Marcin Romanowski: “Val priseljevanja leta 2015 je bil demografski in kulturni načrt za preoblikovanje evropske družbe”

Piše: Álvaro Peñas

Intervju z Marcinom Romanowskim, namestnikom poljskega ministra za pravosodje, v njegovi pisarni na ministrstvu za pravosodje v Varšavi.

Med migracijsko krizo, ki jo je sprožila beloruska vlada proti Poljski in baltskim državam, so bila dejanja skrajno levičarskih aktivistov, ki so bili aretirani zaradi poškodovanja mejne ograje, zelo presenetljiva. Kakšne so zdaj razmere na meji? 

Zaradi izrednih razmer, ki jih je razglasila država, ta dejanja niso več mogoča. Menim tudi, da so te skupine spoznale, da nimajo podpore velike večine Poljakov, ki so zaskrbljeni zaradi varnosti in te hibridne vojne, ki jo vodi Lukašenkov režim. Vsekakor je v tej krizi zelo jasno, da je odziv poljske vlade v skladu z našimi obveznostmi kot članice mednarodnopravne skupnosti. To ni begunska kriza, temveč kriza organiziranih migracij, ki jo plačujejo beloruske oblasti. Več kot prepričan sem, da lahko razumete razliko.

Da, bil sem v Belorusiji in misel, da lahko migrant pride na mejo na tak način, je nepredstavljiva.

Da, tako je. Edini primer beguncev iz Belorusije, ki ga imamo, so pripadniki demokratične opozicije, ne pa tudi ljudje iz Afganistana ali Iraka. Obstaja primer Kristine Timanovske, ki je sodelovala na olimpijskih igrah v Tokiu in so jo sprejeli na Poljskem, ali primer podpornikov opozicije, ki so se zatekli sem ali v Litvo. Gre za dva popolnoma različna problema.

V tem primeru ima Poljska celo podporo Evropske unije.

Natanko tako, to je nenavadno. Kljub temu je treba problem priseljevanja, ki zadeva Evropo, rešiti, vendar ne na način, kot je bil predlagan leta 2015. Zdaj številne vlade ne želijo ponoviti izkušnje, čeprav v Evropo še naprej prihaja veliko število migrantov, ki jih v številnih državah zaposlujejo kot poceni delovno silo ali pa služijo za reševanje demografskega problema. Izziv, s katerim se sooča Evropa je problem trka civilizacij, pretiranega vpliva kultur, kot je islam, ki ne delijo naših vrednot in se zato ne vključujejo v evropsko družbo. Za nas je bil ta val priseljevanja v letu 2015 demografski in kulturni načrt za preoblikovanje evropske družbe. Spomnim se na primer Nemčije, kjer so razlike pred dvajsetimi leti in zdaj ogromne. Težav z negotovostjo in drugih sedanjih težav pred dvajsetimi leti ni bilo. Ne želimo, da bi se to zgodilo na Poljskem.

Negotovost je vse večji problem v Nemčiji, Franciji ali Španiji, kjer so čedalje pogostejša geto ali “no go” območja. Na Poljskem temu ni tako.

Poljska je zelo varna država. Zaradi vladne politike nimamo težav s kriminalom in naše politike ne bomo spremenili niti za milimeter, da se to ne bo spremenilo.

Na Madžarskem je bil sprejet zakon o zaščiti otrok, ki je bil v Evropi močno napaden zaradi domnevne “lgbt-fobije”. Ali ste razmišljali o oblikovanju podobnega zakona na Poljskem? Ali ga trenutno ne potrebujete?

Da, ker imamo resnici na ljubo enake težave. To lahko vidimo na podlagi tega, kar se je pravkar zgodilo v Evropi s tem predlogom Komisije, povzetem v enem stavku: “homoseksualne poroke v eni državi, homoseksualne poroke v vseh državah”. Gre za to, da se zaobidejo podpisane pogodbe in na podlagi svobode gibanja uvedejo homoseksualne poroke na Poljskem in Madžarskem. Vendar je v pogodbah in Listini EU o temeljnih pravicah jasno določeno, da se zakonska zveza in družina določata v skladu z nacionalnimi zakoni in ne z ideološko agendo EU. Ne bomo podlegli tem pritiskom in seveda v naš civilni register ne bomo vpisali istospolnih zvez, sklenjenih v drugih državah. Za nas je zakonska zveza zveza moškega in ženske.

