Glasovi z Baltika: Ruske grožnje niso nič novega

Piše: Álvaro Peñas

Ruski predsednik Vladimir Putin je v svojem govoru pred začetkom invazije na Ukrajino izjavil, da je bila “napaka dovoliti republikam, da zapustijo ZSSR”, s čimer je jasno omenil Estonijo, Latvijo in Litvo, kar so mnogi videli kot grožnjo. Poleg tega imajo baltske države zaradi politike naseljevanja prebivalstva, zlasti v obdobju stalinizma, etnično rusko prebivalstvo, kar je bil v preteklosti odličen izgovor za konflikte. Poleg tega se že slišijo glasovi, ki opozarjajo na diskriminacijo ruskih manjšin v teh državah in govorijo o “drugorazrednih državljanih”.

Razlog za ta članek je razumeti pogled baltskih držav na ta govor ruskega predsednika dva dni pred napadom na Ukrajino in razumeti položaj ruskih manjšin. V ta namen sem vodilnim članom domoljubnih strank v baltskih republikah zastavil tri vprašanja:

1. Ali se zaradi govora Vladimirja Putina počutite ogrožene?

2. Kakšen je položaj ruske manjšine v vaši državi?

3. Ali obstaja politična stranka, ki zastopa to manjšino?

Estonija: Eino Rantanen, predsednik mladinske organizacije EKRE (Estonska konservativna ljudska stranka). EKRE je tretja največja politična stranka v Estoniji in je bila od aprila 2019 do januarja 2021 del koalicijske vlade. V Evropskem parlamentu pripada skupini Identiteta in demokracija (ID).

1. “Mislim, da se ne počutimo bolj ogrožene kot prej, saj tovrstna retorika v resnici ni nič novega. Rusija je že večkrat podvomila o legitimnosti estonske države in našem neodvisnem statusu. Tisto, kar skrbi nacionaliste in mene osebno, je porazno stanje naših obrambnih zmogljivosti. Estonija je žalostno nepripravljena na morebitno zaostrovanje sovražnosti z Rusijo in je popolnoma odvisna od naših zaveznikov v Natu. To pomanjkanje neodvisne obrambne zmogljivosti je po mojem mnenju najbolj zaskrbljujoč vidik celotne krize. Ta vojna je bila šok za vse v Estoniji, tudi za nas nacionaliste. Rusija ni le začela obsežne invazije na tujo državo, ampak je napadla tudi narod, ki ga imamo za tesnega prijatelja ali celo brata. To pa zato, ker imata naši državi skupno zgodovinsko izkušnjo kot podrejeni Sovjetski zvezi in močno nacionalno identiteto. Poleg tega vidimo Ukrajino kot močno in naravno geopolitično zaveznico Estonije, zlasti v zvezi z oživljenim projektom Intermarium (katerega naši ukrajinski nacionalistični zavezniki močno podpirajo). V Estoniji vidimo boj ukrajinskega naroda kot boj za preživetje in samoodločbo in ne kot obrambo “liberalno-demokratičnih zahodnih vrednot”. Menimo, da mora biti v tem spopadu samo en zmagovalec: Ukrajina, ne globalistični Zahod ne imperialistični Vzhod in njune (ideološke) sfere. Upajmo, da lahko skupaj z drugimi srednje- in vzhodnoevropskimi nacionalnimi državami ponudimo alternativno pot.”

