Najslabša možna vlada

Piše: Álvaro Peñas

Šestnajstega novembra je Pedro Sánchez prisegel kot predsednik s podporo komunistov in vseh pristašev katalonske neodvisnosti v španskem parlamentu.

Nova vlada se ponavlja s štirimi podpredsedniškimi položaji in 22 ministrstvi, vendar je Pedro Sánchez podrl nov rekord v porabi in ima najdražjo vlado v zgodovini s skupno 2062 svetovalci in 336 visokimi uradniki, kar pomeni skupno porabo 146 milijonov evrov, kot kažejo podatki ministrstva za finance. Skrajna levica dobi pet ministrstev: za delo, zdravje, kulturo, socialne pravice in Agendo 2030 ter otroke in mladino. Slednja je nastala pred kratkim in je v rokah Sire Rego, komunistke palestinskega porekla, ki je prav na dan pokolov, ki jih je v Izraelu zagrešil Hamas, objavila tvit, v katerem je zatrdila, da imajo Palestinci “pravico do upora”.

To, kar je razumljivo sprožilo polemike, ni bilo nič glede na to, kar je prišlo. Pedro Sanchez je skupaj z belgijskim premierjem Alexandrom De Croom obiskal Jeruzalem in se srečal z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem. Med srečanjem je Sanchez osuplemu Netanjahuju povedal, kaj mora storiti, da reši konflikt. Seveda je izraelski premier Sánchezu dal jasno vedeti, da mu ne more predavati. Toda težave so se šele začele. Na mejnem prehodu Rafah v Egiptu je Sánchez dejal, da nasilje ne reši ničesar, in pozval proti “nediskriminatornemu ubijanju civilistov” v zvezi z izraelsko vojsko. Ne samo to, Sánchez je izpostavil tudi možnost, da bi Španija enostransko priznala palestinsko državo, tudi če EU tega ne bi storila. Zaradi teh izjav so izraelske oblasti poklicale na pogovor španskega veleposlanika, saj so jih ocenile kot “podporo terorizmu”. Teroristična skupina Hamas je namreč čestitala Sánchezu in De Crooju za njuno “jasno in drzno” stališče. V Madridu je Sánchez še zaostril krizo, ko je Izrael obtožil “kršitve mednarodnega humanitarnega prava” in slike pokola 7. oktobra, ki jih je videl v Izraelu, v televizijskem intervjuju označil za “anekdoto”. Zaradi tega je Izrael odpoklical svojega veleposlanika v Španiji. “Po nezaslišanih izjavah španskega premierja, ki je znova ponovil neutemeljene obtožbe, sem se odločil odpoklicati našega veleposlanika v Španiji na posvetovanja v Jeruzalemu,” je dejal Benjamin Netanjahu. Očitno nobeden od novih 2062 vladnih svetovalcev nima pojma o diplomaciji.

Ljudska stranka se vrača na stara pota

Alberto Núñez Feijoo je izvolitev Pedra Sáncheza v kongresu poslancev opisal kot operacijo “politične korupcije”, ki je razstrelila “etične, politične in pravne meje”, in ga obtožil laganja, ker je leta zagotavljal, da amnestija upornikov ni mogoča. Ko pa je Sánchez z glasovi komunistov in separatistov prisegel kot predsednik, mu je Feijóo prišel čestitat, kar je težko razumeti, ko je v tednih pred investituro amnestijo opisal kot “odklon” in “napad na demokracijo in enakost med Španci”. Ta gesta je marsikoga napeljala k prepričanju, da se je vodstvo PP kljub govorom in nenehnim uličnim demonstracijam vrnilo k svoji običajni vlogi nujnega sodelavca PSOE, kar nas je pripeljalo do trenutne dramatične situacije. Ni trajalo dolgo, da je vodstvo PP poudarilo, da bo Feijóojeva “opozicija frontalna”, vendar pa v tem svojem izvajanju “trdote, združljive z zmernostjo” ni izrekla “da gre za nelegitimno in nezakonito vlado”. Nekaj dni pozneje je Feijoo podal izjavo, v kateri je dejal, da se “veliko govori o amnestiji, neodvisnosti, odpustu dolgov za avtonomne skupnosti, ki imajo največ denarja, o čemer bi morali govoriti bolj o cenah, kako lahko znižamo hipoteke in kako lahko preživimo.” Z drugimi besedami, za Partido Popular so amnestija za izvajalce državnega udara ter konec delitve oblasti ter enakopravnost Špancev drugotnega pomena glede na nakupovalni račun. Zdelo se je, da to sporočilo potrjuje, da se je PP znova vrnila na stara pota in sprejela novo situacijo. Potrditev je prišla, ko je Feijóo socialistični stranki ponudil sodelovanje pri vprašanjih, povezanih z nasiljem na podlagi spola, in “boj proti moškemu nasilju”. Osemindvajsetega novembra, pet dni pred novimi demonstracijami proti Sánchezovi vladi, se je Ljudska stranka dogovorila s PSOE in Sumarjem o ustanovitvi 31 parlamentarnih komisij, vključno s komisijo proti korupciji in drugo za doseganje ciljev Agende 2030. Ne le to, Feijóo noče uskladiti odgovora z VOX, ki je podprl vse demonstracije, ki jih je pozvala ljudska stranka, in noče, da bi se zakon o amnestiji obravnaval v senatu, kjer ima PP absolutno večino, češ, da bi to pomenilo zlorabo pravila ter bi bilo nekaj neopravičljivega kljub temu, da levica izvaja državni udar.