Imeli smo nekaj težav z obtožbami o neenakosti in diskriminaciji Poljske in nekaterih lokalnih oblasti. Morda ste že slišali za “območja brez LGBT”, ki seveda ne obstajajo. Pravzaprav je šlo za deklarativni odziv več sto lokalnih vlad na propagando ideologije spolov. Evropska unija je poskušala izsiljevati te lokalne vlade, da bi spremenile svoje mnenje, z argumentom denarja in umikom evropskih sredstev. Na splošno smo torej v enakem položaju kot Madžarska. Naša ustava v 18. členu pravi, da je zakonska zveza zveza moškega in ženske, in glede na namen njenih avtorjev vidimo, da je bila ta določba sprejeta za reševanje težav, ki jih imamo danes. Ta zelo natančna opredelitev zakonske zveze je bila sprejeta, ker so se poslanci zavedali, da se bomo v prihodnosti soočili s tem problemom.

Splošni problem zaščite zakonske zveze in družine je soočanje z organiziranimi ideološkimi napadi s strani EU in deloma s strani sektorja nevladnih organizacij, kjer je mogoče najti povezave s Sorosom. Prejšnji mesec je bilo objavljeno poročilo o izvajanju Istanbulske konvencije na Poljskem, v katerem je na splošno zapisano, da ni pravega problema nasilja v družini ali nasilja nad ženskami Glavni očitek Poljski je, da ne izvaja ideologije spola. Morali bi vedeti, da se nikoli ne bomo odločili, da bomo svoj pravni sistem ukoreninili na podlagi subjektivne in uničujoče ideologije.

Ideologije spola, ki je po besedah evropske predsednice Ursule von der Leyen v osrčju evropskih vrednot.

Po mojem mnenju so to protivrednote, vsi vemo, da so prave evropske vrednote krščanske vrednote. Zdaj imamo še eno resno težavo, in sicer prav zato, ker smo na te vrednote pozabili in temeljnim vrednotam in človekovim pravicam dali nov pomen. Danes služijo bolj kot nekakšno politično orodje, ki neoliberalnim elitam omogoča, da v imenu rekonstruiranih in izprijenih “človekovih pravic”, ki so pravzaprav njihovo zanikanje, uveljavljajo svojo politično agendo.

Kot del te obnove pravega pomena človekovih pravic se zdijo ključne akademske pobude. Verjamem, da se ministrstvo za pravosodje ukvarja s tem področjem prek Akademije za pravosodje.

Pravosodna akademija je nedavno razširila svoj akademski program z odprtjem pravne fakultete. Univerza je odgovorna za izobrazbo za perspektivne pravosodne uradnike. Poleg tega je januarja letos začel delovati Evropski inštitut za raziskovanje politik, kar je zelo zanimiva pobuda z vidika problematike elit, visokega šolstva in raziskav. Razumeti moramo, da sta neomarksistična revolucija in “frankfurtska šola” postali vodilna in edina dovoljena ideologija na univerzah, zato je tovrstna kontrarevolucija del naše naloge. Na Poljskem pravimo, da “riba gnije od glave navzdol”, tj. država pade, ko zgnije njeno vodstvo.

Enak problem, ki se je pojavil na univerzah, lahko opazimo tudi v našem sodstvu. Komunistična elita in njen vpliv nista bila nikoli odstranjena z akademskih krogov ali sodišč. nekdanji komunisti so se prilagodili trenutnim razmeram, zdaj pa se na univerzah soočamo s pomanjkanjem svobode govora in raziskovanja. Številni konservativni ali krščanski študenti se bojijo odkrito izraziti svoje mnenje zaradi težav, ki bi jih lahko imeli pri izpitih. V Katovicah, Torunu ali Varšavi je prišlo do številnih primerov diskriminacije konservativnih profesorjev in raziskovalcev. Ta problem je razširjen po vsej Poljski in reforma izpred dveh let ga ni rešila. Zato so pobude, kot je naša Akademija za pravosodje (Szkoła Wyższa Wymiary Sprawiedliowści) in drugi projekti, način za ustvarjanje resničnega prostora za svobodo izražanja in raziskovanja. To je ključnega pomena za nasprotovanje rekonstrukciji človekovih pravic in evropskih vrednot, s katero se soočamo danes.

 Álvaro Peñas je strasten ljubitelj zgodovine in neutruden popotnik dobro pozna vzhodne države, ki jih pogosto obiskuje in katerih politične razmere dobro pozna zaradi prijateljstev z novinarji in politiki iz domoljubnih strank v mnogih od teh držav.

Ta članek je prvič objavil EL CORREO DE ESPAÑA, našemu partnerju pri EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.