Marcin Romanowski: “Če danes ne bomo pomagali Ukrajini, če ne bomo zaustavili imperialnih apetitov Rusije, bomo morali jutri ali pojutrišnjem braniti Rigo, Vilno ali Varšavo.”

Piše: Álvaro Peñas

Z namestnikom poljskega ministra za pravosodje Marcinom Romanowskim smo se pogovarjali o številnih temah: aktualnosti ruske invazije na Ukrajino, solidarnosti Poljakov s pravimi begunci, napadih EU na Poljsko in novem zakonu o nasilju v družini.

Pilsudski je govoril, da je rusko politiko zaznamoval imperializem,  tako carski kot rdeči. Ali je ta invazija dokončen dokaz, da se je Rusija vrnila k tej politiki?

Najprej je treba poudariti, da to še ni – kot nekateri še vedno mislijo – vrnitev Rusije k neoimperializmu. Na Poljskem, ki se že stoletja bori proti ruskim ali sovjetskim ambicijam po obvladovanju sveta ali vsaj vzhodne in srednje Evrope, se tega popolnoma zavedamo. Ruska politična miselnost je od časov Petra Velikega genetsko usmerjena v ambiciozne, agresivne in ofenzivne metode delovanja. To vključuje brutalno nasilje, uničevanje evropske stabilnosti, ne glede na to, kakšna je. Spopad med Rusijo in tako imenovanim Zahodom v času Petra Velikega je bil temeljni spopad, ki je na novo opredelil odnos med vzhodnim in zahodnim delom Evrope. Za Rusijo so bile vse koristi, ki so prihajale z Zahoda, pri čemer moramo spomniti, da je bila katoliška Poljska vedno del zahodne kulture – kot so tehnologija ali politične ideje -, uporabljene zgolj instrumentalno. Rusija jih nikoli ni želela pridobiti, da bi postala del zahodnega kulturnega kroga, selektivno je prevzemala tisto, kar je bilo primerno in potrebno za obnovo njene vojaške moči. Vendar je Rusija uspešno uporabila napredek, da je na ruševinah Poljske zgradila svoj imperij.

S tega vidika je treba priznati, da ni bilo “konca zgodovine”, ki so ga razglašali ugledni zahodni intelektualci. Ruski imperij je kvečjemu rahlo zadihal. Pred tremi stoletji se je zgodilo isto – izkoristil je otoplitev odnosov z Zahodom in množičen izvoz naravnih virov, da je premagal svojo tehnološko zaostalost in obnovil svoje vojaške zmogljivosti. Rusija je bila in je še vedno imperialna država, ki si na vsak način prizadeva razširiti svoj vpliv. Če danes ne bomo pomagali Ukrajini, če ne bomo ustavili ruskih imperialnih apetitov, bomo morali jutri ali pojutrišnjem braniti Rigo, Vilno ali Varšavo. Ko 30 kilometrov od naše meje padajo ruske bombe in je oblegano glavno mesto naše sosede, s katero smo nekoč ustvarili skupno državo, ni časa za politično korektnost. Če bodo na strani starih držav EU namesto politikov klovni, bo Putinov scenarij obnove ruskega imperija žal uspel.

Na to je leta 2008 v Gruziji opozarjal Lech Kaczyński, vendar se zdi, da Poljakov nihče ni hotel poslušati, dokler ni bilo prepozno.

Padec “imperija zla”, kot je Ronald Regan imenoval Sovjetsko zvezo, je bil sprva le previdno optimističen. Kmalu je postalo jasno, da v Rusiji pod novim praporom ne delujejo le stare ideje, ampak predvsem isti ljudje. V Rusiji so še naprej prevladovale ideje, ki so temeljile na moči, in povezani načrti za razširitev ruskega vplivnega območja. Seveda je bilo v devetdesetih letih, ko je Rusijo pestila stalna gospodarska kriza, takšno strategijo nemogoče uresničiti, čeprav je Rusija že takrat napenjala mišice – spomnimo se drame v Čečeniji. Rusko gospodarstvo se je razvilo šele v začetku leta 2000 s poslovnimi sporazumi z Zahodom, ki je začel množično kupovati energetske vire. Naivno se je verjelo, da bo Moskva postala enakovreden partner, vreden strateškega zaupanja. Milijarde dolarjev, zaslužene s prodajo nafte in zemeljskega plina, niso gradile demokracije, temveč so napajale obnovo sovjetskega vojnega stroja. Stroja, ki je leta 2008 napadel Gruzijo in leta 2014 izvedel intervencijo brez primere v Ukrajini. Poljski predsednik Lech Kaczynski, ki je umrl v Rusiji v še danes nepojasnjenih okoliščinah, je že v Tbilisiju pod streli ruskih raket izrekel zdaj že legendarne besede: “Danes Gruzija, jutri Ukrajina, pojutrišnjem baltske države, pozneje pa bo morda prišel čas tudi za mojo državo Poljsko,”

