Miklos Lukacs: “Velika vojna 21. stoletja je antropološka vojna”

Piše: Álvaro Peñas

Miklos Lukacs de Pereny (Lima, 1975) je perujski akademik, specializiran za filozofijo tehnologije. Na Univerzi v Manchestru v Združenem kraljestvu je doktoriral iz menedžmenta in magistriral iz menedžmenta inovacij, na Univerzi v Wellingtonu na Novi Zelandiji je magistriral iz mednarodnega razvoja, na Universidad Mayor de Chile pa je diplomiral iz veterinarske medicine. Je tudi diplomant programa umetne inteligence na Univerzi v Oxfordu. Trenutno je višji profesor znanosti in tehnologije na Univerzi San Martin de Porres v Peruju ter gostujoči profesor etike in tehnologije na Panamerican Business School v Gvatemali. Predaval je na univerzah Essex in Manchester v Angliji ter ESAN v Peruju in bil višji raziskovalec na Mathias Corvinus Collegium na Madžarskem ter gostujoči raziskovalec na Pariškem tehnološkem inštitutu. Svoje raziskovalno delo je predstavil na znanstvenih in javnih konferencah v Argentini, Braziliji, Čilu, na Kitajskem, Kubi, v Ekvadorju, Angliji, Franciji, na Madžarskem, v Indiji, Indoneziji, Mehiki, Peruju, Romuniji, na Škotskem, v Čilu in na Švedskem. Trenutno živi v Angliji. Lukacs je pravkar objavil svojo prvo knjigo “Neo entitete: v kateri opozarja na nevarnost transhumanizma.

V svoji knjigi govorite o progresivizmu kot religiji. Kako ta religija prodaja transhumanizem?

Prodaja ga kot materialno izboljšavo, kot idejo napredka, v kateri se človek izboljša in ta zaradi tehnologije nadomesti Boga, postane Bog. Težava tega pristopa je, da je lažna in prazna obljuba. Ker je pogoj sine qua non, da človek preneha biti človek, da bi si prizadeval za ta proces. Napredovali boste, toda cena tega napredka je, da prenehate biti to, kar ste. Homo sapiens lahko torej preide v Homo Deus ali v katero koli obliko, ki jo imenujem neo-entiteta. V bistvu vam bo tehnologija omogočila, da postanete, karkoli želite biti, in to je ena od obljub napredka.

Ta tehnološki napredek bo spremljal postmoderni moralni napredek, v katerem bodo vse vrednostne kategorije, ki jih je judovsko-krščanska vera vzpostavila v prejšnjih 2000 letih, postale nepomembne. Ta napredna morala je popolnoma protikrščanska. Bomo boljši v intelektualnem, kognitivnem, fizičnem in moralnem pogledu, vendar je ta morala amoralna, saj nima nobenih mejnikov in zastave. To je relativistična morala.

Ideja Homo Deus me spominja na sovjetskega novega človeka in druge podobne eksperimente, ki človeka odtrgajo od njegovih korenin in ga oblikujejo kot glino.

Dejansko ta ideja novega človeka ni nova, saj sega daleč nazaj. Navajam na primer razsvetljenske mislece 18. stoletja, zlasti markiza de Condorceta in Denisa Diderota, ki so se že poigravali s to idejo o večni izpopolnitvi človeka. Diderot je že predlagal nadčloveka s preoblikovanjem in redefiniranjem človeka. V 18. stoletju to ni bilo mogoče, je pa mogoče danes. Tehnologije, kot so umetna inteligenca, urejanje genov ali robotika, imajo dokazano potencial za preoblikovanje človeka kot vrste.

Če se vrnemo v preteklost, je darvinizem s svojo idejo o skupnem predniku torpedo na vodno črto krščanstva, ki je človeka postavljalo v posebno kategorijo, kot najljubše Božje bitje. Nato je prišel Herbert Spencer s socialnim darvinizmom in preživetjem najmočnejših, iz česar sta se razvila znanstveni rasizem in evgenika. Celoten ta proces je porušil krščansko kategorijo, da smo vsi enaki, da smo vsi Božji otroci, in v 20. stoletju vidimo posledice. Na primer komunizem in težnja po homo sovieticus, nepremagljivem človeku, čeprav ne v individualnem, temveč v kolektivnem pogledu, kot del Sovjetske zveze.

