Piše: Martina Meister, dopisnica WELT iz Pariza
Marine Le Pen je na francoskih predsedniških volitvah kandidirala trikrat, trikrat izgubila, a z vsakim novim poskusom pridobila na milijone novih glasov. Njena strategija normalizacije se je izplačala. Z 88 poslanci je Nacionalno združenje (RN) najmočnejša opozicijska stranka v parlamentu. Če bi bile jutri volitve, bi Le Pen premagala sedanjega predsednika Emmanuela Macrona. Tako pravijo ankete. Resda bodo volitve šele leta 2027, a Le Penova se že vidi kot naslednja predsednica.
Gospa Le Pen, kako razlagate svoj vzpon in uspeh na volitvah?
Kar sejemo, žanjemo. Z izjemno resnim in podrobnim političnim projektom v predsedniški kampanji smo preprosto predvideli probleme, ki se sedaj kažejo kot pereči in trajajo že eno leto. Izkazali smo se kot kompetentni, spoštujemo politične institucije in na ta način pridobivamo zaupanje vse večjega števila volivcev. A k temu je pripomoglo tudi razočaranje nad obljubo Emmanuela Macrona, da se bo spremenil. Njegovim volivcem je zdaj jasno, da se ne bo nikoli spremenil in da bo nadaljeval tako kot v prvem mandatu, s še manj spoštovanja do Francozov.
Boste ponovno kandidirali na predsedniških volitvah leta 2027?
Kandidirala sem trikrat, zaradi česar sem naravna kandidatka svoje politične družine, ne pa doživljenjska.
Mnogi potrjujejo krizo demokracije v Franciji. Kako ocenjujete situacijo?
Če predsednik ne upošteva pravil politične igre, in tako misli večina ljudi, potem lahko govorimo o krizi demokracije. Moral bi dovoliti glasovanje v parlamentu o pokojninski reformi, ker je vedel, kako pereča je tema. Emmanuel Macron je rastni hormon za tiste, ki so razočarani nad politiko, in vse tiste, ki ne verjamejo več v demokracijo. Demokracijo zaobide vsakič, ko se parlament nagiba v drugo smer kot njegova vlada. Na ulice je prisilil na tisoče mladih.
Preidimo k zunanji politiki, gospa Le Pen. Kako bi se vi obnašali na Macronovem mestu v ruski agresiji proti Ukrajini?
Od začetka konflikta smo zavzeli jasno stališče in rekli, da je bila velika napaka vojaško napasti Ukrajino. Kot predsednik bi naredila vse za mirno rešitev konflikta, ker dobrih rešitev ni. Če bi Rusija zmagala v vojni, bi bila to katastrofa. Vse države, ki imajo ozemeljski problem, bi se potem odločile, da ga lahko rešijo z orožjem. Če bi Ukrajina zmagala, bi to pomenilo, da bi bil Nato na vojni strani, saj se Ukrajina sama ne more vojaško upreti Rusiji. Tako bi začeli tretjo svetovno vojno. Če bomo Ukrajincem še naprej dajali orožje »na žličico«, bomo sprožili novo stoletno vojno, kar bi bila glede na število žrtev človeška katastrofa. Moj vtis je, da veliko ljudi o tem konfliktu govori kot o videoigri.
Kaj to konkretno pomeni, ali naj Francija še naprej dobavlja orožje ali ne?
Francija lahko še naprej dobavlja obrambno orožje, vendar ostro nasprotujem dobavi ofenzivnega orožja. Drugič, smo v procesu slabljenja lastnih obrambnih zmogljivosti. Vse to ni brez posledic. Sem tudi proti energetskim sankcijam. Mislim, da je neumno, če sami nimamo dovolj energije.
Macron je razburil s svojimi izjavami glede Tajvana, v katerih noče slepo slediti ZDA in tajvanskega konflikta ne opisuje kot “našo krizo”. Kaj mislite o tem?
Strinjam se z njim, a Macronov problem je, kot pogosto, njegova politika “tako in tako”, saj po eni strani daje takšne izjave, po drugi strani pa se podreja diplomatski agendi EU, za katero vsi vemo, da je pod močnim vplivom ZDA. V nasprotju je, ker je s seboj v Peking pripeljal predsednico Evropske komisije Ursulo von der Layen, ki diplomatsko ne zastopa nikogar.
Sporočilo je bilo, da je Evropa združena. Macron o EU govori kot o velesili tretjega sveta. Je to tudi vaša vizija?
Ne verjamem v ta koncept. Macron nam leta in leta prodaja evropsko suverenost, a je ni, ne obstaja. Da lahko govorimo o suverenosti, potrebujemo ljudi. Ni evropskega naroda. Evropa nima niti mandata niti glasu v odnosu do velikih sil, kot sta ZDA in Kitajska.
Ima pa velik trg, ki lahko deluje kot vzvod …
Trg še vedno ni diplomacija.
Mislite, da bi bila Francija sama močnejša od kitajskega predsednika?
Zakaj ne? Francija je jedrska sila, tega ne smemo pozabiti. Danes je v Evropi moderno imeti za svoje, kar je tuje. Toda atomska bomba je in bo ostala naša in samo naša, francoska. Smo edina jedrska sila v Evropi, naš glas je močan, pod pogojem, da imate kaj povedati.
Giorgia Meloni je prišla na oblast v Italiji kot proevropska, čezatlantska ženska in zagovornica Nata. Bi šli tako daleč pri normalizaciji svoje stranke?
Ne. Ostajam evroskeptik in vsak dan postajam bolj evroskeptik.