Takrat predsedniku Kaczynskemu ni prisluhnil nihče s tako imenovanega Zahoda. Očitali so nam rusofobijo, manijo preganjanja itd. Celo nekateri predstavniki današnje poljske opozicije so se predsedniku smejali in se norčevali iz njegovih napovedi. Po skoraj 15 letih vemo, da je imel prav. Rusija ni in ne bo demokratična, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Rusija še vedno deluje v kontekstu “imperija zla”. Poleg tega predsednik Putin odkrito izjavlja, da želi ponovno ustvariti takšen imperij, in hrepeni po izgubljeni ZSSR.

Hkrati je politika EU pod nemškim vodstvom dejavno sodelovala pri izvajanju ruskih načrtov. Gradnja Severnega toka 1 in nato Severnega toka 2 je najprej omogočila ruski napad na Ukrajino leta 2014 in nato sedanjo vojno. Nori podnebni cilji programa Fit for 55 skupaj z zapiranjem jedrskih elektrarn poglabljajo odvisnost EU od Rusije. Za Poljsko sodelovanje v tem načrtu ne bi bilo več le gospodarski, temveč tudi politični in vojaški samomor. Danes smo priča popolnemu neuspehu evropske politike pod nemškim vodstvom. To politiko so vodili Merklova, Timmermans, von der Leyen in Reynders. EU bo preživela le, če bomo spremenili smer za 180 stopinj.

Poljska je sprejela na tisoče ukrajinskih beguncev, ki bežijo pred vojno. Kako se Poljska spopada s to humanitarno krizo?

Vojna v Ukrajini vpliva na civilno prebivalstvo. Umirajo otroci, ženske in starejši, tarča napadov so celo bolnišnice. Vsi bežijo pred vojno in iščejo varno zatočišče. Poljska je od samega začetka ruske invazije odprla svoje meje za civiliste, ki so bežali iz Ukrajine. V Ukrajini je bila razglašena splošna mobilizacija vseh moških, starih od 18 do 60 let, zato na Poljsko bežijo ženske, otroci in starejši ljudje, pa tudi ljudje drugih narodnosti. Med njimi ni najstnikov – prostovoljno so ostali v boju za obrambo domovine. Odprli smo vse mejne prehode, tudi za pešce. V obmejnih krajih so tako imenovane registracijske točke, kjer lahko najdejo zdravstveno oskrbo in začasno zatočišče tisti, ki na Poljskem nimajo družine ali drugega prostora. Na meji varnostnim službam pomagajo prostovoljni gasilci, lokalne oblasti pa zagotavljajo prehrano. Pravkar sem govoril s prijaznim vodjo lokalne državne gozdarske uprave, ki mi je zagotovil, da policisti tistim, ki prečkajo poljsko mejo, delijo tople obroke.

