Piše: Marc Eynaud
V središču škandala, ki je spremljal znameniti večer finala lige prvakov, so številne zlorabe in zavračanje odgovornosti političnega razreda za svoja dejanja ter element, ki je večinoma neznan: vloga stevardov, zaposlenih na stadionu, ki so odgovorni za skrb za gledalce.
Običajno je to delo pod nadzorom in zahteva usposabljanje. Teoretično bi morali to nalogo prevzeti ljudje, ki so bili usposobljeni kot varnostniki. Vendar je eksplozivno povečanje zahtev zaradi teroristične grožnje zahtevalo povečanje števila zaposlenih. S tveganjem izgube kakovosti? “Stevard bo delal šest ur, za kar bo prejel minimalno plačo SMIC, zvečer pa bo šel domov, potem ko bo včasih ves dan stal na mrazu in bo morda užaljen, ko bo v bližini ultrasa, da bi dobil 60 evrov. Ali želim to početi za ta znesek? O tem nisem prepričan,” je za Le Monde (6. 12. 2021) dejal predsednik podjetja, ki klubu Metz zagotavlja osebje na stadionu. Z nekdanjim obveščevalnim agentom Noamom Anouarjem, ki je bil nameščen v departmaju Seine Saint Denis, se je povezal Boulevard Voltaire. Noam Anouar pozna ta departma kot svojo dlan, še posebej Stade de France. Je soavtor knjige La France doit savoir (podnaslov: Policist, zadolžen za nadzor islamistov, pripoveduje) z Willyjem Le Devinom in je bil med prvimi, ki so prispeli na prizorišče med napadom 13. novembra 2015. Seveda je imel to dramo v mislih tudi med kataklizmičnim finalom Lige prvakov. “To je tehnika, ki je stara kot svet. Zaposlimo nekaj fantov iz sosednjega naselja in nekaj starejših bratov, da svoje prijatelje držijo v šahu… Se pa to lahko maščuje,” vzdihne Anouar. “Če ti zaposleni postanejo sostorilci povzročiteljev težav, se to lahko maščuje tudi tebi. Predstavljajte si, da bi terorist izkoristil stevarde, da mu olajšajo vstop na stadion z orožjem …” opozori.
Nezadostno usposobljeno in slabo plačano osebje, ki včasih postane sokrivec lopovov. Vse to se je odražalo na stadionu Stade de France. Nerazumljiva izbira glede na politične in logistične izzive, ki jih prinaša takšno srečanje. “Zelo dobro se vidi, da je bila organizacija pomanjkljiva z več vidikov, zlasti zaradi slabo usposobljenih in nesposobnih stevardov, ki so jih teden dni pred tekmo rekrutirali prek Facebooka. To ni bilo niti na ravni stevardov iz Ligue 2,” je dejal športni novinar Daniel Riolo v časniku Le Figaro.
Utelešenje tega debakla je v bistvu bandit, ki je nezakonito vstopil v Francijo in mu je uspelo priti na stadion brez vstopnice. Snema se, ko trdi, da je zajebal Francijo, da bi naslednji dan paradiral na Hanounu. “Rekel je, da hoče n…er Francijo, in uspelo mu je,” se pritožuje Noam Anouar. Avtor knjige La France doit savoir je zaključil z besedami: “Vse je prevaral, če bi bilo po mojem, bi bil že na letalu.” Na tej točki in s stadiona je mednarodni fiasko tega finala res večplasten. Je posledica starih težav.
Ta članek je bil prvič objavljen na portalu BOULEVARD VOLTAIRE, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
Slovenian