Piše: Marco Gombacci
(Objavljeno 23.11.2021)
Pisalo se je leto 2014. V tišini zahodnih medijev so črne zastave Isisa v Iraku in Siriji izvajale pravi genocid nad Jazidi v regiji.
Najprej so jih z vsemi možnimi sredstvi ustrahovali. Nato so zbrali vse vasi, ločili moške od žensk in tiste, ki jih niso ubili in takoj vrgli v množično grobišče, prodali ali razdelili. Tako kot bi to storili z blagom.
Njihovi domovi so bili uničeni in izpraznjeni, oropani vsega: spominkov, časopisov, fotografij, osebnih predmetov, nakita, orodja, oblačil. Njihova usoda je bila odvisna od spola, starosti in včasih celo videza in privlačnosti.
Opisani so bili kot neverniki, neverniki, promiskuitetni, častilci hudiča in častili temo. Od njihovih vasi je ostalo le malo, saj je bilo veliko stavb porušenih, vključno z nekaterimi pomembnimi verskimi objekti in bogoslužji (ki so bili uničeni, nato pa so jih tisti, ki so se uspeli vrniti, potrpežljivo obnovili). Številne hiše nimajo več svojih lastnikov, ker so ti že umrli ali pa so razpršeni po Siriji, Iraku in Turčiji. In tamkajšnjih begunskih taboriščih.
Deklice in celo majhne deklice je doletela še hujša usoda: prodane kot spolne sužnje, so bile vsakodnevno izpostavljene nasilju in posilstvu. Vse to je dokumentirano z vrsto pričevanj preživelih.
Med njimi je bila tudi Nadia Murad, mlada Jazidka, ki so jo ugrabili leta 2014, ko so v Sinjiar, to majhno deželo med Irakom in Sirijo, kjer je domovala jazidska skupnost, prišli morilci Islamske države. Nekaj mesecev po tem, ko je bila Nadia uporabljena kot spolna sužnja, ji je uspelo pobegniti iz krempljev Daesha. Potem ko se je zatekla v osvobojeni del Iraka, je začela pripovedovati o razmerah, v katerih so morale jazidske ženske živeti pod Islamsko državo, o zlorabah, nasilju in posilstvih, ki jih je morala vsakodnevno prenašati, ne da bi se lahko na koga obrnila.
Odkar je ponovno svobodna, piše knjige, sodeluje na mednarodnih konferencah in govori pred Združenimi narodi. Leta 2018 je prejela Nobelovo nagrado za mir za poročanje o islamističnem nasilju in kampanje za ozaveščanje o nasilju nad ženskami.
Vse te dejavnosti, nazivi in nagrade za talibane politične korektnosti niso bili dovolj. Podporniki kulture odpovedi (cancel culture) niso upoštevali trpljenja in nasilja, ki ju je doživela, ter pomena njenega pričevanja za zagotovitev, da se to ne bi nikoli več ponovilo.
Šolski svet v Torontu jo je cenzuriral in preklical srečanje kanadskih učencev z jazidsko aktivistko. “Tveganje je podžiganje islamofobije,” so se ignorantsko opravičili.
Ni znano, ali je nanje pritiskala kanadska muslimanska skupnost ali pa je bila ta odločitev posledica njihove lastne nevednosti. Do zdaj se je kultura odpovedi osredotočala na brisanje pretekle zgodovine z namenom, da bi ponovno napisala drugo zgodovino, politično bolj korektno zgodovino, in izbrisala sklicevanja na krščansko vero, epska dejanja voditeljev, državnikov, pisateljev in pesnikov, ki so bili krivi le za to, da so bili moški, belci in so živeli v drugem obdobju od sedanjega. Zdaj pa smo priča prvemu poskusu brisanja “nedavne zgodovine”. Ni skrivnost, da ženske v številnih muslimanskih državah živijo v težkih razmerah, nimajo enakih pravic kot moški in so v vsakdanjem življenju diskriminirane. Pod okriljem Islamske države so bile ženske ponižane, izničene, ponižane in žaljene.
In zdaj želi to zgodovino izbrisati tisti strahopetni in bojazljivi Zahod, ki ni storil ničesar (ali skoraj ničesar), da bi jih rešil pred kremplji islamskih teroristov? In zdaj na Zahodu, ki se želi predstavljati kot zagovornik človekovih pravic, šolarjem odrekajo možnost, da bi povedali svoje zgodbe? Je to strah pred “politično nekorektnostjo”? To je norost. Še bolj noro in hinavsko pa je gluho molčanje zahodnih feministk. Pripravljene so se zganiti in s prstom pokazati na vse, razen na islamistične skupnosti, ki se na ženske sploh ne ozirajo. Želeli bi si, da bi nekatere borke za #meToo nastopile proti zlobni odločitvi šol v Torontu, vendar so očitno raje izbirale ignoranco in politično korektnost kot možnost, da bi izstopile iz črede in branile pravo feministko, pravo žensko, ki se resnično bori za več pravic za ženske, Nadio Murad.
Marco Gombacci je kolumnist Demokracije in poznavalec Bližnjega vzhoda.
Slovenian