Mučeništvo Mariupola

Piše: Álvaro Peñas

Kot v večini vojn so tudi v tej mediji osredotočeni na središče politične moči, v tem primeru na Kijev, ukrajinsko prestolnico, ki jo je ruska vojska neuspešno poskušala obkoliti. Vendar je na vzhodu Ukrajine še eno mesto, ki je zaradi svojega strateškega pomena postalo najbolj kruto prizorišče te vojne: Mariupol. Leži med dvema “ljudskima republikama”, ki ju nadzorujejo proruski separatisti, in Krimskim polotokom, ki je bil leta 2014 okupiran in priključen Rusiji. Zato bi Rusi z osvojitvijo Mariupola dobili kopenski koridor med obema ozemljema in nadzor nad izhodi v Azovsko morje.

Mariupol je bil ustanovljen leta 1778 kot Pavlovsk okoli nekdanjega kozaškega tabora in je nekaj let pozneje sprejel veliko grškega prebivalstva, preseljenega s Krima. Mesto so leta 1779 preimenovali v Mariupol, Marijino mesto, po Mariji Fjodorovni, ki je bila druga žena prestolonaslednika Pavla Petroviča, sina Petra III. in Katarine Velike. Tako kot mnoga druga mesta se je tudi Mariupol v sovjetskem obdobju preimenoval in leta 1948 dobil ime Ždanov po Andreju Aleksandroviču Ždanovu, gorečem stalinistu in ustanovitelju Kominforma, mednarodne veje sovjetske propagande. Mariupol je svoje ime ponovno dobil šele leta 1989. Mesto ima močan verski pomen tudi zaradi ikone Marijinega telesa v cerkvi Svete Trojice, ki prikazuje Marijo z Detetom v naročju, ki kaže na Otroka kot pot, po kateri je treba hoditi. Po legendi je krimski pastir, verjetno grški kristjan, ikono našel na skali, kjer je bila zgrajena majhna kapelica. Ikona je bila skrita, da ne bi prišla v roke muslimanom, in naj bi bila rešena med ustanovitvijo mesta.

Leta 2014, ob priključitvi Krima in izbruhu separatistov v Donbasu, je Mariupol postal vojno prizorišče, ko so proruski separatisti poskušali zavzeti mesto, vendar so jih Ukrajinci porazili (v vojaškem muzeju v Kijevu je vitrina, ki spominja na ukrajinsko zmago azovskih prostovoljcev v tem mestu). Osem let pozneje Rusi znova oblegajo mesto, Ukrajinci pa ga znova branijo. Pomen Mariupola se kaže v prisotnosti elitnih enot ukrajinske vojske, kot sta 36. brigada mornariške pehote in polk za specialno delovanje Azov Nacionalne garde. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je namreč minulo nedeljo poveljnikoma obeh enot, majorju Denisu Prokopenku in polkovniku Volodimirju Baraniuku, podelil naziv junaka Ukrajine “za obrambo Mariupola”.

Močan ukrajinski odpor je doslej zadržal napredovanje ruskih oklepnikov, vendar ni mogel preprečiti nadaljnjega bombardiranja mesta z raketami, letali in topništvom, ki je po navedbah ukrajinskih virov uničilo 80 odstotkov mestnih zgradb. Mariupol je zelo močno prizadet, slika pa je v nasprotju s kremeljsko pripovedjo o usmerjeni operaciji. Misliti, da je rusko obstreljevanje, kot ponavlja ruska propaganda, civilnih stavb posledica prisotnosti vojašnice Azov, za katero se zdi, da ima več vojašnic kot vojakov, je preprosto absurdno.

Pred invazijo je imel Mariupol približno 430 000 prebivalcev. Po besedah njegovega podžupana Sergija Orlova je na začetku vojne mesto zapustilo približno 100.000 ljudi. Ko je mesto obkolila ruska vojska, so se pogajali o humanitarnih koridorjih, ki pa so omogočili odhod le približno 30.000 civilistov. Humanitarni koridorji so propadli zaradi obojestranskih obtožb o kršitvah premirja, zaradi česar je v mestu ostalo ujetih več deset tisoč civilistov. To se je že zgodilo v Groznem (Čečenija) in Alepu (Sirija) in, kot je opozoril francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian, je to modus operandi Putinove vlade: “Bombardiranje, predlog humanitarnih koridorjev, obtožba o kršitvah dogovrojenega koridorja po provokaciji samega organizatorja koridorja, poskus pogovorov in pogajanj, da bi lahko obsodili nasprotnika, ki opusti pogajanja, ker je v to prisiljen, ponovno bombardiranje in vse se začne znova”. Dejansko je general Mihail Mizincev, ki vodi obleganje, poveljeval tudi med ruskim posredovanjem v Siriji.

