Gundars Kalve: Rusijo vidim kot največjega sovražnika Vzhodne Evrope

Piše: Álvaro Peñas

Intervju z Gundarsom Kalvem, latvijskim prostovoljcem v vojni v Ukrajini. Kmet, oče štirih otrok, pripadnik latvijske nacionalne garde in član Nacionalnega zavezništva (ene od strank vladajoče koalicije), s katerim je bil izvoljen za podžupana svoje občine, je Gundars pustil za seboj življenje v Latviji in se pridružil vrstam branilcev Ukrajine.

Zakaj ste v Ukrajini in kaj vas je spodbudilo, da ste zapustili življenje v Latviji in se borili v drugi državi?

Ker vidim Rusijo kot največjega sovražnika Vzhodne Evrope in zlasti baltske regije. Rusija nam nikoli ni prinesla nič dobrega in je v preteklosti poskušala osvojiti naše ozemlje. Vedno sem verjel, da je treba na vsak način preprečiti ponovitev okupacije Latvije, kakršno smo doživeli leta 1940. Vojna v Ukrajini mi je tako dala zakonsko možnost, da se proti okupatorjem borim na najbolj neposreden način: tako, da jih ubijem. Leta 2014 sem nameraval priti v Ukrajino, vendar mi zaradi različnih razlogov to ni uspelo do leta 2018. Od takrat sem redno potoval v Ukrajino in se srečeval z različnimi enotami, kot je Azov, ki so se borile na meji v Donbasu. Zato, ko se je začela velika vojna, nisem dvomil, da se moram vključiti v boj proti ruskim okupatorjem, in 26. februarja sem odšel v Ukrajino. Dne 28. februarja sem se ob 8. uri zjutraj zglasil na vojnem komisariatu, da bi se pridružil legiji tujih prostovoljcev. Prvi mesec sem opravil tečaj usposabljanja v Lvovu, v vrstah gruzijskega bataljona, nato pa so me poslali v bazo Azov v Kijevu, kjer sem končal vojno usposabljanje. Čeprav sem pripadnik latvijske nacionalne garde in sem bil deležen precej specifičnega usposabljanja, s časom vse zbledi in to usposabljanje se mi je zdelo zelo koristno. Po končanem usposabljanju sem se pridružil bataljonu Karpatska Sič, ki je bil na dolžnosti v Irpinu, nedaleč od Kijeva. Nato smo se bojevali v Romanovki, mestu bližje prestolnici, in branili naše artilerijske enote pred saboterji. Od tam so nas poslali v Harkov, na ižumsko fronto. Naš sektor je v bližini vasi Barvinkove, med Iziumom in Slovjanskom. Nismo izgubili niti enega kvadratnega metra in smo fronto razširili proti ruski meji. Naš sektor je torej pomemben, ker se ruska vojska ni premaknila naprej v notranjost države, temveč nasprotno: potisnili smo jo nazaj k njeni meji.

Seveda ni bila lahka odločitev, da se ločim od svoje družine in kmetije ter da neham uživati sadove svojega dela. Toda ko sem ocenjeval, kakšen prispevek lahko prispevam, če ostanem doma ali grem na fronto, nisem dvomil, da moram iti v Ukrajino. Bolj kot udobje me zanimata čista vest in čast do ukrajinskega naroda.

Kaj mi lahko poveste o tamkajšnjih razmerah? Kakšna je morala ukrajinskih vojakov?

