Igor Zagrebelny: “Rusija preprosto ne more prenesti, da bi bila ob njej resnično suverena Ukrajina”

Piše: Álvaro Peñas

Intervju z Igorjem Zagrebelnyjem, filozofom in direktorjem raziskovalnega in analitičnega centra “Politična teologija”. Zagrebelny je avtor več knjig, med drugim “Apostolstvo meča” (2017), “Intermarium: skoraj izgubljena priložnost” (2019) in “Evropske kronike” (2020).

Trenutno služite v ukrajinskih teritorialnih obrambnih silah. Kaj mi lahko poveste o svojih vojaških izkušnjah? Kakšen je po vašem mnenju razvoj vojne?

Moja vojaška izkušnja se je začela poleti 2014 v Ukrajinskem prostovoljskem korpusu (ukrajinsko DUK), vojaškem krilu gibanja Desni sektor, ki sem mu takrat pripadal. Ta izkušnja je bila majhna, vendar bolj zgoščena kot zdaj. Septembra 2014 so mi ukazali, naj se vrnem v Kijev in se vključim v informacijsko politiko “Desnega sektorja”.

Kar zadeva sedanjo fazo vojne, sem se na samem začetku vojne pridružil brigadi teritorialne obrambe, ki je branila Kijev. Le nekatere enote naše brigade so se v bojih spopadle s sovražnikom. Moja enota je bila le na drugi obrambni črti in ni sodelovala v nobenem spopadu. Zaenkrat je naša enota zadržana na območju Kijeva za primer ponovnega vdora s severa, vendar jo bo prej ali slej treba poslati na vzhod. Mislim, da bo ta vojna dala dovolj nalog za vse. Nisem vojaški strokovnjak, da bi lahko napovedal njen prihodnji potek. Rad bi povedal, da imamo človeške sile za nadaljevanje boja. Nadaljnji potek vojne bo močno odvisen od dobave orožja Ukrajini, vključno z artilerijo.

Preden ste postali vojak, ste bili v Ukrajini znan pisatelj. Ste pričakovali, da bo prišel dan, ko boste morali odložiti pero in vzeti v roke meč? Ste pričakovali to invazijo?

Neizogibnost obsežne vojne med Ukrajino in Rusijo sem čutil že kot najstnik. Rusija preprosto ne more prenesti, da bi bila ob njej resnično suverena Ukrajina. Glede zamenjave peresa z mečem je treba poudariti, da sem imel burno mladost v nacionalističnih organizacijah. To je bilo, tako rekoč, bodalo in ne meč. V času, ko je bil predsednik Ukrajine Viktor Janukovič, mi je celo uspelo približno leto dni preživeti v zaporu (aretirali so me zaradi požiga pisarne Komunistične partije). Nacionalistično gibanje sem dokončno zapustil in se šele leta 2016 osredotočil na ustvarjalno delo. Od takrat sem se navadil na precej umirjeno življenje. Ko pa sem se 24. februarja zbudil po eksploziji rakete, me to ni presenetilo. Nisem bil vesel ali razburjen – preprosto sem šel na balkon, prižgal cigareto in si rekel: “No, zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi.”

Opredeljujete se kot konservativni kristjan in ne kot nacionalist. Vendar v svojih knjigah poudarjate pomen vere in naroda.

Moj pogled na svet se je razvil od navdušenja nad klasičnim ukrajinskim nacionalizmom do krščanskega konservativizma. Izraz “klasični ukrajinski nacionalizem” uporabljam za ideologijo Organizacije ukrajinskih nacionalistov v obdobju od 30. do 60. let 20. stoletja. Ta ideologija je imela močne konservativne poudarke in bila mi je všeč. Nato sem začel biti kritičen do samega pojava modernosti kot proizvoda razsvetljenstva. Predmet moje kritike je narod kot produkt istih temeljev, kot sta jih imela tako liberalizem kot marksizem in ki danes povzročajo nastanek radikalnih emancipacijskih gibanj, kot je LGBT. To pa ne pomeni, da kritiziram idejo, da človeštvo sestavljajo ljudje različnih etničnih, kulturnih in zgodovinskih skupnosti. Takšna delitev je v skladu z Božjim redom. Poleg tega sta se sodobni narod in nacionalizem rodila v procesu modernizacije, nato pa sta bila med tem procesom razglašena za nekaj arhaičnega. Zdaj logika tako imenovanega “napredka” zahteva odpravo nacionalne suverenosti in raznolikosti nacionalnih kultur. Z vidika krščanskega konservativizma moramo te stvari zaščititi, saj so bližje naravnemu redu stvari kot prihodnost, ki nam jo pripravljajo globalisti.

