Hannan Serroukh: “Zavezništvo med islamizmom in independentizmom bo imelo zelo resne posledice”

Piše: Álvaro Peñas

Intervju s Hannano Serroukh, socialno pedagoginjo in koordinatorko področja islamskih študij pri GEES.

Kaj je GEES?

GEES je možganski trust, ki sodeluje z državnimi varnostnimi silami, ustanovili pa so ga nekdanji pripadniki teh istih sil z dolgo zgodovino javne službe. Njegov direktor Diego Miranda me je izbral za delo na zelo specifičnem področju: ozaveščanje o islamizmu, političnem in družbenem delu džihadizma.

Rubén Pulido, novinarski strokovnjak za nezakonito priseljevanje, je obsodil prihod džihadistov v Evropo v teh migracijskih tokovih. Ali je pomanjkanje resne politike priseljevanja vzrok za porast džihadizma? 

Zakonodaja o priseljevanju bi morala biti element preprečevanja, dobra zakonodaja o priseljevanju, ki se pravilno uporablja in ki določa, ali oseba izpolnjuje pogoje za Španca, kar je za državo legitimno. Z drugimi besedami, kaj nas dela Špance? Obstajati mora skupni element, ki nas opredeljuje kot Špance: družbene, kulturne in ideološke korenine. Na žalost pa temu ni tako.

Kar zadeva džihadizem, moramo razlikovati med džihadistom, članom oborožene teroristične skupine, in islamistom, ki je politična veja. Res je, da teroristične organizacije izkoriščajo ranljivost meja za vstop v Evropo, vendar če pogledamo profile velike večine džihadistov in islamistov, vidimo, da so domači. So otroci priseljencev ali so prišli sem z združitvijo družine. Prejšnji torek je Francija izdala odločilno odločbo o izgonu imama, ki je bil tam več kot 30 let. Razlog za izgon je, da je spodbujal tako imenovani “islamski separatizem” in ogrožal socialni mir. Ko so ga obvestili o izgonu, je imam pobegnil v Belgijo. To se dogaja tudi v Španiji, imamo dva primera, Mohameda Saida Badaouija in drugega v Vilanovi de la Geltrú, z upravno odredbo o izgonu, vendar ne zato, ker bi izvedla napad, ampak ker ogrožata naš družbeni in politični model.

V bistvu zato, ker želijo zgraditi islamistično družbo.

Tako je, okoli takšnih voditeljev nastajajo islamizirane soseske, tako imenovana območja, kamor ni vstopa. Ti ustanavljajo večkulturne islamske organizacije, ki najmlajše pod krinko islamskih vrednot, verske vzgoje in celo pouka arabščine učijo svoje identitete in političnih idej. To ima neposredne posledice za družbo, saj so ti mladi še posebej občutljivi na sporočila, ki jih najdejo na družbenih omrežjih, in v nekaterih primerih, kot se je zgodilo v Barceloni, celo izvedejo napade. Ti mladi niso prišli na ladji, ampak so se tu rodili in živeli. Ali kot v primeru 24-letnika, rojenega v Miamiju, ki ni niti prebral Satanskih verzov Salmana Rushdieja, vendar je tako občutljiv, da se čuti dolžnega upoštevati fatvo, izdano pred tridesetimi leti. Ta mladenič še nikoli ni bil v muslimanski državi.

Gre za zapleteno vprašanje in ena največjih napak Zahoda v zvezi z Vzhodom je, da ne razume njegove poti ali zgodovine. V Egiptu na primer od leta 2013 Muslimanska bratovščina velja za teroristično organizacijo. Dobro je znan videoposnetek, v katerem se Naser smeji, ker ga Muslimanska bratovščina prosi, naj uvede hidžab za ženske. Ta posnetek bi moral biti izziv Zahodu, jasno bi moral povedati, da je hidžab politično sredstvo, in ne bi smel dovoliti, da se skupina, kot je Muslimanska bratovščina, pod različnimi imeni širi po Evropi. Tudi v Španiji je ena od njenih najbolj znanih organizacij v Kataloniji, Islamska multikulturna mladina, ki deluje v skladu z merili in cilji Muslimanske bratovščine.

Muslimansko bratovščino financira Turčija, tako kot številne “kulturne” organizacije financira Katar, kot so pokazali znameniti “katarski dokumenti”, objavljeni v Franciji.       

Drži. Tako Turčija kot Katar prek “katarske dobrodelne organizacije” financirata te skupine, poleg tega pa te organizacije dobivajo tudi evropska sredstva in pridobivajo možnost poseganja v sprejemanje odločitev. Zame najbolj zloglasen primer je, ko Evropski svet vodi kampanjo za mlade in jih identificira s hidžabom. Drug primer je v Kataloniji, kjer so muslimanske organizacije lobirale za potrditev protokola o ukrepanju policije pri prepoznavanju oseb na ulici. Domnevno zaradi boja proti islamofobičnim in rasističnim odnosom. Že samo dejstvo, da so ga odobrili, ljudi prepričuje, da je naša policija rasistična, kar je popolnoma neresnično, najhuje pa je, da to laž sprejema tudi katalonska vlada.

