obstajajo prepričljivi razlogi za dvom o njih) naj bi bilo v naši državi do leta 2020 zaradi COVID prekomerno umrlo približno 50.000 ljudi. To je eden od devetsto Špancev. Ne, to ni napaka. Ali takšen delež upravičuje tveganje množičnega cepljenja v trenutnih razmerah, v katerih je bilo cepivo razvito?

Očitno ne. Vendar cepiva ne smemo razlagati z zdravstvenega vidika, temveč z ideološkega. Tu se srečujejo Kitajska in farmacevtska podjetja. Kitajska je namreč, kot sem že dejal, model globalizatorjev, ki si prizadevajo nadzorovati prebivalstvo tako, kot to počne vlada v Pekingu; vladi v Pekingu se ni treba opravičevati, Zahod pa tega (vsaj za zdaj) ne more storiti. Posledica cepljenja, cepilni potni list, je dokument, ki nam omogoča vstop na Kitajsko. Seveda v naše dobro in v imenu zdravja, glavnega boga hedonistične družbe.

Govori se celo o poskusu svetovnega internetnega zloma, ki bi imel zelo resne posledice, samo pomislite na denar v bankah itd.

Odprava gotovine je cilj, ki bo še nekaj časa odložen, če se ne bo zgodilo kaj izjemnega. Španska socialistična delavska stranka (PSOE) je to v poslanski zbornici predlagala že lani. Zavrnili so jo in celo Evropa ji je očitala, da jo je prevzela pretirana gorečnost. Bilo je prezgodaj; poskusi, ki so jih nekaj let prej izvedli v Indiji pod vodstvom Billa Gatesa, so bili prav tako neuspešni.

Toda prav to je cilj: konec denarja. PSOE se je morala zadovoljiti z omejitvijo gotovinskih transakcij na 1.000 evrov, seveda zaradi nas, da bi preprečila goljufije.

Ni odveč domneva, da je poleg tega namen prisvojiti naše tekoče račune. Obsežna odpoved sistema, pravočasen ruski ali iranski vdor, velikanski izpad električne energije, morda zaradi sončne nevihte … o tem se govori že dolgo časa in v splošnih medijih se članki o tem kar vrstijo. Ne vem, ali se bo to zgodilo ali ne, vendar nam je forum v Davosu obljubil, da leta 2030 ne bomo imeli ničesar. Verjamem ljudem.

Ali so vsa ta dejstva dokazljivo posledica politike elit?

No, to je dejstvo. Ne gre za špekulacije. Velja, da so elite odgovorne za vse, kar se dogaja v svetu. Za to in za vse drugo. Ali elite delujejo v svojem interesu ali v interesu svojega ljudstva, je drugo vprašanje. O tem je treba razpravljati, saj gre za vprašanje presoje; nekaterim se bo Agenda 2030 zdela odlična zamisel, drugi bodo nad njo zgroženi. Ni mi treba povedati, kje stojim.

Vendar je vse to posledica politike elit. Seveda imajo načrt, kako ohraniti in okrepiti svojo moč ter oblikovati svet v skladu s svojimi interesi. Ljudje bi morali razumeti, da je izvajanje Agende 2030 v bistvu usmerjeno proti njim. Vsi cilji, omenjeni v tej agendi, gredo na račun ljudi, ki bodo plačali račun.

Natančneje, kdo so tisti, ki v resnici odločajo za te elite?

Elita je sistem in ne ime. V bistvu gre za projekcijo anglosaksonskega reda na celotno človeštvo: njegov svetovni nazor, ideološki okvir, politični sistem, družbeni red.

Oprostite, da sem se oddaljil, toda v človeški zgodovini obstajajo trije ali štirje glavni tipi človeških bitij z njihovim pojmovanjem sveta in morale: duhovnik, bojevnik, umetnik in trgovec. Globalitarizem je zmaga trgovskega pojmovanja človeka, zmaga trgovca z njegovo sprevrženo idejo, da ima vse svojo ceno, z njegovim nerazumljivim mešanjem vrednosti in cene ter z njegovo pohlepno požrešnostjo.

