James Bartholomew: Mlajša generacija brez lastne krivde ve zelo malo o tem, kako strašni so bili komunistični režimi

Piše: Bogdan Sajovic

Z novinarjem in publicistom Jamesom Bartholomewom smo se med drugim pogovarjali o ustanavljanju Muzeja komunističnega terorja, ozaveščanju zahodne mladine o grozotah komunizma in stanju duha v zahodnem svetu.

Zakaj ste se odločili ustanoviti Muzej komunističnega terorja?

Pred približno šestimi leti sem bil v Budimpešti, kjer sem imel predavanje o povsem drugi temi. Moje dekle, ki je zdaj moja žena, je šla z mano in tam sva kot turista preživela dodatne dni. Obiskali smo Hišo groze – muzej o terorju, ki so ga na Madžarskem najprej izvajali nacisti, nato pa komunisti. Ko sem prišel iz tega muzeja, se mi je zdelo, da bi moral biti podoben muzej tudi v Veliki Britaniji. Ni šlo le za dokumentiranje zgodovine. Šlo je za to, da bi mladim zagotovili temeljno znanje, da bi se lahko sami odločili, ali je komunizem dobra zamisel ali ne. Ne smete pozabiti, da je bil v tistem času Jeremy Corbyn, ki je pripadnik skrajne levice, vodja laburistične stranke in so ga mnogi mladi obravnavali kot nekakšnega junaka.

Kako daleč ste s tem projektom?

Pojasniti moram, da še nimamo fizičnega muzeja. To želimo ustvariti, vendar bomo morali za to zbrati več sredstev. Medtem počnemo veliko stvari, med drugim snemamo intervjuje s preživelimi komunističnega zatiranja. Te intervjuje objavljamo na naši spletni strani, Twitterju, Facebooku in YouTubu. Organiziramo tudi dogodke. Izdali smo knjižico in pridobivamo artefakte.

Kolikor vem, so akademska sfera, mediji in celo mestne oblasti v Veliki Britaniji pod močnim vplivom politične levice. Ali vam povzročajo kakšne težave?

Do zdaj smo se srečali z nekaj težavami, vendar so bile razmeroma majhne. Velika Britanija ostaja država, v kateri je precej svobode. Poleg tega lahko, če se na eni poti pojavi ovira, poskusite po drugi poti.

Ali nam lahko poveste, kdo so vaši glavni podporniki pri ustanavljanju muzeja?

Vsi naši podporniki do zdaj so zasebniki. Prejeli smo večje in manjše donacije od najrazličnejših ljudi. Eden najpomembnejših donatorjev je bil lord Vinson, drugih pa ne bom imenoval, če ne bom prepričan, da bi bili veseli, če bi bili imenovani.

 Ali sodelujete s kom iz držav nekdanjega komunističnega bloka? Ali so med njimi tudi Slovenci?

Da, sodelujemo s številnimi ljudmi iz nekdanjih komunističnih držav. Muzej je član Platforme evropskega spomina in vesti s sedežem v Pragi. Gre za združenje organizacij po vsej Evropi, ki si prizadevajo, da bi znanje o totalitarnih režimih 20. stoletja ostalo živo. Pri tem so nam pomagali številni ljudje. Organizacija Memorial iz Moskve, ki je zdaj že ukinjena, nam je omogočila, da smo opravili video intervju z enim od zadnjih preživelih v gulagu. Neki posameznik iz Bolgarije se je nenadoma oglasil pri nas in se ponudil, da prispeva svoje znanje in izkušnje s področja oblikovanja. Oblikoval je našo knjižico: Komunizem – mala knjiga dejstev. Veliko je še drugih, ki so nam pomagali v najrazličnejših državah. Do zdaj še nisem sodeloval z ljudmi v Sloveniji, vendar upam, da bom v prihodnosti.

Pridobivanje muzejskih eksponatov ni lahko delo in je pogosto precej drago. Kako pridobivate eksponate za svoj muzej?

Na kakršen koli način! Najpogosteje kupujemo predmete na dražbah. Te dražbe so lahko kjer koli na svetu. Nekatere predmete smo prejeli tudi v dar.

Ali imate kakšne težave pri čezmejnem prevozu muzejskih eksponatov? Ali vam kdo to namerno preprečuje?