Nekateri analitiki poudarjajo, da ta ruska strategija izvira iz čečenske vojne, tako imenovane “doktrine Grozni”. Richard Weitz, direktor Centra za politično-vojaške analize pri inštitutu Hudson pravi: “Gre za strategijo, ki je sestavljena iz močnega bombardiranja, katerega cilj je uničiti čim več, povzročiti toliko škode, kolikor jo bombe lahko dosežejo, terorizirati civilno prebivalstvo, ga prisiliti, da poskuša zbežati, nato pa napasti vse preostale sovražnikove sile na tleh.” Mariupol je na poti, da postane novi Grozni, obleganje mesta, ki preprečuje dostop vode in hrane, pa povzroča humanitarno katastrofo brez primere.

Poljski duhovnik Paweł Tomaszewski, ki je lahko zapustil mesto, je za Radio Vatikan predstavil mračno sliko Mariupola: “Ljudje umirajo, ko pridejo iz kleti iskat vodo. Iti na ulice je enako samomoru. V mestu ni bilo četrti, kamor ne bi padali izstrelki, kjer ne bi bilo škode, uničenih blokov in stavb. Mesto uničujejo s diaboličnim namenom, ravnajo ga z zemljo. Pogosto se moraš, da bi prišel naprej,  spopasti z gorami ležečih trupel. Ničesar ni, nobene vode, nobene hrane. Trgovin ni več, zato ne morete kupiti ničesar. Včasih se pojavijo vozovi s cisternami ali cisterne za vodo, vendar jih ni veliko. Prav tako ni vode iz pipe, ki tako ali tako ni primerna za pitje. Hrane zmanjkuje, streljanje pa se nadaljuje. Ljudje se skušajo spoprijeti z razmerami, vendar jih večina nima nobenih zalog. In tudi če so si vnaprej nabavili nekaj hrane, je ni mogoče pripraviti, ker ni plina. Nekateri iščejo celo v smeteh.”

Te razmere sta v članku obsodila tudi Mstislav Černov in Evgenij Maloletka iz agencije Associated Press. Sta edina novinarja mednarodnega tiska, ki sta še vedno prisotna v Mariupolu. Po njunih podatkih so lokalne oblasti 16. marca naštele 2 500 ubitih civilistov, pri čemer ta številka ne upošteva številnih mrtvih, ki jih zaradi obstreljevanja ni bilo mogoče prešteti, in se lahko samo še poveča. Novinarji so s številnimi fotografijami dokumentirali smrtne žrtve, ranjence, množična grobišča in pekel, ki so ga Rusi sprožili v mestu, za katerega trdijo, da ga nameravajo osvoboditi.

Rusko obrambno ministrstvo je prejšnji ponedeljek objavilo podatke o žrtvah v Ukrajini: 9 861 mrtvih in 16 153 ranjenih, kar pomeni več kot tisoč žrtev na dan in približno 20 odstotkov začetnih invazijskih sil (številke, ki Kremlju verjetno niso bile všeč in so jih včeraj izbrisali kot “manipulacijo”). Te številke pojasnjujejo ruski zastoj in tudi ultimat o predaji mesta Mariupol pred dvema dnevoma, v katerem so branilcem grozili, da jim bodo sodila ljudska sodišča republike Doneck, če ponudbe ne bodo sprejeli. Ukrajinci so ultimat pričakovano zavrnili. “Naši vojaki se bodo borili do zadnjega naboja. Toda ljudje umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode. Sumim, da bo v prihodnjih dneh umrlo na stotine, če ne na tisoče ljudi,” je pred tednom dni dejal namestnik župana Orlov. Če s kakšnim mednarodnim posredovanjem ne bo omogočena preskrba s hrano ali humanitarni koridor, najhujše mučeništvo Mariupula šele prihaja.

Vir: El Correo de España