Ludwig Brühl: “V svobodni družbi ni prostora za kaznovanje posameznikov, ki delijo svoja mirna in iskrena stališča o pomembnih vprašanjih našega časa”

Piše: Alvaro Peñas

Ludwig Brühl je odgovorni za komunikacije pri mednarodni neprofitni pravni organizaciji ADF (Alliance Defending Freedom), ki ustvarja zavezništva in se osredotoča na svobodo govora, življenja, družine in verske svobode. Organizacija ADF International deluje v različnih mednarodnih institucijah in na sodiščih ter je prisotna v Bruslju (institucije EU), Strasbourgu (SE in ESČP), New Yorku (sedež ZN), Ženevi (Svet ZN za človekove pravice), na Dunaju (OVSE), v Južni Ameriki (Medameriško sodišče za človekove pravice in Komisija za človekove pravice), ima pa tudi pisarne v Londonu in Washingtonu.

Kaj je organizacija ADF International in kakšni so njeni cilji?

ADF International je verska organizacija za pravno zagovorništvo, ki varuje temeljne svoboščine in spodbuja prirojeno dostojanstvo vseh ljudi. Naš cilj je doseči pomembne spremembe v zakonodaji in kulturi po vsem svetu, da bi zagotovili prevlado verske svobode, svobodo govora, starševske pravice, zaščito življenja ter zaščito zakonske zveze in družine.

Eden od vaših ciljev je verska svoboda, vendar vidimo, da v državah, kot je Nigerija, kristjane ubijajo zaradi njihove vere ob brezbrižnosti medijev. Kako lahko pritisnemo na mednarodne organe, da ukrepajo?

Brezbrižnost medijev do verskega preganjanja je resnično obžalovanja vredna. Posamezniki, nevladne in druge organizacije ter vlade si morajo bolj prizadevati za zaščito preganjanih po vsem svetu. Z našim zagovorništvom v mednarodnih institucijah sodelujemo na najvišjih ravneh prava in upravljanja ter upamo, da bomo tako vplivali na spremembe po vsem svetu. Tako ima na primer naša ekipa zagovornikov pri Svetu za človekove pravice v Ženevi s svetovalnim statusom pri Združenih narodih glas v medvladnem organu, ki ga sestavlja 47 držav in je odgovoren za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic po svetu. Pogosto prispevamo k postopku splošnega periodičnega pregleda, v katerem države odgovarjajo za svoje zaveze na področju človekovih pravic. S tem mehanizmom opozarjamo na nujna vprašanja v zvezi z versko svobodo in ponujamo rešitve, ki temeljijo na mednarodnem pravu. Prav tako smo akreditirani pri Evropski komisiji in Parlamentu ter sodelujemo na platformi EU za temeljne pravice, da bi okrepili njeno delo na področju verske svobode. Pogosto se zgodi, da če vlade skrbijo, skrbijo tudi mediji in obratno. Na ta način pritiskajo drug na drugega ter zahtevajo in vplivajo na spremembe.

Trenutno zagovarjate Yahayo Sharifa-Aminuja, glasbenika, ki je bil v zvezni državi Kano (Nigerija) obsojen na smrt na podlagi zakona o bogokletju. Yahaya čaka na ponovno sojenje, njegov cilj pa je, da se zakon o bogokletju razglasi za neustavnega. Ali je to mogoče?

Yahayina zgodba še zdaleč ni osamljen primer. Kriminalizacija bogokletja v Nigeriji ima nevarne posledice za celotno državo. V državi z več kot 200 milijoni prebivalcev, ki so skoraj enakomerno razdeljeni med kristjane in muslimane, so zakoni o bogokletju glavno gonilo družbenih napetosti. Ti zakoni kaznujejo nedolžne, ker izražajo svoja prepričanja, utišajo ljudi, da ne delijo svoje vere, in spodbujajo družbeno nasilje.