2. “Etnični Rusi predstavljajo približno 25 % prebivalstva Estonije. To je glede na našo agresivno vzhodno sosedo očitno problem. Ruska vlada nas je večkrat napadla z neutemeljenimi obtožbami o diskriminaciji ruske manjšine, kar je bil glavni dejavnik ruske podpore uporniškim državam na vzhodu Ukrajine. Veliko etničnih Rusov v Estoniji je še vedno v ruskem informacijskem prostoru (v nasprotju z estonskim prostorom), kar neizogibno ustvarja določeno antipatijo do Estoncev in naše države ter, nasprotno, zvestobo Rusiji. Tako je v primeru soočenja z Rusijo pojav pete kolone žal neizogiben in na to moramo biti ustrezno pripravljeni. Vendar pa je bilo v zadnjih letih opaziti nekaj pozitivnih premikov. Vedno več etničnih Rusov je videlo nedelovanje ruske države in so začeli neodvisno Estonijo dojemati kot svojo domovino. Prišlo je do večjega kulturnega in jezikovnega povezovanja in asimilacije, zlasti med mlajšo generacijo. Večja je tudi podpora popolnoma integriranemu in enojezičnemu izobraževalnemu sistemu. Čeprav naša demografija še zdaleč ni idealna, je vse večja zvestoba etničnih Rusov estonski nacionalni državi razlog za previden optimizem.

3. “Estonska sredinska stranka je bila večino svoje zgodovine stranka, ki je bila namenjena etničnim Rusom. Nasprotovali so na primer enojezičnemu izobraževalnemu sistemu (v estonskem jeziku) in bili presenetljivo mlačni pri obsojanju ruske agresije. Še pred nekaj dnevi je imela sredinska stranka celo sporazum o sodelovanju z rusko vladajočo stranko Enotna Rusija. Čeprav ne gre za izrecno etnično stranko, so skoraj vsi vidni rusko govoreči politiki iz stranke Center, njena podpora med etničnimi Rusi pa je približno 60-odstotna. Vendar se je ta odstotek zmanjšal z 80 % pred dvema letoma, saj se vse več ruskih volivcev obrača k drugim strankam, kot sta nacionalistično-konservativna EKRE in liberalna Estonija 200”.

Litva: Vytautas Sinica, politolog in podpredsednik stranke Nacionalinis Susivienijimas (Nacionalno zavezništvo).

1. “Baltske države so bile prve, ki so zapustile Sovjetsko zvezo, tako da smo na za nas romantičen način in zagotovo na jezo Moskve začeli razpad sovjetskega imperija. Kar zadeva grožnjo, nenehno živimo pod grožnjami in pritiski naše sosede in njene marionete Lukašenka, zato nas to ni presenetilo. Ta vojna, če bo Ukrajina zmagala, bi lahko za Rusijo pomenila enako, kot je za ZSSR pomenil odhod baltskih držav. Ruske republike združuje moč, in če bodo začutile, da je Putin šibek, bodo začele odhajati. Ne zato, ker bi bile proti vojni, večini je za Ukrajino vseeno, ampak zato, ker bodo začutile šibkost, in prav zdaj lahko tudi tukaj začutimo šibkost Kremlja.”

2. “Rusi v Litvi predstavljajo 5 % in sploh niso bili zatirani, imajo šole, ki jih financira država in v katerih se poučuje v ruskem jeziku, ne kot predmet, ampak kot učni jezik pri večini predmetov. Imajo tudi ločeno proračunsko financiranje za kulturno življenje. Večinoma je to stranski produkt pravic Poljakov, v Litvi jih ima 6 % prebivalstva: države jih z veseljem dajejo Poljakom, Rusom pa ne tako z veseljem, da bi se izognile diskriminaciji. Vendar je tam. Zdaj, po invaziji na Ukrajino, so v družbi napetosti. Vilenski župan in drugi politiki so nagovorili prebivalstvo, da ne bi prišlo do incidentov.”

3. “Da, dve sta, vendar nobena od njiju ne pride v parlament. Obe sta levičarski in nostalgični po sovjetski preteklosti. Ena je povsem radikalna in odkrito prorusko usmerjena ter od časa do časa poziva Putina, naj v Litvi »vzpostavi demokracijo«. Druga je bolj zmerna, vendar še vedno ne preseže praga glasov za vstop v parlament. Ruski glasovi so razpršeni med številne nacionalne stranke, kot so Stranka dela, Socialni demokrati, Stranka regij in druge”.

