Mnenjsko vodilni nemški mediji si očitno prizadevajo prispevati k padcu Viktorja Orbána

Piše: Zsolt K. Lengyel

Prepletenost poročanja z oblastno-političnimi interesi se je v času volitev v Evropski parlament in madžarskih lokalnih volitev leta 2019 še okrepila. Večina nemških medijev zdaj navija za madžarsko opozicijo in želi prispevati k padcu Viktorja Orbana. Zato se bo do madžarskih parlamentarnih volitev leta 2022 ideologizacija nemške podobe Madžarske verjetno še naprej krepila – na račun kakovostnega novinarstva.

1. Sprememba mnenja

V nedavni zgodovini nemško-madžarskih odnosov je nenavaden pojav, da se je dobrohoten pogled na Madžarsko v pozni Kádárjevi dobi začel krhati prav v trenutku, ko je ta država začela vzpostavljati demokracijo. Okoli leta 1990 se je v podobi Madžarske v nemškem novinarstvu pojavil nov element: Mlada madžarska demokracija je bila pod vse večjim pritiskom, da se opraviči. V ozadju je bil notranje-madžarski kulturni boj, ki je bil tradicionalen od prve četrtine 20. stoletja, med dvema intelektualnima tokovoma, ki sta spadala v levo-liberalno-desno konservativno mrežo in sta bila in verjetno še vedno sta vpeta v konfliktno judovsko-krščansko razmerje, vsak s posebnimi identitetnimi značilnostmi. Madžarska elita, iz katere je v mladem večstrankarskem sistemu izšla levica, je trdila, da predstavlja le liberalizem. Hkrati pa ni le zavrnila nacionalne ideje, temveč je njenim zagovornikom očitala nazadnjaštvo in neprimernost za demokracijo. Po drugi strani so jo obtožili, da je anacionalna, celo protinacionalna.

 

2. Napoved se uresniči

Podoba nacionalizma in antisemitizma na Madžarskem se je od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ustvarjala z enostranskim posegom nemških medijev v madžarsko kulturno vojno. Že leta 2009 se je v tiskanih medijih začela širiti napoved, da madžarska demokracija drsi v diktaturo. Od pomladi 2010 dalje se je ta prerokba uresničila za večino nemških novinarjev, ki so bili vplivni v prvi novinarski javnosti. Najvidnejša osebnost nemškega političnega novinarstva, madžarski predsednik vlade, je šele postopoma postal pripravljen za argumentacijo, ki so mu jo nemški dopisniki in komentatorji ter politiki v Berlinu, Bruslju in Strasbourgu pripisovali že okoli leta 2010.

Begunska in migrantska kriza, ki se je zaostrila pozno poleti 2015, je še okrepila težnjo nemškega novinarskega ceha, da politične in kulturne Madžare obtoži ksenofobije in celo označi ksenofobijo kot strukturno značilnost madžarske diktature. Že leta so žaljive ocene tako goste in globoke, da se od antisemitizma do anticiganizma, velikomadžarskega nacionalizma, muslimofobije in v zadnjem času tudi homofobije, da celotna slika ostaja negativna, tudi če se ena ali druga obtožba izkaže za neutemeljeno. V sodbi je v glavnem izpostavljen madžarski politični sistem v “orbanokokraciji”, vendar je večkrat vključena celotna madžarska družba. Dve splošni značilnosti novinarskih napadov sta bili že na začetku leta 2010 poosebljanje zla v osebi enega človeka, in sicer Viktorja Orbána, in mreženje posameznih izrazov prav tega zla.

3. Jezik zavrnitve

Označevanje z zgodovinskimi konotacijami je bilo v zadnjih desetih letih jezikovno sredstvo za obsojanje Madžarske v nemškem poročanju. Besedne žaljivke so izrekali tudi aktivni politiki iz levega spektra. Kmalu je postalo običajno, da se obtožbe o nacionalizmu, ki se je pravkar rodil na Madžarskem, podkrepijo s pridevnikom völkisch iz besednjaka rasističnega koncepta. Nemški publicisti radi vlečejo vzporednice med “Orbanistanom” in Tretjim rajhom, na primer v povezavi z družinsko politiko Budimpešte, ki naj bi kot “prokreacijski pakt” spominjala na “nacistično obdobje”.