Vendar se je celotna ideja o tehnološkem napredku kot garantu boljšega sveta že izkazala za napačno. Na začetku 20. stoletja se je govorilo o koncu vojn zaradi napredka, posledica tega pa sta bili prva in druga svetovna vojna.

Da, ta ideja napredka torej predpostavlja, da so ljudje nepopolni, manjvredni in nezaželeni ter da jih je treba izboljšati. To je globoko antihumanistična in protikrščanska ideja napredka. To je protičloveška ideja. Glavni kritik te ideje napredka je John Gray, zlasti v svojem delu “Straw Dogs”, kjer pravi, da je absurdno misliti, da tehnološki napredek pomeni moralni napredek. Gray pravilno trdi, da se ljudje nismo spremenili, da smo v bistvu enaki kot pred 2000 leti.

Vendar pa se ta ideja vleče skozi vsa postmoderna napredna gibanja: tehnologija je gonilo sprememb. Zato ne glede na politične ali ekonomske razprave sedanjih procesov ni mogoče razumeti brez vključitve znanstvene in tehnološke spremenljivke. Če ju izpustimo, bomo konstruirali sodobno politično dinamiko, ki ni točna. Na primer, prva industrijska revolucija je bila posledica tehnologije, parnega stroja. Trideset let pozneje se je pojavila tekstilna industrija, tj. tehnologija je ustvarila nov gospodarski proces: sodobni kapitalizem. Nove tehnologije so za več razredov večjega pomena od parnega stroja, saj imajo potencial ne le za spreminjanje človekovega okolja, temveč tudi za preoblikovanje človeka samega. Te tehnologije povzročajo nastanek novega gospodarskega modela, ki je prehod s fizičnega na digitalno gospodarstvo. Ta novi model bo vzpostavil nova razmerja gospodarske moči in nove oblike politične dinamike. Zato je branje današnje politike skozi prizmo preteklosti, s tistimi spori med levico in desnico, ki so se rodili v 18. stoletju, anahronistično. Vojna 21. stoletja ni le politična, gospodarska, kulturna ali družbena vojna. Velika vojna 21. stoletja je antropološka vojna med naprednimi vizijami, ki človeka pojmujejo kot improvizabilnega, in tistimi, ki zagovarjajo, da mora človek ohraniti svoje dostojanstvo in integriteto. Človek v službi tehnologije proti tehnologiji v službi človeka.

Vidimo, da se v različnih državah začenjajo izvajati transspolni zakoni. Če sprejmemo, da lahko oseba po svoji volji opredeli svoj spol, ali ne odpiramo vrat drugim pojavom, kot sta trans-starost ali trans-družba?

To je prav to. Te različice človeških ali drugih vrst imenujem neosebnosti, čeprav moja opredelitev ni omejena na fizični svet in vključuje tudi digitalne stvaritve. In že smo priča tej rekonfiguraciji človeškega bitja, saj ne morete več razlikovati med moškim in žensko. V imenu tega tehnološkega napredka so vse kategorije človeškega bitja izpraznjene svoje ontološke vsebine. To pomeni, da ne obstaja ena spolna kategorija, temveč na stotine spolov, ali da ni razlike med odraslimi in otroki, ne le ontološke, temveč tudi moralne glede na odločitve, ki jih lahko sprejemajo, in da so vsi vključeni v izraz “osebe”. Tako slišimo progresivne politike, ki pravijo, da “osebe” uživajo v spolni raznolikosti, dokler obstaja soglasje.

Predpona “trans” ni naključna. Do transhumanizma, tj. tranzicije človeka, pridemo iz predtranshumanističnih kategorij: transseksualec ali transseksualka, transrasa, transstarost, transvrsta, transsposobnost … V kategorijo trans lahko uvrstimo karkoli in s tem izpraznimo ontološko vsebino človeka. Lahko si karkoli, to je redefinicija, in uporabiš tehnologijo za spremembo, za rekonfiguracijo. To vidimo pri prisotnosti transspolnih žensk na lepotnih tekmovanjih ali v ženskih športih. Ponovno definiranje in preoblikovanje človeka.

Se ne bojite, da vas bodo obtožili teorije zarote?