Opaziti je, da vam vaša stara najljubša tema, priseljevanje, ni več prioriteta. Ali menite, da ste zmagali v kulturni bitki, ker so se mnoge stranke zdaj lotile tega vprašanja?
Ne samo, da sem zmagala v tej bitki, ampak beležim popolno ideološko zmago na temo priseljevanja. Tudi francoska komunistična partija zdaj zahteva omejitve. 85 % Francozov meni, da smo priča anarhičnemu priseljevanju, ki ga je treba regulirati.
Primer Melonijeve kaže, da tudi nacionalisti ne morejo veliko narediti proti nezakonitim migracijam. Italijanska imigracijska politika se ni radikalno spremenila…
Dovolite, gospa Meloni ni moja sestra dvojčica. Sem za politiko odvračanja od priseljevanja. Odvračanje deluje le, če omejite otroške dodatke na francoske družine in ne podelite samodejno državljanstva tistim, rojenim na francoskih tleh.
Omenjate »nacionalno prioriteto«, torej dajanje prednosti Francozom, s čimer kršite francosko ustavo. Kako potem nameravate to izvesti?
Zagotovila si bom sredstva in omogočila glasovanje na referendumu za spremembo ustave. Dajanje prednosti Francozom je bila ustavna kategorija. Toda medtem so mednarodne pogodbe spremenile tudi francosko zakonodajo. Edini način, da lahko izvajam svojo politiko priseljevanja, je zagotoviti, da mednarodne pogodbe ne veljajo, če kršijo francosko ustavo.
Menite, da je dedemonizacija vaše stranke uspešno zaključena?
Težko trdim nasprotno, saj smo se v nekaj letih razvili iz najbolj osovražene stranke v najbolj priljubljeno stranko v Franciji, kar pa ne spremeni dejstva, da imajo etablirani mediji in politika do nas še vedno zadržke. Ampak z nami tako ravnajo že kakšnih 30 let, mi pa smo na zadnjih državnozborskih volitvah zrasli za 400%. Ali moram po tej številki še kaj razlagati?
Nekateri strokovnjaki za desničarski ekstremizem vaše stranke “Rassemblement National” ne opisujejo več kot desničarsko ekstremistične. Zgodovinsko gledano je bila vaša stranka povezana z desničarskimi skrajnimi skupinami, so te povezave za vedno ukinjene?
Nikoli nismo imeli opravka z nasilnimi skupinami. Kot vodja stranke sem neusmiljeno izključevala vse, ki so želeli z nasiljem vsiljevati svoja prepričanja. Desničarske skrajne skupine so naši politični sovražniki, proti katerim se borimo, kot se oni borijo proti nam.
Kaj vas razlikuje od desničarskega ekstremista?
Desni ekstremizem je politična tradicija z jasnimi ideološkimi značilnostmi: protiparlamentarnost in uporaba sile. Dvajset let nas tega po krivem obtožujejo. Nikoli nismo bili desničarski skrajneži.
Pozabili ste na oznako antisemitizma, ki je del zgodovine vaše stranke…
Nihče ne misli, da je RN antisemitska!
Toda “Front National” vašega očeta je bil…
Ampak, res se odnehate! Našim judovskim sodržavljanom sem ob vsaki priložnosti zagotovila svojo podporo. Nihče ne bo našel nobene besede od mene ali od drugih članov stranke, ki bi jo lahko imeli za antisemitsko.
Tudi rasizem je ena od značilnosti…
Ali resno trdite, da sem rasist? Na predsedniških volitvah sem v francoskih čezmorskih departmajih dobila več glasov kot Macron. Najboljši rezultat sem dosegla na otoku Mayotte, kjer je večina naših sodržavljanov ne samo temnopoltih, temveč tudi muslimanov. Niti ena vrstica našega programa ne aludira na barvo kože, korenine, vero. Branim Francoze, ne glede na to, od kod prihajajo. In pravim: Francozi morajo imeti v Franciji več pravic kot tisti, ki nimajo francoskega državljanstva.
Francija je visoko zadolžena. Bi spoštovali maastrichtske kriterije, če bi bili predsednik?
Slavni “Maastrichtski kriteriji” so nekaj, kar je bilo sestavljeno v gostilni na papirju računa za pivo. Skupina prisotnih politikov se je spraševala: »Kaj naj storimo? Pet, štiri, koliko odstotkov?”. Po tretjem pivu so rekli: »Dobro, potem pa tri odstotke!« To je bil, milo rečeno, povsem samovoljen sklep, brez kakršne koli ekonomske in znanstvene podlage.
Torej dolgovi niso problem?
Seveda so. Dolgovi ostajajo problem. Prepričana pa sem, da ga je mogoče rešiti prek državnih investicijskih skladov, kjer bi imeli obresti Francozi, ne banke.
Madame Le Pen, ste se pobotali z očetom?
Da, na srečo, karkoli drugega bi bilo žalostno. Moj oče je star 95 let in mislim, da je moja hčerinska dolžnost, da imam z njim normalen odnos. Manj se pogovarjava o politiki, zato se manj kregava….
Torej ne zanikate politične dediščine, ki jo kot ustanovitelj vaše stranke pušča vaš oče?
Ničesar ne zanikam. Vedno sem bila mnenja, da je treba vedno trdno stati na svojem stališču. Tudi glede zgodovine moje stranke in zgodovine Francije. Ni ravno častno delo prebirati po smeteh in obdržati le tisto, kar je bilo slavno, ter zanikati tisto, kar je bilo manj slavno. Zgodile so se napake, govorile so se stvari, ki so prizadele druge. A v vsaki politični stranki se moraš učiti iz napak.
Vir: Die Welt
Slovenian