Primer Yahaye je lahko precedens, saj lahko razveljavi zakone o bogokletju, ki ogrožajo pravice vseh verskih manjšin v Nigeriji, zlasti kristjanov. Upamo, da bo vrhovno sodišče končno razglasilo zakone o bogokletju za neustavne in neposredno kršijo mednarodno pravo o človekovih pravicah. 71 od 195 držav na svetu ima zakone o bogokletju. V nekaterih od teh držav se kršitve teh zakonov lahko kaznujejo z zaporno kaznijo ali celo smrtjo. Nigerija ima v Afriki in muslimanskem svetu vplivno besedo – to je priložnost, da prevzame pobudo za odpravo drakonskih zakonov o bogokletju, ki povzročajo hude kršitve človekovih pravic po vsem svetu.

Primer, ki ga lahko označimo za orwellovskega, je bila aretacija Isabel Vaughan-Spruce v Birminghamu, ker je tiho molila pred kliniko za splave. Kmalu zatem je bil zaradi istih obtožb aretiran tudi oče Sean Gough. Oba sta bila oproščena, toda ali nismo vse bližje “miselnim zločinom”, ki jih je Orwell opisal v svojem romanu “1984”?

Dejansko. Zelo zaskrbljujoče je, da sta bila Isabel Vaughan-Spruce in oče Sean Gough aretirana samo zaradi vsebine svojih misli. Tiha molitev je verjetno najbolj zasebno notranje dejanje, ki ga človek lahko izrazi. V svobodni in pravični družbi vsakdo včasih občuti nelagodje, ko se sooči z drugačno mislijo ali idejo. Del ohranjanja takšne družbe je dopuščanje resnične raznolikosti mnenj v javnosti. Čeprav se morda nekomu zdi zamisel o tihi molitvi pred ustanovo za opravljanje splava neprijetna, to še ne pomeni, da je prav, da aretiramo in omejujemo pravice in svoboščine drugih. Imejmo v mislih, da protestnik proti podnebnim spremembam, ki bi stal poleg Isabel ali očeta Seana, ne bi bil aretiran.

Isabel je bila aretirana zaradi narave svojih misli. Zato so območja cenzure (tako imenovani “varovalni pasovi”) tako nevarna. Nadlegovanje je v Združenem kraljestvu že nezakonito. Cenzurna območja na novo ne prepovedujejo nadlegovanja. Prepovedujejo pa druge oblike vedenja, ki so povsem zakonite in zaščitene z zakonom o človekovih pravicah v okviru svobode govora, mišljenja in zbiranja, vključno z bistvenimi ponudbami pomoči ženskam. Zakon bi moral biti sposoben razlikovati med tiho in nevsiljivo molitvijo in dobrodelnimi ponudbami pomoči ter kaznivim nadlegovanjem in ustrahovanjem. Območja cenzure vse to združujejo, pri čemer je prag kaznivosti za svobodno družbo nedopustno nizek.

V diktaturah, kot je bila ZSSR, so bili politični zločini opredeljeni na pretiran in pompozen način. V tem smislu sem vas želel vprašati o primeru mehiškega kongresnika Gabriela Quadrija, ki je bil označen za “političnega posiljevalca žensk”.

Da, primer Gabriela Quadrija je zelo zaskrbljujoč. Nekdanji predsedniški kandidat in sedanji kongresnik v Mehiki je bil obsojen kot “politični nasilnež nad ženskami”, ker je izrazil zaskrbljenost, da so moški, ki se identificirajo kot ženske, zasedli prostore v kongresu, rezervirane za ženske. V Mehiki od leta 2019 velja zakon, ki zahteva 50/50 zastopanost moških in žensk v kongresu. Na volitvah leta 2021 so dva sedeža v kongresu, namenjena ženskam, dobili moški, ki se identificirajo kot ženske.  Gospod Quadri je na Twitterju pisal o kongresnih sedežih in poudaril, da je krivica, da moški izkoriščajo zakon za dostop do političnih položajev, namenjenih ženskam. Tviti so na splošno zajemali vprašanja, povezana s “trans ideologijo”, niso vsebovali vulgarnih besed, niso imenovali nobene konkretne osebe in nikakor niso pozivali k nasilju. Ker se je zavzemal za možnosti žensk, bi lahko zdaj utrpel hude osebne in poklicne posledice.