Latvija: Ritvars Eglājs, sekretar osrednje volilne komisije, član Nacionālā Apvienība (Nacionalnega zavezništva), ene od strank, ki sestavljajo vladajočo koalicijo v Latviji. Nacionalna zveza pripada skupini konservativcev in reformistov (ECR) v Evropskem parlamentu.

1. “Putinov govor je še ena grožnja. Latvija se počuti ogroženo od jutra 27. februarja 2014, ko je Putin začel zasedbo Krima. Zakaj? Ker se je, prvič, pokazalo, da si Putin upa napadati druge države za ruske imperialistične namene, in drugič, ker smo naslednja očitna tarča, če bo osvojena Ukrajina. Putinov govor (pravzaprav gre za dva; čeprav je bil očitno posnet istočasno, je bil eden predvajan 21. februarja, drugi pa 24. februarja) v tem smislu ni presenečenje. Bolj kot govor so pomembna njegova dejanja, in sicer vsesplošna uničevalna vojna proti Ukrajini. Vse iluzije o resnosti grožnje so se razblinile 24. februarja.”

2. “Rusi in drugi neruski Latvijci predstavljajo tretjino prebivalstva zaradi močne kolonizacije med rusko okupacijo v letih 1944-1989. Večina jih ima zelo šovinistično miselnost, veliko bolj kot Rusi v Rusiji. Na primer, 95 % tistih, ki so ruski državljani, je na zadnjih volitvah leta 2018 glasovalo za Putina, 96,5 % tistih, ki so latvijski državljani, pa je na referendumu o tem vprašanju leta 2012 glasovalo za to, da ruščina postane uradni jezik. Po drugi strani pa demografsko izginjajo. Latvijci imajo boljše demografske parametre in odstotek domačinov se v nasprotju z zahodno Evropo stalno povečuje. Poleg tega so leta 2014, ko so se soočili z realno možnostjo t. i. ruskega sveta, številni Rusi spoznali, da bi to pomenilo hlapčevstvo tudi zanje, in nehali navijati za Kremelj. Kljub temu je še vedno veliko takih, ki že sam obstoj neodvisne Latvije štejejo za gnus in diskriminacijo, še toliko bolj zaradi uporabe latvijskega jezika v Latviji.”

3. “Politično se glavna ruska imperialistična stranka v Latviji imenuje Harmonija in sledi komunistični tradiciji poimenovanja stvari z nasprotnimi in nedolžnimi imeni, tako se je največji širitelj laži imenoval Resnica ali pa se zanikanje suverenosti Ukrajincev imenuje denacifikacija. Harmonija je nekoč imela uradni sporazum o sodelovanju s Putinovo stranko Enotna Rusija, ki ga je opustila, ko je postal preveč strupen. Leta 2009 ji je uspelo priti na oblast v latvijski prestolnici Riga, saj je Riga močno rusificirana (delež Latvijcev je le 48 %), in je vladala 11 let. Ta čas je postal zloglasen zaradi korupcijskih škandalov, ki so razdrobili celo stranko, vodja Harmonije Nils Ušakovs pa je odšel v zlato upokojitev v Evropski parlament. Tam in v latvijskem parlamentu Harmonija uporablja levo-liberalno ideologijo: podpira homoseksualne “poroke”, zaničuje nacionalizem in spodbuja priseljevanje iz tretjega sveta, da bi Latvija in Latvijci postali šibki in nepripravljeni na spopad z rusko agresijo. Vendar se je v zadnjih dneh izkazalo, da je Ušakovs na ukrajinski strani. Seveda bi bilo zdaj stopiti na stran Rusije politični samomor za vsakogar, ki želi ohraniti kakršen koli vpliv v prihodnosti. Poleg tega naj spomnim, da je tudi Rusija do zadnjega trenutka zanikala, da bo napadla Ukrajino, in da so tudi ruski politiki na Krimu do dneva zavzetja prisegali zvestobo Ukrajini.”

Vir: El Correo de España