Katalonija je regija, ki jo je islamizem najbolj prizadel. Pred nekaj dnevi se je katalonski svetovalec za enakost in feminizem sestal z Mohamedom Saidom Badaouijem, salafistom, ki ima izrečen ukrep izgona. Kako je to mogoče razložiti?

Pri tem se združuje več vprašanj. Po eni strani je mogoče brati, da španska država izvaja ideološki pregon aktivista, tako kot država preganja aktiviste, ki se zavzemajo za neodvisnost. Po drugi strani pa verjamejo, da bodo s podporo islamizmu pridobili več glasov, kar pa ni res; islamisti so tisti, ki za dosego svojih ciljev uporabljajo vsako družbeno razpoko, in neodvisnost je ena od njih, in te cilje tudi dosegajo.

V primeru islamistov, ki jih je treba izgnati, so zagovorniki neodvisnosti prosili notranjega ministra Marlaska, naj prekliče ukaz o izgonu. Če bo Marlaska popustil, bo uničil delo naše policije in to bo prvič, da bo Španija popustila političnim pritiskom islamizma. Zavezništvo islamizma in independentizma bo imelo zelo resne posledice.

Poleg te podpore islamizmu stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost, kot kandidate predstavljajo tudi muslimanske aktiviste.

Da, ker ERC (Katalonska republikanska levica) meni, da svoj projekt utrjuje s tem, da na volilne liste uvršča vprašanja hidžaba, čeprav se na ta način problemi ne rešujejo. Misel, da imam kot muslimanka raje hidžab ali mošejo kot varno sosesko, je rasistična in razredna. Kot hči priseljencev sem Španka in se počutim užaljeno in prizadeto zaradi teh poenostavljenih politik; zakaj mislijo, da me ne zanimata varnost ali gospodarstvo?

Ker dejansko jemljejo diskurz Muslimanske bratovščine kot nekaj samoumevnega.

Dejansko ga kupujejo, ker se nočejo soočiti z izzivi islamizma, ki je politična in družbena realnost v naši državi. Če bi to storili, bi vse organizacije, ki živijo od diskurza multikulturalizma in islamofobije, izginile. Gre za verigo lobijev.

Druga težava, ki smo ji priča tudi v Kataloniji, so prisilne poroke. Položaj, ki ste ga izkusili tudi vi. 

Da, ko sem bila stara 14 let, sem bila prva, ki sem obsodila islamizem in prisilno poroko, ki so mi jo hoteli vsiliti. Ta boj je zame nekaj zelo osebnega.

V Kataloniji je bil v zadnjem času medijsko najbolj odmeven primer dveh sester pakistanskega porekla, ki sta bili prisiljeni v poroko. Prisilna poroka se je zgodila tukaj, v Kataloniji, v Pakistanu pa sta bili umorjeni, ker sta želeli izstopiti iz zakona. O njunem umoru so poročale oblasti v tej državi, v njunem kraju pa niso hoteli priznati obstoja prisilnih porok, saj to pomeni priznanje problema. Toda problem imamo in treba se ga je lotiti.

Ali bomo zaradi neukrepanja čez nekaj let doživeli podoben scenarij, kot se je zgodil v Franciji?

Ne čez nekaj let, ampak veliko prej. V Franciji že imamo podobne razmere, čeprav je zgodovina priseljevanja drugačna. Vendar pa že obstajajo soseske, kjer ženske ob petkih ne hodijo ven, da ne bi izzivale moških, ki hodijo v mošejo, kjer morajo paziti, s kom se pogovarjajo, na dolžino svojih kril ali kjer morajo nositi hidžab, da jih ne bi izpostavljali. V teh soseskah velja še en zakon. Gre za obliko izgona ene kulture, da bi se uveljavila druga.

Mislec David Engels pravi, da je pomanjkanje močne kulture v Evropi vzrok, da mnogi priseljenci opustijo miselnost vključevanja in prevzamejo miselnost osvajanja. Ali menite, da je ta trditev pravilna?

Vse to je povezano s kulturo, ki jo imenujejo “prebujenska”. Res je, da obstaja vrsta družbenih elit, ki v soseskah zagovarjajo multikulturalizem, vendar potem živijo v zaščitenih okoljih. Posledice te napredne ideologije, razvodenitve bistva in vrednot države pomenijo, da se v teh soseskah vzpostavi drug model, ki je trdnejši in ponuja jasnejše smernice. Ob soočanju z uničevanjem zahodnih vrednot in identitete se oklepaš nečesa trdnega. V islamu se oklepaš umme, skupnosti vernikov, in ta skupnost ustvarja moč družbenega, skupnostnega in političnega pritiska.

Vir: El Correo de España