Piše: Fausto Biloslavo (Il Giornale)
Nicola De Felice, kontraadmiral v rezervi, nikoli ni varčeval z besedami o izrednih razmerah, povezanih z migranti. Na to temo je izdal knjigo Fermare l’invasione (Ustavite invazijo), danes pa odgovarja na Giornalova vprašanja glede zadnjega migrantskega vala.
Govorimo o “Velikonočni bombi” s približno 3200 migranti, ki so že pristali ali so na poti. Kaj se torej dogaja?
Na žalost to, kar je bilo pričakovano. Ob prvem, četudi začasnem oknu lepega vremena, se dejavnosti trgovcev z ljudmi ponovno začnejo. Če bo morje dopuščalo, pričakujemo 5000 do 8000 prihodov v 7 do 10 dneh. Gre za “načrtovano invazijo”. Na eni strani so sile, ki si prizadevajo spraviti vlado v težave, na drugi strani pa nova in poudarjena nestabilnost, ne le v Libiji, ampak tudi v Tuniziji.
Od petka je v majhnih čolnih prispelo 2000 ljudi, večinoma iz Tunizije. Ali lokalna obalna straža, ki jih je od začetka leta ustavila že več kot 14.000, naredi dovolj?
Razumem, da delajo veliko in da je bilo v zadnjih nekaj dneh prestreženih kar 22 čolnov, ki so zapuščali območje Sfaxa. Tunizijci delajo, kar lahko, vendar potrebujejo pomoč.
Ali ni mogoče storiti kaj več, da bi se val ustavil?
Seveda, vendar bi morale biti v njihovih teritorialnih vodah skupne patrulje italijanskih pomorskih sil in tunizijske obalne straže. Kot slišim, bi se lahko s tem strinjali tudi v Tunisu. Najprej pa je treba na mednarodni ravni sprostiti sredstva, za katera prosijo. Za to pa bi bil potreben evropski pakt o tesnem sodelovanju s Tunizijo.
Podsaharski migranti večinoma prihajajo iz Tunizije. Če jih vrnemo nazaj na kopno v Tuniziji, kaj bo treba storiti?
Vzpostaviti sprejemne centre, ki bi jih vodile evropske sile, vendar pod okriljem Združenih narodov, tudi finančnim, v katerih bi odločali, kdo je upravičen do mednarodne zaščite ali političnega azila. V Evropi, ne le v Italiji. Za tiste, ki do tega niso upravičeni, je treba v sodelovanju z IOM (Organizacija za migracije) sprožiti prostovoljno ali prisilno repatriacijo v njihove matične države. Pri teh državah je treba uporabiti neke vrste moralno prepričevanje, po potrebi pa tudi poseči po pritisku. Z državami, ki ne bi sodelovale pri vračanju svojih državljanov, bi bilo treba na primer ponovno uvesti carine ali zmanjšati število vstopnih vizumov ter sredstva za sodelovanje in razvoj, vključno z vojaško pomočjo.
Iz Tobruka prihajajo tudi štiri ribiške ladje s približno 1600 ljudmi na krovu. Ali je Cirenajka zdaj novo odhodno središče iz Libije?
To je dodatno vozlišče, ki dopolnjuje vkrcavanja iz Tripolitanije. Iz Egipta je v Tobruk dokaj enostavno priti po kopenski meji. Na letališču v Bengaziju, ki ga financira EU, pristanejo zasebni letalski prevozniki iz Sirije, Bangladeša in Pakistana. Ni naključje, da so to tiste države, iz katerih izhajajo migranti, ki se vkrcajo na ribiške ladje, namenjene v Italijo.
Ali obstaja kakšna možnost za sklenitev sporazuma z generalom Khalifo Haftarjem, ki nadzoruje Cirenajko?
Vsekakor moramo najti dogovore s komer koli, ki vodi Libijo, ne glede na to, ali ga ZN priznavajo ali ne. V imenu pragmatizma, brez velikih zadržkov, če želimo zaščititi nacionalne interese in se izogniti valovom migrantov.
Ali nevladne organizacije na morju še naprej počnejo, kar hočejo?
Na žalost na to že dolgo opozarjam. Zdelo se je, da je nova vlada z odlokom o nevladnih organizacijah začela dobro. Težava je v tem, da države pod katerih zastavami plovejo ladje za prevoz migrantov niso prevzele resne odgovornosti. Skoraj vse ladje nevladnih organizacij plujejo pod tujimi zastavami in se delajo gluha na naša opozorila. Te države bi bilo treba prepričati, da umaknejo svoje zastave z ladij za prevoz migrantov. Ali pa bi morale te migrante sprejeti države, pod katerih zastavami plovejo te ladje, se pravi Španija, Nemčija in Norveška.
Če se bo to nadaljevalo, kakšne so ocene prihodov leta 2023?
Če ne bomo intervenirali, bo prišlo v Italijo od 200 do 250 tisoč migrantov.
Slovenian