Piše: C.R.

Že skoraj sto let je osebni avtomobil poosebljenje osebne svobode. Uresničuje stare sanje človeštva o individualnem obvladovanju oddaljenega sveta. Mobilnost preprosto povečuje tudi življenjske možnosti posameznika. Zato ni presenetljivo, da se število avtomobilov na svetu nenehno povečuje (trenutno je na svetu približno 1,3 milijarde osebnih avtomobilov).

Vendar pa se že nekaj časa pojavlja tudi nasprotni trend proti individualni mobilizaciji. Na eni strani so levo-zeleni sovražniki avtomobilov, za katere je svoboda posameznika groza, zato se proti avtomobilom borijo pod najrazličnejšimi pretvezami. Po drugi strani pa je opazen trend nastajanja megametropol, kot je Tokio, kjer preprosto ni več prostora za osebni avtomobil. Trenutno ima avto le vsak četrti prebivalec Tokia. V Nemčiji je trenutno skoraj 600 avtomobilov na 1.000 prebivalcev. Glavna težava v velemestih je preprosto parkirni prostor. Če nimate parkirnega prostora, ne morete vzdrževati avtomobila. Poleg tega se lahko na delo z avtomobilom odpravite le, če imate na delovnem mestu na voljo varno parkirno mesto. V številnih velikih evropskih mestih to ni več pravilo.

Za levo- zelene sovražnike avtomobilov so takšna velemesta, ki rastejo predvsem v višino in ne v širino, idealna. Ta koncept je predpogoj za drug pomemben cilj levice, in sicer neomejeno priseljevanje. Priseljevanje naj bi zagotavljalo stalno gospodarsko rast. Poleg tega priseljevanje zvišuje cene nepremičnin. Levica se tako izkaže za apologeto visokih financ. To neomejeno priseljevanje je mogoče uresničiti le z rastjo mest, kjer pa seveda ni prostora za osebni avtomobil.

Tako obstaja notranja povezava med sovražnostjo do avtomobilov in ciljem neomejenega priseljevanja!

Vendar pa se je treba vprašati, ali si sploh želimo živeti v takem mestu. Stanovanja so vse dražja in zato manjša. Tako ni prostora za družine. Ljudje so v takšnih megametropolah zaprti kot živali v ogradi. Takšna mesta so zato popolnoma sovražna za življenje. Če ni prostora za osebni avtomobil, je vse bolj gneča tudi za ljudi. Mesto brez avtomobilov je torej sovražno mesto!

V takšnih megametropolah pa nima prihodnosti ne le motor z notranjim izgorevanjem, temveč tudi električni avtomobil. Kot smo že večkrat poudarili, je električni avtomobil le vmesni korak k popolni odpravi zasebne mobilnosti (glej tudi naš članek: “Električni avtomobil je konec brezplačnega individualnega prevoza”).  Z novim nemškim izrazom bi lahko električni avtomobil opisali tudi kot “premostitveno tehnologijo” za odpravo individualne mobilnosti!

Glede na sedanje navdušenje nad električnimi avtomobili se je treba vprašati:

Ali lahko električni avtomobil po vsem svetu izpodrine motor z notranjim izgorevanjem?

Odgovor na to vprašanje je preprosto ne, saj električni avtomobil že omejuje mobilnost zaradi zamudnega postopka polnjenja in težav pri shranjevanju električne energije! Električni avtomobil je zato možnost za mobilnost le v okolici velikih mest, kjer so razdalje, ki jih je treba premagati, kratke in kjer je zadostna polnilna infrastruktura realna.

Kje električni avtomobil ne more nadomestiti motorja z notranjim izgorevanjem?

Tudi odgovor na to vprašanje je preprost: povsod, kjer ni mogoče vzpostaviti dovolj goste polnilne infrastrukture z razumnimi stroški. To velja za vsa redko poseljena območja sveta:

– Velik del Afrike,

– Rusija in postsovjetski prostor,

– Kanada (kjer imajo z električnimi avtomobili velike težave že pri nizkih temperaturah),

– Južna Amerika,

– delih ZDA,

– velikem delu Avstralije,

– deli Kitajske, zlasti redko poseljeni del na zahodu (npr. Tibet),

Poleg tega je malo verjetno, da bi se električni avtomobil uveljavil v državah proizvajalkah nafte. To je:

– celoten Bližnji vzhod,

– Rusija in postsovjetsko območje,

– Venezuela itd.

Električni avtomobil bo verjetno zakonsko uveljavljen le v večini držav EU in morda v nekaterih državah ZDA, na Japonskem in v nekaterih delih Kitajske. “Slavnostni pohod” električnega avtomobila je videti drugače! Prav tako je povsem odprto vprašanje, v kolikšni meri je to pravno obveznost sploh mogoče politično uveljaviti. Iz doslej povedanega je razvidno, da je električni avtomobil kljub vsej propagandni navlaki lahko le obroben pojav.

Druga omejitev za elektromobilnost so potrebne surovine:

Po podatkih Nacionalnega laboratorija Argonne v Lemontu je avtomobilska baterija tipa NMC532 danes sestavljena iz približno 8 kilogramov litija, 35 kilogramov niklja, 20 kilogramov mangana in 14 kilogramov kobalta.

– Litija primanjkuje. V skladu s poročilom družbe BNEF iz junija 2021 bi morale obstoječe zaloge – 21 milijonov ton po podatkih Geološkega zavoda ZDA – zadostovati za prehod na električna vozila do sredine stoletja (www.spektrum.de/news/elektroautos-was-wenn-die-akkus-ausgehen/1918687#?utm_source=pocket-newtab-global-de-DE).

– Kobalt je najdražja in najbolj problematična sestavina baterij za električna vozila. Svetovne zaloge kobalta znašajo približno 7 milijonov ton, od tega jih je polovica v Kongu.

– Za proizvodnjo visokoenergijskih katodnih materialov je primeren le tako imenovani nikelj razreda I. Njegove zaloge trenutno znašajo 0,220 milijona ton.

Vendar redke surovine niso potrebne le za baterije, temveč tudi za električne motorje za električne avtomobile.

V motorjih se na primer uporablja vedno več neodimovih magnetov. Neodim se skoraj izključno pridobiva na Kitajskem. Druga možnost trajnih magnetov so feritni magneti, za katere sta prav tako potrebna stroncij ali kobalt, ki sta prav tako redka elementa. Trajnost je videti drugače! Za 1,3 milijarde vozil preprosto ni dovolj surovin.

Vir: UME

1 komentar

  1. Električni avtomobili so razvojno gledano slepa ulica, prav zaradi dejstev, ki so bila navedena v tem članku. Sploh ni treba imeti kakšne levice, da nam je to jasno. Pravilno je navedeno, da so levičarji nasprotniki osebne svobode (razen svoje). Spomnimo se, kako so nekdanji komunistični režimi ovirali razvoj motorizacije.
    Električni avto tudi z ekološkega vidika ni čist, ne bistveno bolj kot avto z bencinskim motorjem. Proizvodnja električne energije še zdaleč ni okoljsko čista, da o raznih sestavinah akumulatorjev ne govorimo. Ta električna agenda je zgolj politično motivirana, žal pa tudi med poslanci manjka tehnično razgledanih ljudi. Dokler imamo nafte dovolj ni potrebno opuščati sedanje oblike vozil, električni pogoni so lahko samo dopolnitev.
    Mogoče so bodočnost avtomobili na gorivne celice (vodik)?

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj