Odpravljanje nacionalne suverenosti. Ali bo Poljska po sodbi Sodišča EU končno sprejela sklepe?

Piše: Jakub Majewski

Na zavrnitev pritožb Poljske in Madžarske zoper t. i. mehanizem pravne države s strani Sodišča EU bi se lahko odzvali dramatično, kot so to storili nekateri člani vladajoče koalicije, in govorili o koncu Evropske unije, kot jo poznamo. Lahko pa se tudi mirno vprašamo: Kaj ste pričakovali? Pravzaprav se ta dva pogleda odlično ujemata.

Poljska je skupaj z Madžarsko upravičeno izpodbijala mehanizem pravne države, ki državam članicam omogoča, da v primeru kršitve nejasnih in nedefiniranih “načel pravne države” odvzamejo določena sredstva EU. Ta izziv je bil upravičen na dva, če ne celo na tri načine. Prvič, mehanizem pravne države ni bil uveden s pogodbo, ampak je bil od zgoraj naložen z uredbo, katere vsebina ni izhajala iz prejšnjih pogodb. Drugič, nikjer ni natančno določeno, kakšna naj bi bila ta pravna država, katere načela bi morala biti – po našem mnenju – enotna po vsej Uniji. Tretjič, tega soglasja zagotovo ni, in kar na eni strani Rena velja za kršitev pravne države, je na drugi strani sprejeto kot spodobna, razumna in seveda pravna tradicija.

Toda kaj pomaga, da je Poljska pravilno vložila tožbo, če je bil izid predvidljiv? Ker je bil mehanizem pravne države uveden predvsem zaradi kaznovanja Poljske in Madžarske zaradi neupoštevanja sodb Sodišča Evropskih skupnosti, je bilo jasno, da bi bila pritožba na isto Sodišče Evropskih skupnosti le prazna in neuporabna gesta.

Zasluge? Kakšna je razlika!

Ni smiselno se pritoževati nad vsebino zadeve. Glede na pogodbe, ki so podlaga prava EU, je bila poljska pritožba seveda povsem pravilna. Vendar je imela Poljska glede na te iste pogodbe, tudi v zadevah, ki jih je predhodno obravnavalo Sodišče Evropske unije, običajno prav, Sodišče Evropske unije pa je bilo sodišče Evropske unije in ne sodišče v pravosodju. Vendar pa je to sodišče sprejelo odločitve, ki so bile točno takšne, kot so bile. Odločitve, ki jih je Poljska zaradi občutka legitimnosti prezrla, vendar so na ta način prispevale k naraščajoči krizi v Uniji, in to ravno v trenutku, ko so se nosilci odločanja v Uniji odločili, da si po brexitu ne morejo privoščiti nove krize. Ko je postalo jasno, da pogodbe EU niso uporabne, saj so bile oblikovane tako, da nobene države ni bilo mogoče kaznovati brez popolnega soglasja drugih, so se nosilci odločanja odločili, da bodo z uvedbo dodatnih pravil obšli svoje lastne pogodbe. Kdo lahko reče ne bogatemu človeku?

Bralec se bo morda zgrozil ob teh besedah. Navsezadnje bi lahko to, kar piše, razumeli kot predlog, da Poljska morda sploh ne bi smela izpeljati reform pravosodnega sistema po lastni presoji, temveč bi morala vljudno prisluhniti Uniji, ki je dolga leta dopuščala in še vedno želi dopuščati popolno nezakonitost poljskega pravosodnega sistema. Vendar to ni bistvo, tako kot dejstvo, da so reforme pravosodja, ki jih je izvedla sedanja vlada, po mnenju tega avtorja popolnoma tragične. Vse to je preprosto nepomembno: že dolgo ni več znano, čigavim interesom naj bi Evropska unija služila.

Skratka, kolikokrat se bodo naši politiki pritoževali nad “nevarnimi precedensi”, nad “nepravičnimi sodbami”, preden bodo odkrito priznali – ker ne dvomim, da to dobro vedo in razumejo -, da gre v Uniji prav za to. Da bi morali imeti dve različni Uniji v eni – staro Unijo velikih in malih evropskih odločevalcev in novo Unijo držav na obrobju, ki tvorijo gospodarsko podlago za ostale? Seveda je na Poljskem veliko ljudi – verjetno celo večina – prepričanih, da je Unija pravična institucija, ki trenutno kaznuje Poljake le za povsem resnične prekrške. Toda sedanja vlada verjetno ne prihaja iz tega tabora. Po dolgoletnem boju z birokracijo EU njihovi izrazi presenečenja nad novimi neuspehi niti ne zvenijo čudno, temveč patetično.