Najvišje volilno sodišče v Mehiki je razsodilo, da so Quadrijeve izjave o razmerah na Twitterju diskriminatorne, in mu naložilo, da izbriše svoje tvite, se obvezno javno opraviči in se registrira kot kršitelj političnih pravic na podlagi spola – cenzurni ukrepi, ki jasno posegajo v njegove državljanske in politične pravice mehiškega državljana ter kršijo njegovo mednarodno človekovo pravico do svobode govora. Skratka, Quadri je bil obsojen kot storilec “političnega nasilja na podlagi spola” zgolj na podlagi svojih nenasilnih tvitov. Ker je izčrpal vse možnosti za pravico v Mehiki, se ob podpori organizacije ADF International obrača na Medameriško komisijo za človekove pravice. V svobodni družbi ni prostora za kaznovanje posameznikov, ki delijo svoja mirna in iskrena stališča o pomembnih vprašanjih našega časa.

To, kar se je zgodilo Quadriju, postaja danes v Mehiki nekaj običajnega. To je neizogibna posledica problematičnih mehiških zakonov, ki ustvarjajo kulturo nasilja in diskriminacije. S pregonom in kaznovanjem Quadrijeve, ker je na Twitterju izpostavila vprašanje javnega interesa, mehiška država zapira možnost kritičnih pogovorov o vprašanjih, ki močno vplivajo na pravice žensk in celotno družbo. Mednarodni organi so Mehiko večkrat pozvali, naj popravi svoj pristop k svobodi govora. (Glej posebnega poročevalca IACHR za svobodo izražanja, resolucijo Evropskega parlamenta, posebnega poročevalca ZN za zagovornike človekovih pravic). Vendar se takšne stvari ne dogajajo samo v Mehiki. Opažamo globalni trend utišanja nekaterih vrst govora, ki se dotikajo temeljnih vprašanj človeškega obstoja – vzemimo na primer dolgoletne poslanke Päivi Räsanen s Finske, ki je bila obtožena “sovražnega govora”, ker je na Twitterju objavila citat iz Svetega pisma. Državno tožilstvo ji je sodilo zaradi “etničnega hujskanja”, za kar je zagrožena najvišja možna kazen dve leti zapora, ker je podvomila o uradnem sponzorstvu lastne cerkve za dogodek LGBT “Pride 2019”, ki ga je spremljala slika svetopisemskega besedila.

Da, tovrstni komentarji in vprašanja naletijo na nesorazmeren odziv oblasti, ki si prizadevajo cenzurirati določene vrste govora.

Cenzura postaja vse pogostejša, najboljši primer tega pa je kultura preklica. Ali se lahko borimo proti tej kulturi preklica?

Nujno se moramo okrepiti proti kulturi preklica, tako da se mirno zavrnemo in se ne umaknemo iz pogovora. Vsakdo ima pravico živeti v skladu s svojimi prepričanji, kar vključuje tudi pravico do izražanja svojih prepričanj. Ključnega pomena je, da si vsak prepričan človek prizadeva za zaščito in ohranitev te pravice pred grožnjo kulture preklica in da se združimo okoli tistih, ki so “preklicani” zaradi mirnega izražanja svojega mnenja. Prav tako moramo vedeti, da se isti tokovi, na katerih temelji “kultura preklica” na Zahodu, v drugih delih sveta pogosto kažejo kot stroga cenzura, ki lahko povzroči celo smrtno kazen. Budno se moramo upirati cenzuri v vseh njenih oblikah, saj se zavedamo, kako hudo lahko postane, če dovolimo vladi, da določa, kaj smemo in česa ne smemo povedati.

Vir: disidentia.com