Razmere so težke, pravkar je začelo snežiti. V prvih štirih dneh vojne je Poljska sprejela skoraj 300 000 beguncev. To je več kot katera koli druga država v tako kratkem času med tako imenovano “migracijsko krizo” leta 2015. Tisti, ki so bežali pred vojno, so dobili prostor za bivanje, predvsem pa občutek, da je nekdo poskrbel zanje v težkih časih. Niso sami. To je tudi jasno sporočilo tistim, ki branijo Kijev ali Harkov in kateri koli drug del Ukrajine. Lahko so mirni glede usode svojih družin. Če se bodo odločili za beg na Poljsko, bodo tu vedno našli varen in prijazen prostor. Poljska dnevno pošilja humanitarne konvoje, uvedli pa smo tudi dodatne brezplačne železniške povezave, da bi ukrajinskim civilistom omogočili pobeg. Med Poljsko in Ukrajino so bili vzpostavljeni tudi posebni vlaki za prevoz ranjencev v poljske bolnišnice. Pri pomoči sodelujejo združenja, fundacije, Cerkev, lokalne vlade in tudi zasebniki. Zelo pogosto se dogaja, da poljski delodajalci, ki bežijo na Poljsko, vzamejo s seboj družine svojih ukrajinskih uslužbencev, ti pa se, ker vedo, da so njihovi bližnji na varnem, ostanejo v Ukrajini, da bi se borili.

Prihaja tudi vse več ljudi, ki nimajo nikogar na Poljskem ali na Zahodu. Take družine prepeljejo v različne kraje v notranjosti Poljske, ki jih pripravijo lokalne oblasti, cerkve, različne ustanove. Ravno zdaj, ko govorimo, trije avtobusi Akademije za pravosodje odvažajo matere in otroke, za katere bodo poskrbeli v kampusu naše šole v Kaliszu. Po župnijah, mestnih upravah se več sto tisoč ljudi zavezuje, da bodo sprejeli begunce v svoje domove. Mislim, da je spodbudno in ganljivo, kako si lahko pomagamo v tem zelo težkem času.

Poljaki razlikujejo med pravimi begunci in običajnimi ekonomskimi migranti, ki ne bežijo pred vojno ali preganjanjem, temveč so le orodje v rokah diktatorjev, ki izvajajo hibridne ukrepe. Spomnimo, da so bili ukrepi Poljske in Litve v zvezi s krizo na mejah z Belorusijo pogosto deležni kritik. Tudi v EU so nam očitali socialno neobčutljivost, zatiskanje oči pred nepravičnostjo in celo kršitve človekovih pravic. Dosledno smo trdili, da so ukrepi na poljsko-beloruski meji, ki so se začeli pred nekaj meseci, napad, ukrepi, ki sta jih namerno sprožila Lukašenkov in Putinov režim, da bi destabilizirala razmere v tem delu Evrope. Če bi takrat popustili Lukašenku in Putinu, če bi se uklonili pritiskom evropske levice, bi imeli zdaj na Poljskem na tisoče ruskih “zelenih možicljev”. Kdo ve, ali se nam ne bi bilo treba soočiti s sabotažnimi dejanji, znanimi iz poročil ukrajinskih medijev. Že novembra 2021 je poljska vlada prav tako naznanila neverjetno koncentracijo ruske vojske na mejah z Ukrajino. Nihče nam ni prisluhnil, našo zahtevo po zanimanju za to zadevo pa so molče ignorirali ali pa jo nadomestili s temo migrantov iz Belorusije. Danes vidimo, da so imele pri vzhodni politiki prav Poljska in druge srednjeevropske države. Države stare EU so živele v čudežni izolaciji in niso videle ali niso želele videti pravega problema, krize, ki nas bo kmalu prizadela z vso močjo.

Poljska dobavlja orožje Ukrajini in podpira vse gospodarske ukrepe proti Putinu. Države, kot je Nemčija, pa so se obotavljale ukrepati. Kaj menite o odzivu Zahoda na to invazijo in ali menite, da bo to dovolj za ustavitev vojne?

Poljska ni le že zdavnaj opozorila, ampak je bila tudi ena prvih držav, ki je resnično ukrepala. Bili smo prvi, ki smo predstavili strog načrt sankcij, vključno z izključitvijo Rusije iz sistema SWIFT. Države, voditelje in državljane smo pozvali k dejanskemu ukrepanju. Bili smo eni redkih, ki smo poleg sankcij rekli, da moramo Ukrajino podpreti tudi vojaško. Poljska je skupaj z Združenim kraljestvom in ZDA zagotovila vojaško pomoč zagovornikom Ukrajine. Trdili smo in še vedno trdimo, da z dobavo orožja ali streliva Ukrajincem branimo tudi Evropsko unijo, ki jo ruski morilski napad na Ukrajino 24. februarja ogroža kot nič drugega. V prvih dneh vojne, ko se je odločalo o usodi konflikta v vojaškem smislu, so bili Unija in njeni voditelji zatopljeni v izračune. Žal so pri razmišljanju o Rusiji prevladali gospodarski interesi. Nemška ponudba za dobavo 5 000 čelad je bila simbolična zadrega.