Izraz “führerjeva demokracija”, ki je v nemščini diskreditacijski, se je uporabljal in se še uporablja tudi za opredelitev položaja madžarskega predsednika vlade. Podobno neizrekljivo, zlasti za nemška ušesa, zveni “Fidesz über alles” (Fidesz nad vsem), naslov članka o Orbánovi stranki, ki je izšel v Die Welt ob sprejetju nove madžarske ustave leta 2011. Iz vrste besednih grobosti izstopajo nekateri izrazi, kot so “madež” na Evropi, “razkroj vrednot” Viktorja Orbána in hkrati zahteva po “nevtralizaciji tega tumorja vrednot”. V primerjavi z metaforo o raku, ki so jo zlorabljali v Nemčiji v 30. letih prejšnjega stoletja, se madžarska “bolna demokracija”, ki jo je okužil “virus Viktorja Orbana”, sliši blažje.

V letih 2011, 2012 in 2015 so bile v časopisu Süddeutsche Zeitung v več jezikih – in tudi na spletu – objavljene karikature, ki so Madžarsko prikazovale kot neandertalca pred vrati Evrope, kot državo, katere vodja vlade se mora učiti demokracije, in kot skupnost, ki je opita z nacionalnim ponosom.

4. Domišljijski vzvod v nacionalnih in mednarodnih bojih za oblast

Novinarska podoba avtoritarne do diktatorske Madžarske je v zadnjem času postala imaginarni vzvod: Njen namen je vplivati na strankarsko-politične spore v Nemčiji in Evropski uniji. Novinarji so vedno znova vnaprej oblikovali izjave za politično prizorišče, saj jih je politični razred večkrat uporabil kot govorce. Ta prepletenost z oblastno-političnimi interesi je dosegla nov vrhunec zaradi volitev v Evropski parlament in madžarskih lokalnih volitev leta 2019, pa tudi zaradi priprav na prihodnje zvezne in parlamentarne volitve v Nemčiji leta 2021 in na Madžarskem leta 2022.

Mesta, ki jih je madžarska opozicija dobila v Evropskem parlamentu, so zagotovilo, da se bo madžarska notranja politika v veliki meri odvijala v Strasbourgu in Bruslju, kjer so nasprotniki Orbanove vlade lahko prepričani, da jim bodo posredovali nemški mediji.

Podobo Madžarske v Nemčiji danes, tako kot v začetku devetdesetih let, v veliki meri ustvarjajo na Madžarskem.

Dan pred božičem 2020 je nemško-francoski kulturni kanal Arte TV prvič predvajal obsežen dokumentarni film “Pozdravljen, diktator. Orbán, EU in pravna država”. Promocijski film za nemškega poslanca Evropskega parlamenta iz vrst Zelenih, izvoljenega leta 2019, ki je bil posnet tudi v Budimpešti in je predstavljen kot preiskovalni, odklanja vse zadržke glede strankarsko-politične propagande.

5. Nemška maska mavrice

Nemški mediji so v začetku letošnjega poletja odprli novo poglavje v svojem boju za madžarsko demokracijo. Junija 2021 so razglasili, da sta homoseksualnost in transseksualnost evropski vrednoti, ki ju na Madžarskem teptajo. Mavrična osvetlitev Allianz Arene v Münchnu med mednarodno nogometno tekmo med Nemčijo in Madžarsko je bila načrtovana v tesnem sodelovanju med mestnim svetnikom iz vrst Zelenih in županom iz vrst SPD.

Kasnejša kampanja proti homofobni Madžarski je zaradi vzajemne pogojenosti nemške in madžarske volilne kampanje razvila eksplozivnost, ki je celo presegla intenzivnost običajnega nemškega blatenja Madžarske.