Razmere v Ukrajini niso preproste in tudi ne bodo, dokler ruska vojska ne bo popolnoma poražena. Seveda je to dolgotrajen proces in čakamo na dobave orožja iz prijateljskih držav. Predvsem artilerija dolgega dosega, orožje z natančnimi napravami, kot sta HIMARS in M777, ki uničuje tako ruske enote kot njihova skladišča streliva več kilometrov od frontne črte in z veliko natančnostjo, samo koordinate moramo dati in kmalu zatem so uničeni. Zato je v tem primeru vsakdo odgovoren za izid te vojne. Ukrajinci kot vojaki bodo opravili svojo dolžnost, Ukrajinci kot narod bodo opravili svojo dolžnost, vendar mora ves svet prevzeti odgovornost za dobavo novega orožja. Priznajmo si, da se je Ukrajina na začetku vojne borila z zastarelo sovjetsko opremo in orožjem. Poleg tega je Rusija naredila vse, kar je bilo mogoče, da bi oslabila Ukrajino v času mandatov postsovjetskih predsednikov, kot so Janukovič in drugi izdajalci. Razumeti moramo, da se Ukrajinci ne morejo boriti z golimi rokami. Latvijci smo veliko dali glede našega proračuna, mislim, da smo na drugem mestu za Estonci, če primerjamo z BDP. Prebuditi pa moramo tudi staro Evropo, Nemčijo, Italijo ali Francijo, ki se pretvarjajo, da jih ta vojna ne zadeva, in jih bolj skrbijo gospodarske izgube, če Rusija zapre naftovode in plinovode. Zavedati se moramo, da bo vojna kmalu zajela [še en del] Vzhodne Evrope, če ne bomo premagali Rusije v Ukrajini.

Kar zadeva moralo, je ta zelo visoka, saj ni izgubljenih večjih bitk. Rusi so nameravali v nekaj dneh zavzeti Ukrajino, a jim ni uspelo, pozneje so ta trenutek preložili za mesec, nato za dva meseca. Razumeti je treba, da so skoraj dosegli ulice Kijeva. Danes je civilno življenje v Kijevu povsem normalno, ljudje hodijo v službo, otroci v vrtce, nič ne kaže na to, da se 600 km stran odvija vojna. Kijev je osvobojen, Hostomel je osvobojen, Buča je osvobojena, Sumy je osvobojen, Harkov je premagal obleganje in Ruse potisnil 20 km nazaj, kar pomeni, da so na ukrajinski strani majhne zmage. Vsaka zmaga krepi moralo in nasprotno, izgube jo zmanjšujejo. Poslušamo 100 % pogovorov med Rusi, tako po radiu kot po mobilnih telefonih, in glede na te pogovore je morala na ruski strani zelo, zelo nizka. Zato jih moramo udariti toliko močneje, kolikor bolje. Skratka, čakamo na orožje!

Ste srečali druge tuje borce?

Seveda sem jih srečal veliko, saj sem bil tudi sam del tuje legije. Tu so Poljaki, Čehi, Kolumbijci, Brazilci, Španci, Portugalci in seveda Latvijci, Litovci in Estonci. Lažje bi bilo odgovoriti, česa nisem srečal. Obstajajo Korejci, Japonci, Američani, številni Kanadčani, Angleži, Francozi? Z vsega sveta. Tu so tudi Azerbajdžanci, Kurdi, Libijci, Madžari in Hrvati.

Rusija prostovoljce obravnava kot plačance in zanje ne uporablja mednarodnega prava. Dejansko so proruski separatisti več tujcev obsodili na smrt. Ali menite, da je ta grožnja zmanjšala število prostovoljcev, ki se želijo boriti za Ukrajino?

Ne, tega trenda nisem opazil. Prostovoljci nenehno prihajajo v bolj ali manj velikih skupinah (10-30 ljudi, približno 2 oddelka čete). Razdelimo jih na angleško in špansko govoreče, da jim dodelimo poveljnike, ki govorijo njihov jezik. Veliko je Južnoameričanov, ki govorijo špansko ali portugalsko, in tem so dodeljeni poveljniki, ki so rojeni govorci španščine ali jo zelo dobro govorijo. Angleško govoreči prostovoljci (Američani, Kanadčani, Avstralci) imajo poveljnike, ki zelo dobro obvladajo angleščino. Priliv prostovoljcev se torej ne zmanjšuje, prihajajo sproti in opravijo dvo- do tritedensko usposabljanje, na katerem se seznanijo s kalašnikovkami in drugim orožjem ruskega izvora. Ko inštruktorji menijo, da so dobro pripravljeni za bojno delovanje, jih vključimo v naš bataljon v Barvinkovem in razporedimo po različnih četah glede na jezik, ki ga obvladajo. Odločitev o obsodbi teh treh vojakov (dveh britanskih in enega maroškega) na smrt torej nikakor ni vplivala na mednarodno pomoč. Prostovoljci še naprej prihajajo.