Danes v diplomaciji velja, da je poimenovanje agresorja dejanje poguma. Poljska, ki ima boleče izkušnje iz zgodovine, pravi, da takšna dejanja ne vodijo k ničemur. Takšna dejanja samo opogumljajo samodržce in jih potiskajo naprej. Vsak despot se ustavi šele, ko začuti moč upora. Na srečo so to, čeprav pozno, razumele tudi države Evropske unije, nazadnje Nemčija. Strinjale so se z izstopom Rusije iz sistema SWIFT, Nemčija pa je umaknila svoje nasprotovanje dobavi orožja Ukrajini. Vojno v Ukrajini in širše imperialne težnje Rusije je mogoče ustaviti le z enotnim, konkretnim in odločnim ukrepanjem Zahoda. Tisti, ki toliko govorijo o načelih in vrednotah, imajo odlično priložnost, da besede spremenijo v dejanja.

Pred izbruhom konflikta je Sodišče EU podprlo odpravo mehanizma pogojenosti pravne države, ki je bil orožje proti Poljski in Madžarski. Kakšno je vaše stališče do te odločitve?

Potem ko Nemčija in številne druge države EU niso hotele zavzeti odločnega stališča do Rusije, so bile na Poljskem razširjene pripombe, da so edine sankcije, ki jih je EU uspela uvesti, tiste proti Poljski. Upam, da se bo ta pravna hibridna vojna Nemčije in bruseljskih institucij proti Poljski, ki traja že več let, končno končala. Dobro vemo, da EU ni pravna država. Z uredbo o pogojenosti sta Bruselj in de facto Berlin dobila orodje za izsiljevanje “upornih” držav, ki ga je mogoče zlahka uporabiti. Ne gre za vladavino prava, temveč za to, da si Poljska upa izvoliti konservativno vlado, ki ne bo nikoli pristala na legalizacijo splava na zahtevo ali tako imenovanih “homoseksualnih” porok. Ta mehanizem je enostavno uporabiti, saj uredba v nasprotju s trditvami Evropske komisije ali Sodišča Evropskih skupnosti uporablja le široke in subjektivne izraze. Vsak pravnik ve, da to odpira vrata za kakršno koli razlago. Sodišče EU pa je že zaobšlo zakonodajo in celo kršilo pogodbe. Prav tako je postalo navada, da se izvaja politika centralizacije EU v nasprotju s Pogodbama.

Obhajanje člena 7 s tem, da mehanizem pogojenosti temelji na načelu kvalificirane večine, ni nič drugega kot prepuščanje manjšine na milost in nemilost večini. Pravilo soglasja varuje enakost vseh držav članic. Glas najmanjše države šteje enako kot glas Nemčije ali Francije. Bruselj je dobil atomsko orožje v obliki možnosti skupine močnejših držav, da blokira ali odvzame sredstva. Ne dvomim, da bo Berlin to orožje uporabil pravočasno pred volitvami na Poljskem, da bi pomagal vzpostaviti vlado, ki mu bo pokorna in jo bo vodil Donald Tusk.

Današnji vodja EPP je kot poljski premier in predsednik Evropskega sveta neposredno izvajal pronemško politiko. Odločitev leta 2020, ko smo se dogovorili o sedemletnem proračunu z mehanizmom pogojevanja, se je izkazala za katastrofalno napako ne le za Poljsko, temveč v prihodnosti za celotno Evropo. Gre za pomemben element centralizacije EU in njenega preoblikovanja v superdržavo pod nemško hegemonijo. Vidimo lahko posledice politike, ki jo vodi interes Berlina v Ukrajini – saj je Nemčija z leti gradila Putinov finančni in vojaški potencial.