V iskanju racionalne politike

Politiki vladajoče stranke odgovarjajo: Unija da, degeneracija ne. Ali drugače: Unija je dragocena sama po sebi, potrebuje le določene reforme. Takšno stališče je bilo razumno pred pristopom Poljske, ko je Poljska lahko poskušala postaviti pogoje. Od takrat so pozivi k reformi Evropske unije postajali vse bolj naivni in nesmiselni zaradi zaporednih pogodb, od katerih je vsaka oslabila vpliv novih držav članic, in zaporednih dogodkov, ki so zategnili zanko političnega nadzora.

Danes je o predlogih za reformo Unije enostavno reči: so tako smiselni, kot če bi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja rekli, da je bila Sovjetska zveza pravzaprav odlična ideja, da jo je treba le malo reformirati in zveznim državam zagotoviti več avtonomije. Zakaj bi predlagali reformo organizacije, ki je s svojim bistvom in prepričanjem usmerjena v povsem drugo smer? Navsezadnje gre za reformo, in to je to, kar je. Reforma je bila uvedena z novim mehanizmom, ki ga je danes odobrilo Sodišče EU in ki državam članicam omogoča, da so finančno kaznovane zaradi nespoštovanja načel pravne države. Ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, gre za reformo, ki je zelo, zelo daljnosežna – ravno v nasprotni smeri, kot bi si morda želeli.

Trenutno obstajata dva načina izstopa iz Evropske unije, ki ju lahko štejemo za razumna. Prva racionalna pot je – naj se sliši še tako žalostno – pot zvestobe. Čeprav bi to stališče lahko označili za protipatriotsko, je racionalno, tj. ima svojo notranjo logiko, saj se zaveda, da se mora Poljska zliti s talilnim loncem Evropske unije in da je treba šibkost poljske države nadomestiti z možnostmi osebnega družbenega napredka s premikom z obrobja v središče Unije.

Drugi racionalni način je, da ugotovimo, da članstvo v Evropski uniji škodljivo vpliva na suverenost poljske države, zato bi morali sestaviti račun dobička in izgube ter se odločiti, ali je ena ali druga korist članstva za nas pomembnejša ali pa so izgube večje. In če se izgube zgodijo, kaj smo pripravljeni storiti, da bi jih zaustavili? Vendar je odgovor na drugo vprašanje odvisen od prvega. Začeti je treba z izkazom poslovnega izida – medtem pa je treba hkrati preprečiti nadaljnje izgube, in sicer tako, da preprosto vmešamo pesek v kolesa stroja EU.

Če ima Poljska pravico veta, jo mora uporabiti. To bi lahko razumeli celo kot zadnji, obupan poskus reforme – odkrito povedati, da bo Poljska na vse vložila veto, dokler se ne spremeni to, ono in drugo. Vendar pa moramo upoštevati tudi možnost, da bodo nosilci odločanja v EU tako kot v primeru mehanizma pravne države preprosto uvedli nov, nepogodbeni način odločanja, da bi se izognili poljskemu vetu, kar bo privedlo do ponovnega poslabšanja položaja Poljske. Zato se vračamo k izkazu poslovnega izida. Razmisliti moramo o drugih možnostih. Državam stare Unije je treba pokazati, da Poljska vidi možnost delovanja zunaj tega sistema.

Nekaj se zdi gotovo: že danes žal vidimo, da sta dva mandata vlad “dobre spremembe” zelo občutno škodovala odnosom s strukturami EU. Za to niso krivi le evrokrati, temveč tudi nerodni odzivi in dejanja poljskih politikov, ki so pogosto žrtvovali možnost dolgoročnih ukrepov, ki bi lahko izboljšali pogajalski položaj Poljske v Uniji, za glasen, a simboličen in kratkotrajen protest.

Zato je po svoje dobro, da je Sodišče zavrnilo poljsko pritožbo. Manj ko je iluzij v naši politiki, večja je možnost, da postanemo trezni. Kljub vsemu je Poljska še vedno suverena država s precejšnjo, čeprav nepopolno avtonomijo. Tudi Poljska ima še vedno potencial za veličino – z učinkovito politiko tihih in ne preveč očitnih notranjih reform se lahko iztrga iz krize. Če pa se bodo stvari odvijale tako kot doslej in bodo naši politiki, ki odhajajo v zaporedne bitke z Brusljem, kasneje izražali svojo smešno nejevero, da je vse spet v najlepšem redu, bo prišel čas, ko bodo zgodovinarji sedanje obdobje imenovali drugi propad republike, po katerem se je naša domovina drugič v svoji zgodovini v lastnem Sejmu prostovoljno strinjala z razpadom države…

Ta članek je bil prvič objavljen na portalu POLONIA CHRISTIANA, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.