Ne, to me ne moti. Izraz “teoretik zarote” tu izhaja iz nepoznavanja najnovejših znanstvenih in tehnoloških dosežkov, kot je na primer ta, da je mogoče moške in ženske spolne celice, tj. spermo in jajčeca, pridobiti iz matičnih celic. To je bilo doseženo leta 2014 in objavljeno v reviji “Nature”, najprestižnejši znanstveni reviji na svetu. Na Weizmannovem inštitutu v Izraelu so tako lani iz teh gamet ustvarili umetne mišje zarodke. Tehnično bi lahko spermo pridobili iz ženskih matičnih celic, s čimer bi moškega odstranili iz reproduktivnega procesa. In tu nastopijo nove moškosti, heteropatriarhat in vsi ti brutalni napadi na moškost.

In kakšen bi bil namen, končni cilj celotnega procesa preoblikovanja?

Vse to ima cilj, ki v svoji matrici vodi do glavne agende, ki ureja vse te posege, to je okoljske agende. To je matična agenda progresivizma, saj je podlaga, na podlagi katere se za okoljsko krizo krivi človek. Človek je s strašnim orodjem kapitalizma kriv za podnebne spremembe in predstavlja eksistenčno tveganje. Gre za “človeško kugo” (izraz je leta 2013 skoval David Attenborough) s katero kapitalizem uničuje mater Zemljo, zato ogroža obstoj naše vrste. To eksistencialno tveganje zahteva ukrepe, ki so moralno upravičeni, da bi rešili planet. Tu nastopijo nadzor prebivalstva in vse agende: splav, ideologija LGBT, spolna vzgoja, radikalni feminizem in trans ideologija. Razvedrilo, v katerem indoktrinirajo otroke in mladostnike, spodbuja neheteroseksualne spolne odnose, tj. takšne, ki ne vodijo k razmnoževanju, in si na dnu prizadeva za zmanjšanje števila prebivalcev.

Tu je še feminizem, ki ni opolnomočenje žensk, temveč si prizadeva za kriminalizacijo naravnega spolnega vedenja moških. Sledita speciesizem in animalizem, kjer se povečuje morala živali in zmanjšuje moralna kakovost človeka.  Žival počlovečiš, človeka pa razčlovečiš. In nazadnje evtanazija, ki tako kot splav objektivizira in instrumentalizira človeka, ki postane nepotreben predmet. Ne gre več za to, da bi osebi pomagali preživeti, ampak je v razmerju med stroški in koristmi ceneje, če jo ubijemo.

Resnična nevarnost vseh teh antropoloških vojn je, da so na koncu po maltuzijanskih in postdarvinističnih merilih upravičena vsa sredstva za zmanjšanje kuge. To je odkrito evgeničen projekt, in vemo, kako se vsi ti evgenični projekti končajo v zgodovini. Največja nevarnost je, da bo celotno človeško razmnoževanje v rokah tehnologije, kar bi pomenilo konec človeka. To bi bil nastanek Homo Deusa, vendar ne celotnega prebivalstva, temveč manjšine, ki nadzoruje, trži, proizvaja, ureja in nadzira te tehnologije. Že imamo genetske tehnike predimplantacije in oploditve in vitro; v Združenem kraljestvu že obstaja zakon o treh starših; Univerza v Eindhovnu dela na ustvarjanju umetnih človeških maternic in obstajajo celo poporodne varuške z umetno inteligenco, ki nadzorujejo razvoj otrok brez prisotnosti človeka. To ni znanstvena fantastika, ampak resničnost.

Ali obstaja odpor proti tej transhumanistični agendi?

Da, obstaja zelo močan odpor. Težava je v tem, da večina ljudi čuti, da je to narobe, in zavrača trans, LGBT ali feministične agende, vendar ne vedo natančno, za kaj gre pri teh agendah. In potem je tu še pomanjkanje politične pobude, ker je bilo prebivalstvo ukročeno pod tehniko izčrpavanja in demoralizacije: covid, gospodarska in energetska kriza in tako naprej. Težava je v tem, da če se ljudje ne bodo pravočasno odzvali, se bomo soočili z zelo dobro uveljavljenim sistemom prisile s tehnološkim nadzorom.

Vir: europeanconservative.com