Hkrati pa je prvič po dolgih letih razkrila tudi samokritične glasove na desni in levi strani osrednjega nemškega novinarstva. V enem od člankov je bilo “politiki za lastno razsvetljenje” očitano, da se le pretvarja, da sočustvuje s prizadeto skupnostjo. Celo v levičarskem berlinskem časopisu Tagesspiegel je bil dopisnik glavnega urednika odtujen zaradi “boja med dobrim in zlim”. Zaskrbljen je bil nad poskusom dokazovanja “moralne superiornosti” “domnevno zaostalim partnericam EU” in zaskrbljen nad uprizarjanjem “poziva k strpnosti”, ki pa moralno obtožuje celotno državo in postavlja “narod proti narodu”. Pisec časopisa Tichys Einblick je z drugega političnega vidika v novinarski kampanji zaznal “nemško aroganco”, saj “očitno ni šlo za pravice gejev in lezbijk, ampak spet samo za to, da so Nemci najboljši”.

6. Podoba sovražnika

Po splošnem mnenju je za vse bolj grobo izražanje in ostre ocene od leta 2010 na koncu odgovorna ena oseba. Tarča je Viktor Orbán. Ključni trenutek za njegovo demonizacijo je njegov govor iz julija 2014 o “neliberalni demokraciji”, ki so ga v preteklih letih zlasti politični nasprotniki uporabljali za njegovo omalovaževanje. Angela Merkel je na skupni tiskovni konferenci v Budimpešti 2. februarja 2015 tudi kritično ugovarjala, da krščanskodemokratski besednjak zanjo vključuje tako liberalne kot tudi socialne in konservativne.

Položaj kanclerke in predsednika madžarske vlade je od takrat ostal v glavnem nespremenjen. Čeprav je predsednik vlade v programskem govoru zgodaj jeseni 2020 že ničkolikokrat zagotovil nedotakljivost pravne države in človekovih pravic, je – tako kot leta 2014 – začrtal referenčni okvir neliberalne demokracije. Tako čar nemške kanclerke in s tem tudi avtoritativnih nemških medijev še vedno visi nad dražljivo besedo, s katero Orbán leta 2014 ni izrazil namena uvesti protidemokratičnih ali celo diktatorskih omejitev državljanskih svoboščin, česar je bil odtlej obtožen. Vsekakor pa podoba Madžarske natančno prikazuje osebni spor med voditeljema obeh vlad.

7. Boljše

Novinarsko-politični spor z Madžarsko je predvsem posledica dileme med predstavniško demokracijo, ki je na Madžarskem obogatena z neposrednim demokratičnim instrumentom referenduma, in zakonodajo Evropske skupnosti.

Na prvi pogled gre za razkol med desno demokracijo, ki jo označujejo za ksenofobno, in levo liberalno demokracijo, ki se ima za edino varuhinjo evropskosti. Ta par nasprotij ustreza razkoraku med dvema političnima idealoma: Evropo narodov in Združenimi državami Evrope.

S svojim neutrudnim sklicevanjem na evropske vrednote si je liberalizem današnjega časa v velikih delih družbe nadel nimb domnevne superiornosti, ki naj bi v medijski in politični javni sferi opravičevala neodobravanje Madžarske v konkurenci z voljo narodov in nacionalnih držav, da se uveljavi.

8. Vloga Madžarske pri soočanju Nemčije s preteklostjo

Krog verbalnih obsodb “Orbánistana”, ki se je odprl okoli leta 2010, se je na poseben način sklenil februarja 2021 na Deutsche Welle.

Poročilo “Orbán obnavlja Budimpešto” uporablja izključno opozicijske izjave, da bi obsežna obnovitvena dela na gradu in Kossuthovem trgu v madžarski prestolnici prikazalo kot “arhitekturo moči”. da bi zadovoljili nostalgijo po medvojnem obdobju in obdobju svetovne vojne pod vladavino rajha Miklósa Horthyja, ki v judovskem prebivalstvu današnje Budimpešte vzbuja strah pred ponovnimi deportacijami. Glavna značilnost te obtožbe je vzajemna zloraba ustvarjalcev filma in madžarskih oblikovalcev. Madžarska stran se prepušča soočanju z nemško preteklostjo, nemška stran pa notranje-madžarski volilni kampanji. Številni in večinoma negativni komentarji te manipulativne interpretacije na YouTubu ponazarjajo splošno kritičen odnos druge in tretje medijske javnosti do poenostavljenega poročanja.