Kako PP opravičuje svojo pasivnost? S čarobno besedo, ki jo pogosto uporablja tudi socialistična stranka v vladi, da opravičuje zakone, ki škodujejo Špancem: “Evropa”. Zmerni voditelji PP so žogo prepustili Evropski ljudski stranki, katere voditelji so s Sánchezovimi dejanji veliko bolj odločni kot španski. Najnovejša in najbolj vroča polemika je bila z Antoniom Tajanijem, vodjo Forza Italia, italijanskim podpredsednikom in zunanjim ministrom, potem ko je Pedro Sánchez trdil, da ima Italija vlado “ultra desničarjev” in “reakcionarjev”. Tajani je odgovoril, da Španijo vodijo “secesionisti” in podvomil v spoštovanje vladavine prava. Evropski parlament je 22. novembra razpravljal o amnestiji, za 23. januar pa je pozval k razpravi o stanju pravne države v Španiji. Vendar se zdi, da Komisija noče ukrepati, kot je storila s konservativnima vladama na Poljskem in Madžarskem, in trenutno “analizira” zakon o amnestiji. Nič čudnega, kajti navsezadnje je Pedro Sánchez eden izmed njih, predan sledilec mantram Agende 2030.

Mesec mobilizacij

Bilo je več množičnih demonstracij, ki sta jih pozvala tako VOX kot PP, celo splošna stavka sindikata Solidarnost, vendar je nedvomno podoba protestov, o kateri poroča večina mednarodnih medijev, tista, ki vsako noč, že več kot mesec dni, skoncentrirana pred sedežem PSOE v Madridu, na ulici Ferraz, oziroma pred policijskimi ograjami. Neupravičeni policijski naskoki zoper miroljubne demonstrante v četrti noči protestov, v katerih je policija za izgrede uporabila solzivec in gumijaste naboje (česar v Kataloniji niso storili proti organiziranim nasilnim skupinam), so svetu pokazale, da se v Španiji nekaj dogaja. Tudi Tucker Carlson je eno noč odšel v Ferraz in spremljal Santiaga Abascala, ki se je skupaj z drugimi voditelji VOX redno udeleževal protestov, kar je povečalo medijsko pokritost protestov. Kasnejši intervju z voditeljem VOX-a si je do zdaj ogledalo več kot 10 milijonov ljudi.

V Ferrazu smo videli vse: parado napihljivih lutk proti sedežu PSOE zaradi škandala več socialističnih poslancev s prostitutkami; transparente proti PSOE in policijski akciji; žar, da bi nahranili demonstrante… Predvsem pa smo videli zmožnost upora, za katero mnogi niso verjeli, da je mogoča. Kljub policijskim napadom, poskusom kriminalizacije v medijih in globam so se shodi ponavljali vsak večer. Eden najbolj napetih trenutkov je bil, ko je policija oglobila in celo aretirala ljudi zaradi molitve rožnega venca. Naslednji dan je bila ulica polna ljudi, ki so molili z rožnim vencem v roki. Protesti morda sčasoma bledijo, vendar je zelo jasno, da vlada ni našla načina, kako preprečiti ljudem, da bi šli v Ferraz.

Medtem ko se na tisoče Špancev dan za dnem podaja na ulice v zaskrbljenosti za svoj narod, se je 2. decembra na skrivnem in izoliranem kraju v bližini Ženeve (Švica) razpravljalo o prihodnosti Španije na prvem srečanju med PSOE, ki ga predstavlja njegova številka tri, Santos Cerdán, in Junts, ki ga zastopa njegov vodja, ubežnik Carles Puigdemont. Srečanje, ki bi po Cerdánovih besedah dobro potekalo in na katerem bi po virih Juntsa razpravljali o amnestiji kot prvem koraku za zagotovitev podpore Sánchezu, da bi nato nadaljevali z “denarjem in referendumom”. Kot da vse skupaj ni bilo dovolj resno, se je srečanja udeležil mednarodni posrednik, salvadorski diplomat Francisco Galindo Vélez,  kije bil pood levimi vladami veleposlanik v Franciji in Kolumbiji, predstavnik Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in opazovalec v mirovnem procesu med kolumbijsko vlado, Kubo in komunističnimi gverilami FARC. Težko si je predstavljati več sramote in ponižanja države zaradi peščice glasov; na žalost pa je to šele začetek.
Vir: Deliberatio