Mnogi na Zahodu zaradi propagande verjamejo, da je Rusija krščanska in konservativna država in da je ta vojna boj med tem konservativnim modelom in zahodno dekadenco.

Verjetno je bila Rusija edini čas, ko je v Evropi igrala vlogo konservativne sile, prva polovica 19. stoletja. Kasneje se je rusko cesarstvo začelo hitro razkrajati, kar je doseglo vrhunec s prihodom boljševikov na oblast leta 1917. Kot pravi moj prijatelj, filozof Eduard Jurčenko, je boljševiška revolucija uničila najboljše lastnosti Rusov in okrepila najslabše. Trenutno je ruska družba še vedno izjemno degradirana. Putinov lažni konzervativizem tega stanja ne spreminja. Ruska pravoslavna cerkev na primer tesno sodeluje z oblastmi. Toda zelo malo Rusov živi versko življenje. Celo na veliko noč se liturgije udeleži le približno 1 % ruskega prebivalstva. Hkrati ruska vlada zatira druge krščanske veroizpovedi, vključno s katoličani, ki jih je v Rusiji zelo malo.

Morda je eden od razlogov, zakaj Rusi živijo v stanju duhovne degradacije, ta, da se niso pokesali za zlo komunizma – za to, da so v 20. stoletju prvi legalizirali splav, za obsežno preganjanje kristjanov, za holodomor v Ukrajini, za sodelovanje v španski državljanski vojni, za podporo in usklajevanje različnih prevratniških sil v Evropi in na drugih celinah. Upoštevati morate tudi, da Putinov psevdo-konservativizem med nekaterimi Rusi sproža reakcijo v obliki simpatij do radikalnih levičarskih idej. Verjetno bomo po padcu Putinovega režima priča boljševizmu 2.0, vendar tokrat z mavričnimi in ne rdečimi zastavami.

Pred leti mi je aktivist z Majdana dejal, da Ukrajino z vzhoda ogroža ruski imperializem, z zahoda pa levičarsko-liberalni liberalizem. Ali menite, da je mogoča tretja pot, Ukrajina konservativnih in patriotskih vrednot?

Tretja pot je mogoča. Vendar ne živim v svetu iluzij. Po vojni bo potrebno veliko truda, da bo Ukrajina izbrala tretjo pot. Možnost tretje poti se danes povečuje zaradi dejstva, da so Ukrajinci precej razočarani nad politiko Francije in Nemčije, ti državi pa sta še vedno glavni promotorki globalizma in radikalnega liberalizma v Evropi. Namesto tega so se povečale simpatije do konservativne Poljske, ki je na čelu projekta Intermarium kot zveze srednje- in vzhodnoevropskih držav, ki si prizadevajo braniti lastno suverenost in temeljne konservativne vrednote. Vsekakor pa je zdaj najpomembnejša naloga sil, ki si prizadevajo za tretjo pot, upiranje Rusiji. To, kar nam prinaša Rusija, se ne razlikuje veliko od izzivov, ki prihajajo z Zahoda. Rusija popolnoma zanika našo identiteto, naš nacionalni obstoj in to počne vojaško, pri čemer izvaja številne vojne zločine.

Spregovorimo o vaših knjigah. V knjigi Apostolstvo meča kritizirate pacifizem, povezan s krščanstvom. Ali zagovarjate koncept “pravične vojne”? Ali se je ukrajinska cerkev odzvala na poziv k orožju?

V tej knjigi se osredotočam na tradicionalne nauke Katoliške cerkve, vključno s pravično vojno. Ne morem se označiti za militarista. Vendar pa mi je očitno, da je pacifizem sovražen krščanskemu svetovnemu nazoru. Izhaja iz ene najbolj heretičnih idej – možnosti izgradnje raja na zemlji. Vojne bodo trajale vse do drugega prihoda našega Gospoda. To je treba sprejeti in gojiti plemenito vojaško kulturo (kot je bila v najboljših obdobjih evropske zgodovine). Kar zadeva odziv ukrajinske duhovščine na vojno, ta nikakor ni pasiven. Sestavljen je iz službe kaplanov in materialne podpore vojski. Vendar pa manjka jasno teološko razumevanje vojne, ki se mora vrniti k tradicionalnemu nauku o vojni, ki je nekoč obstajal tako v Katoliški cerkvi kot v pravoslavnih cerkvah. Eden od pozitivnih premikov na tem področju je bilo dejstvo, da so ukrajinski katoličani začeli biti kritični do papeža Frančiška. Vendar se zdi, da so še vedno jasno razumeli, da so Frančiškove hinavske pacifistične izjave o rusko-ukrajinski vojni tesno povezane z njegovim pacifizmom in globalizmom, ki je na primer široko predstavljen v enciklikah Fratelli tutti.