V preteklosti so bile elite verske ali vojaške in naj bi imele aristokratski status, danes pa je elita le še neusmiljena skupina trgovcev, ki se brezobzirno bori za večji trg. Planet jih je prerasel, njegovi prebivalci pa niso vredni njihove trgovske veličine. Dolgujemo jim internet…! In Amazon! In Google! In Twitter in Facebook…!

Brez njih ne moremo več živeti. To je dejstvo. Postali smo njihovi talci. Cilj je, da bomo večni, in to vsak dan bolj in bolj.

Če želite našteti imena, lahko naštejete Gatesa, Sorosa, Zuckerberga, Muska, Teda Turnerja, Kissingerja … in na tisoče drugih. In seveda organizacije, ki jih vodijo in iz katerih vladajo svetu.

Smo na poti v suženjsko družbo?

Že smo tam. Večina Špancev živi v strahu pred virusom, ki jim ne bi povzročil več kot prehlad ali dokaj znosno gripo. V njihovih dušah se je ukoreninilo suženjstvo. Več mesecev so živeli v mučnem strahu, zdaj pa živijo v nizki stopnji strahu, nekje med paniko in navadnim strahom. Občuti celo določeno hvaležnost.

Elita je zasnovala “družbo dveh hitrosti”, ki ni futuristična, v njej živimo že dolgo. To sem že poudaril.

Zdaj je ključni element tehnologija. Prepričanje, da se bomo tako izognili svojemu suženjstvu, se je predvidljivo izkazalo za norost. Nasprotno, kot je pred leti zapisal vizionar CV Gheorghiu, bo tehnologija totalitarizem prihodnosti. Ne tehnologija v službi določenega cilja, temveč tehnologija sama.

Prebivalci si želijo le varnosti. Za to bodo poskrbeli zdravstveni sistem, sistem socialnega nadzora, kamere; želijo se počutiti vključeni. Raje se motijo v večini stvari, kot da bi imeli prav v najmanjši možni meri. Odrekli bi se vsemu, da bi se počutili zaščitene. Vse. Desetletja omamljanja in dekonstrukcije naše identitete so privedla do množične proizvodnje slabičev. Tako pač je.

Ali lahko organiziramo učinkovit odpor proti tej globalni diktaturi, ki ni le pred nami, ampak se je že začela, ne da bi se mnogi tega zavedali?

Jasno je, da to ni enostavno. Strah je svoboden. Če bi bilo to odvisno od našega prebivalstva, bi se to zagotovo izgubilo. Toda v Evropi poteka protest, ki bi lahko bil nalezljiv. Mislim, da je tako.

Po drugi strani pa bo vedno obstajalo jedro, ki se bo upiralo. Naša naloga je, da ta odpor okrepimo. Obramba identitete in svobode. Ni boljšega zdravila. Drugega ni.

 

Javier Navascués

Namestnik direktorja časopisa El Correo de España. Radijski in televizijski voditelj, govornik in scenarist. Bil je športni urednik pri El Periódico de Aragón in Canal 44 ter sodeloval z mediji, kot so EWTN, Radio María, NSE in Canal Sant Josep, Adelante la Fe, katerega direktor je bil, in Agnus Dei Prod., kjer je posnel dokumentarni film Cura de Ars in še eno delo proti kulturnemu marksizmu, John Navasco. Posnel je viralne videe, kot sta El Master Plan in El Valle no se toca. Trenutno vodi blog na prestižnem portalu InfoCatólica in občasno sodeluje v oddajah Somatemps, Ahora Información, Español Digital in Radio Reconquista v Dallasu v Teksasu. Sodeluje z Mednarodnim združenjem Janeza Pavla II.

Ta članek je bil prvič objavljen na portalu EL CORREO DE ESPAÑA, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.