9. Izobraževalna kriza nemškega političnega novinarstva

Nepremostljivo nemško novinarsko odtujenost do struktur in dogajanja na Madžarskem je po eni strani mogoče razložiti s praktičnimi in strankarsko-političnimi razlogi. Jezikovno neznanje ali delno poznavanje podrobnosti o predmetu se še poveča zaradi enostranske izbire virov informacij.

Mnenjsko vodilni nemški mediji si očitno prizadevajo prispevati k padcu Viktorja Orbána.

Predsodki se izogibajo racionalni izmenjavi argumentov in protiargumentov, ne dopuščajo niti diskurza z nasprotnimi stališči. Namesto da bi razvijali, analizirali in sporočali dejstva, se ukvarjajo predvsem z razpihovanjem razpoloženja na temo Madžarske. Tako so zdrsnili v strokovno izobraževalno krizo.

Po drugi strani pa sta polemika in ton večinskega mnenja v nemških medijih posledica nepoznavanja idealističnega stanja duha naroda, ki je zgodovinsko bolj ozaveščen od sedanjega nemškega naroda. Na Madžarskem se je z osamosvojitvijo nacionalne države pred tremi desetletji ponovno ovrednotilo domoljubje, ki je bilo v anacionalnem in ateističnem komunizmu zavračano in ki temelji na ljubezni do domovine ter ni agresivno izključevalni nacionalizem, kot ga pogosto okrivljajo nemški opazovalci.

Konflikt je navsezadnje med kolektivističnim in individualističnim pogledom na narod.

Poseben zaplet je, da sta se madžarski in nemški koncept državnosti v zadnjem času razvijala asinhrono, vsak od njiju se je zaostril in s tem oddaljil od drugega. Na ideoloških robovih pa se obe strani kritično spopadata z istim pojavom: liberalno nacijo.

Po analogiji z logiko notranjega madžarskega Kulturkampfa je za nemško levico nasprotje med liberalnim redom in nacionalnimi interesi, za del madžarske desnice pa mora Madžarska s svojim nacionalno utemeljenim državnim razumom zavrniti liberalizem.

10. Ali je objektivizacija mogoča?

Liberalno-demokratska nepopustljivost do “Orbánovega režima” je s svojim dolgim trajanjem in širokim razmahom povzročila izgubo podobe, ki v nemški družbi vse bolj ogroža simpatije, ki še vedno ostajajo do Madžarov in Madžarov. Tudi v madžarski pripovedi kulturnih in akademskih krogov so se domneve ukoreninile kot gotovosti, o katerih ni treba dvomiti, in so medtem dobile status dogme. Oblikovalci javnega mnenja v nemškem zgodovinopisju na primer zanikajo sposobnost narodov, da bi bili demokracije, če se želijo politično in etnokulturno upravičiti, zato vztrajajo pri izvajanju svoje državne suverenosti.

Upamo, da se bodo nemško-madžarske napetosti na politični ravni zmanjšale in da bo nemško-madžarsko zbliževanje kmalu mogoče tudi na družbenem področju. Toda tudi v tem primeru bi bilo treba opraviti zahtevno nalogo. Odkriti je treba skriti zaklad: evropsko vrednoto enakosti.

Kar je prav v Nemčiji, ni nujno prav tudi na Madžarskem – in obratno. Zato je smiselno ceniti regionalne posebnosti. Lahko vzbudi novo zaupanje, če se vpletene strani vzdržijo tega, da bi svoj miselni sistem v vseh pogledih štele za superiornega. Če vzajemno priznavata svojo svobodno voljo, lahko tudi svobodno obravnavata drug drugega kot enakovrednega. Prvotno liberalno načelo strpne prostovoljnosti bi lahko – če bi ga svetovali – šibkejšemu evropskemu akterju olajšalo popuščanje z občutkom za sorazmernost na račun lastnih resnic, močnejšega pa spodbudilo, da preneha s pretiranimi obtožbami.

 

Avtor, dr. phil. habil. Zsolt K. Lengyel, madžarsko-nemški zgodovinar in politolog (Univerza v Regensburgu), gostujoči sodelavec MCC.

 

Ta članek je bil najprej objavljen na CORVINAK.HU, nato pa v nemškem prevodu na portalu UNGARNREAL, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.