V knjigi “Intermarium: skoraj izgubljena priložnost” trdite, da sta Nemčija in Francija okrepili federalizacijo Evrope, ker se bojita, da bosta izgubili svojo hegemonijo zaradi pojava koncepta Intermarium. Ali je ta zamisel edina alternativa federalnemu in globalističnemu modelu Bruslja?

Predvsem je zamisel Intermarium model preživetja za narode srednje in vzhodne Evrope. Navsezadnje je za odpor tako proti zahodni hegemoniji kot proti ruskemu vdoru potrebna tesna konsolidacija. Hkrati bi morale biti za izvajanje projekta Intermarium zainteresirane tudi konservativne sile v Zahodni Evropi. Intermarium lahko dejansko postane konservativno središče evropske politike. Nekaj podobnega danes vidimo v odnosu zahodnih konservativnih sil.

Izdali ste tudi knjigo “Evropske kronike”, v kateri govorite o možnosti medetničnih konfliktov v Evropi, zlasti v Franciji, in o prihodnosti. Kakšno prihodnost predlagate v tej knjigi? Ali menite, da lahko ta vojna služi kot budnica ali opozorilo za to, kar se bo zgodilo?

“Evropska kronika je futurološki esej. Prikazuje različne, celo povsem nasprotne scenarije za prihodnost Evrope. V enem od esejev na primer piše, da se Rusija pridruži Evropski uniji po priključitvi celotne Vzhodne Evrope. Zahodne elite so Rusiji odpustile njena dejanja za uresničitev globalističnega ideala. Naslednji esej pa govori o Intermariju, katerega narodi so sposobni braniti svojo neodvisnost. Pripravil sem scenarije, ki so s konservativnega krščanskega vidika ugodni in neugodni.

Leta 2015 je v Rusiji izšla serija vaših člankov o ukrajinskem nacionalizmu in tradicionalizmu pod naslovom “Tryzub po imenu Don Kihot”. Ali veste, kakšen vpliv je imela ta knjiga v Rusiji in zakaj sklicevanje na Cervantesov lik v naslovu?

V tej zbirki so članki, ki odražajo moj razvoj od nacionalizma do konservativizma. Skupina ruskih desničarskih disidentov se je obrnila name s predlogom za izdajo te knjige. Ta skupina je prevedla in izdala tudi mojo knjigo o Dmytroju Doncovu, publicistu, ki je pomembno vplival na oblikovanje ideologije ukrajinskega nacionalizma, zlasti na njegovo povezovanje s konservativnimi elementi. O vplivu teh knjig težko govorim. Ruski desničarski disidenti so majhna skupina. Številni med njimi so se leta 2014 preselili v Ukrajino in se borili proti proruskim in prosovjetskim upornikom v Donbasu, pa tudi proti ruskim “interbrigadam”, ki jih je Moskva poslala v Ukrajino na enak način kot v 30. letih prejšnjega stoletja v Španijo. V Rusiji je zdaj mogoče opaziti veliko sabotaž, kot je požiganje vojaških komisariatov. Menim, da za vsaj delom teh požigov stojijo tudi ruski nacionalisti in pravi konservativci.

V zvezi s citatom o Don Kihotu, ki se je pojavil v enem od mojih člankov. S sklicevanjem na Don Kihota sem trdil, da je boj, ki temelji na temeljnih načelih, smiseln tudi takrat, ko se nekomu zdi smešen. Mislim, da je ta podoba zelo blizu ruskim desničarskim disidentom, saj se dobro zavedajo globine degradacije ruske družbe. Ukrajina in številne druge evropske države imajo veliko več možnosti za preporod. Toda samo Bog ve, kakšna bo naša prihodnost. Najprej moramo biti zvesti Njemu, čeprav bo nekaterim to spominjalo na ravnanje Cervantesovega junaka.

Vir: El Correo de España