Do zdaj nismo imeli večjih težav. Pri nakupu v Romuniji smo morali pridobiti dovoljenja za izvoz, vendar smo jih sčasoma dobili. Seveda ni razloga za težave, če so bili predmeti že izvoženi iz države, iz katere izvirajo. Na primer, iz Združenih držav smo kupili šest metrov visok kip Mao Zedonga. Glavna težava in strošek je bil prevoz v Veliko Britanijo.

Ali imate eksponat, na katerega ste še posebej ponosni?

Počaščen sem bil, ko nam je eden od prvih članov sindikata Solidarnost na Poljskem zaupal kopije samizdata, ki ga je s sodelavci nezakonito tiskal in širil v času komunizma na Poljskem.

Eden od predmetov, ki sem ga še posebej vesel, je avtomobil znamke Trabant. Prejeli smo ga iz Nemčije. Prijetno je imeti velik predmet, ki pomaga ponazoriti, kako so komunistični režimi zaostajali v gospodarskem smislu in bili tudi politično zatiralski.

 V zadnjem času smo bili priča pravi eksploziji levičarskega aktivizma po vsem zahodnem svetu. Kdo je po vašem mnenju kriv za ta razmah?

Ne bi pokazal na nobenega posameznika. Mislim, da so ljudje moje generacije na Zahodu, ljudje, ki so dovolj stari, da so preživeli hladno vojno, leta 1990 verjeli, da nam ni treba več skrbeti. Mislili smo, da se je komunizem izčrpno pokazal kot grozen sistem, ki je povzročil bedo in revščino. Tisti, ki so ga preživeli, so ga zavrnili. Mislili smo: “Hvala bogu, da je te nočne more konec! Toda pozabili smo, da znanja, ki smo ga imeli, ker smo živeli v tistem obdobju, ne bomo avtomatično delili z naslednjimi generacijami. Tega znanja nam ni uspelo prenesti naprej. Tako mlajša generacija brez lastne krivde ve zelo malo o tem, kako strašni so bili komunistični režimi. To pomeni, da ima mlajša generacija malo intelektualne obrambe pred navidezno privlačnostjo marksizma.

Kakšno je stanje levičarskega aktivizma v vaši državi?

Ne morem dati avtoritativnega odgovora. Ne preučujem ga. Vendar imam vtis, da obstaja jedro predanih marksistov ter razpršena skupina skrajno levičarskih ljudi. Poleg tega obstaja zelo veliko število levosredinskih demokratov, ki se ne zavedajo dovolj, da so njihove vrednote popolnoma drugačne od vrednot skrajne levice.

Ali tudi vi menite, da kulturni marksizem predstavlja največjo grožnjo za obstoj naše civilizacije?

Ne uporabljam izraza “kulturni marksizem”. Je preveč nejasen.

Kako lahko po vašem mnenju preprečimo širjenje te levičarske kuge in ohranimo zahodne tradicije, kulturo, način življenja in civilizacijo na splošno?

Ostro ločujem med ljudmi, ki so levičarski demokrati, in tistimi, ki so marksisti. Levi demokrati so del vsake civilizirane države in imajo enako pravico biti del političnega sistema kot desni demokrati. Vse demokracije se včasih gibljejo v smeri levice, včasih v smeri desnice. To je normalno in v redu. Nevarnost, ki se ji skušam izogniti z izobraževanjem, je oživitev marksizma.

Kar zadeva zahodno kulturo in civilizacijo, se strinjam, da je ogrožena. Braniti jo moramo s svojimi argumenti in informacijami, ki nam bodo pomagale zmagati v teh argumentih. Vladni predstavniki bi morali poskrbeti, da bi izobraževalni sistem pojasnjeval pomembne vidike zahodne civilizacije, vključno z razliko med totalitarnimi državami in odprtimi, demokratičnimi državami z vladavino prava. Tako kot generali moramo izbirati svoje bitke.

Ali nam lahko na koncu zaupate nekaj načrtov za prihodnost?

Izbrati moramo, kam bomo usmerili svojo energijo in vire. Posneti moramo več videointervjujev s preživelimi iz komunističnih režimov in posneti več krajev, kjer so se dogajala grozodejstva. Letos bom v ta namen odpotoval v nekaj nekdanjih komunističnih držav. Ena od teh držav bi lahko bila tudi Slovenija.