24. februarja 2021 ste s traktorjem podrli enega od sovjetskih spomenikov v Latviji, top Rdeče armade, in ga vrgli v reko. Kako se je končala ta zadeva?

Še ni končana. Zadeva je še vedno na tožilstvu, čeprav je ekshumacija pokazala, da pod njo ni pokopov. Pokopi so bili bolj proti cesti, pod betonskimi bloki, torej Rusi sami niso pokazali spoštovanja do svojih padlih med okupacijo, vendar to ne spremeni odnosa tožilstva. V tem primeru je v mojem imenu proti tožilstvu posredovalo več precej uglednih odvetnikov, vendar jih ne želim k ničemur siliti, želim, da vse poteka po svoje in da se v tožilstvu opravi čistka. Hočem, da se pokažejo takšni, kakršni so, ritolizniki in žužkojedi Moskve, ki so rdeči kot hudič. Potem se bo lažje boriti proti njim, ko bo prišel čas. Zato ne potrebujem pomoči. Ampak ja, na tožilstvu je zadeva, ne premika se ne naprej ne nazaj, in čakam na sojenje. Sojenje bo najverjetneje zelo zanimivo, saj bomo videli, kdo je rdeče-belo-rdeč (barve latvijske zastave) in kdo je samo rdeč.

Vojna je ponovno odprla razpravo o teh “spomenikih”. Ali menite, da bo Latvija tako kot Poljska brez sovjetskih spomenikov?

Mislim, da se bo Latviji uspelo znebiti tudi drugih preostalih okupacijskih spomenikov, saj je Saeima (latvijski parlament) sprejela ustrezen zakon. Ali je komu všeč ali ne, ni več pomembno, saj je moč zakona večja od katere koli druge, in ne verjamem, da bi ustavno sodišče med vojno v Ukrajini izpodbijalo ta zakon. Upam, da bodo s celotnega ozemlja Latvije izginili vsi okupatorji – večji in manjši, doprsni kipi in letala. Nobeden od njih nima več mesta v Latviji.

Kako se bo po vašem mnenju razvila vojna?

Kot sem rekel, vse je odvisno od dobave orožja. Kot vojaki bomo opravili svoj del naloge. Smo dobro usposobljeni profesionalci, ne vmešavamo se v pristojnosti drugih, med enotami in podenotami ni tekmovalnosti. Če imamo nalogo, jo bomo opravili v dobri veri in pogumno. Ukazov ne izpodbijamo. Če moramo ponoči obdržati položaje, jih obdržimo tudi v najtežjih sektorjih. Rusi bodo poraženi. Protinapad se bo začel čez mesec ali dva, mislim na resno ofenzivo, ne le na napredovanje posameznih enot. Vojna bo precej dolga, po moji napovedi še leto ali dve. Vse pa je odvisno tudi od ukrepov Rusije glede splošne mobilizacije. Če bo Rusom na fronti šlo zelo slabo, bi to lahko kremeljskega bastarda Putina spodbudilo k razglasitvi splošne mobilizacije in veliko Rusov bo odvedenih v vojno. To bi bilo slabo, saj se bo morala boriti ogromna množica ljudi in potrebovali bomo veliko nabojev. Če ne bodo razglasili splošne mobilizacije, ampak bodo nadaljevali po starem, potem bi lahko v dveh letih osvobodili Herson, Luhansk, Doneck, Harkov.

Vir: El Correo de España