Leta 2020 smo kot manjši koalicijski partner pozvali k vetu na sedemletni proračun, ki je vseboval nevaren mehanizem pogojevanja. Žal se to ni zgodilo. Kljub prvotnim napovedim premier Morawiecki in madžarski premier Viktor Orban veta nista uporabila. Kot vidimo, poljska vlada včasih sprejema napačne strateške odločitve. Poleg tega je Sodišče EU nekaj dni po odločitvi o mehanizmu pogojevanja izdalo sodbo v romunski zadevi, ki je enako nevarna za suverenost držav članic. Navedlo je, da redna sodišča ne morejo upoštevati odločb svojih ustavnih sodišč, če so te v nasprotju z odločbami Sodišča EU.

Sodišče se je postavilo v vlogo evropskega vrhovnega sodišča. Poleg tega so sodniki držav članic po mnenju Sodišča EU predvsem “evropski sodniki”, ne pa poljski ali španski sodniki. To je neposreden poskus prevzema nadzora nad celotnim pravosodjem v Evropi. To je zelo nevarna smer, pred katero svarimo že več let.

Na koncu sem vas želel vprašati še o zakonu o nasilju v družini, ali dosega pričakovane rezultate?

To je bil pomemben in potreben predpis. Vendar, kot vemo, uspeh vsakega projekta ni odvisen od njegove vsebine, temveč od njegovega izvajanja v praksi. Velik poudarek dajemo usposabljanju služb in spremljanju, kako se novi predpisi uporabljajo. Rezultati so zelo zadovoljivi. Naj vas spomnim, da je zakon uvedel policijsko odredbo, ki od povzročitelja nasilja v družini zahteva, da za 14 dni nemudoma zapusti stanovanje, z možnostjo podaljšanja te odredbe s strani sodišča v civilnem postopku. Pripravili smo praktične in za uporabo enostavne policijske vprašalnike za oceno tveganja, ločeno za odrasle in otroke. Vsak mesec se uporabi več kot 300 takšnih odredb. To je skoraj 10 % vseh policijskih intervencij v zvezi z nasiljem v družini. Odredbe se ne zlorabljajo, sodišča natančno preverjajo njeno uporabo in doslej so ugotovila, da je bilo 2 % odredb napačnih. Zanimivo je, da se uporaba kazenskih ukrepov v zvezi z nasiljem ni zmanjšala. Nasprotno, teh je več.

Uvedba mehanizma politike je povečala učinkovitost pregona nasilja v družini. Njegov obseg na Poljskem je na podlagi raziskave Agencije za temeljne pravice med najnižjimi v Evropi. Vse to kaže, da je pomembno uvesti učinkovita orodja in ne ideologizirati problema. Reči, da je kulturno pogojena moškost vir nasilja, ki ga je treba odpraviti, ne vodi nikamor. Vir nasilja je pomanjkanje moškosti, saj je njena naravna sestavina refleks za obrambo šibkih. Paradoksalno to ponazarja junaški odnos tisočih ukrajinskih vojakov in civilistov. A če se vrnemo k nasilju v družini: na Poljskem izvajamo raziskave, ki kažejo, da so družina in prijatelji največja opora ljudem, ki doživljajo tovrstno nasilje. Zato je boj za zdravo družino temeljnega pomena v boju proti nasilju v družini.

Medtem so v zadnjem poročilu o izvajanju Istanbulske konvencije glavne obtožbe proti Poljski zgolj ideološke: ne izvajamo integracije načela enakosti spolov. Ne izvajamo in ne bomo izvajali. Vključevanje družine je naša vodilna ideja. Zato na ministrstvu za pravosodje vztrajamo, da je treba Istanbulsko konvencijo čim prej prekiniti. Ne prinaša nobene dodane vrednosti, nobenega pravega mehanizma za zaščito družin, razen da v naš pravni sistem vnaša levičarsko novo govorico in ideologijo. Celoten strasbourški sistem se je izrodil. Namesto da bi varoval človekove pravice, vodi ideološko vojno proti družini kot zvezi moškega in ženske, proti dobrobiti otrok z dopuščanjem homoseksualnih posvojitev ali pravice do življenja, s spodbujanjem umora nerojenih otrok kot “reproduktivnih pravic”. Uničuje vse vrednote, ki so za nas pomembne in ki so zgradile krščansko civilizacijo Zahoda, ki se je lahko razvijala in preživela tisoč let.

Vir: El Correo de España