Piše: Álvaro Peñas
Pred dvema tednoma se je Alberto Núñez Feijóo videl kot premier in jasen zmagovalec splošnih volitev v Španiji. Rezultati regionalnih in lokalnih volitev 28. maja ter večina anket so napovedovali premik v desno in menjavo oblasti.
Feijóo je imel debato s Pedrom Sánchezom, v kateri je bil precej boljši od tekmeca. Vendar je vodil kampanjo, kjer se je namesto napadanja socialistov in njihove korupcije posvetil demonizaciji VOX-a. Vedno znova je izjavil, da raje paktira s socialisti kot z Abascalovo stranko. Ta manever je bil namenjen pridobivanju glasov levice, hkrati pa je bila še ena potrditev, da so voditelji Ljudske stranke (PP) zelo zadovoljni z napredno ideologijo in so prevzeli skoraj vse njene postulate: feminizem, spol, podnebne spremembe … Tudi Feijóo vztrajal pri »koristnem glasu«, namreč koncentraciji vseh glasov desnice, tudi volivcev VOX, za PP. Zaradi našega volilnega sistema je tako pozivanje k koristnemu glasu včasih kontraproduktivno, kar se je znova pokazalo na teh volitvah – saj oslabitev strankinega zaveznika naredi njeno volilno zmago pirovo. V zadnjem tednu volilne kampanje je bila organizirana nova debata štirih velikih strank: PSOE, PP, VOX in Sumar. Predsednik PP pa se raje ni pojavil, češ da je že zmagal na volitvah in da gre za “razpravo poražencev”. Feijóo ni šel zmagati na volitvah, sedel je na verandi svoje hiše in gledal, kako bo mimo priplavalo politično truplo Pedra Sáncheza. Ta napaka ga je drago stala. Partido Popular je povečala število poslancev za 42, na 136 in dobila več kot 7 milijonov glasov, a to ni dovolj. Zato se zdi podoba Feijója, obkroženega s svojim vodstvom, ki slavi zmago, slaba šala; šala, ki se edinemu voditelju PP, ki se za to priložnost ni oblekel v belo, Isabel Díaz Ayuso, ni zdela smešna.
VOX je šel z 52 poslancev na 33 – več kot tretjino svoje zastopanosti v kongresu, kljub izgubi ene šestine volivcev, torej več kot 600.000. VOX je bil deležen ogromne medijske kampanje demonizacije in pozivov volivcev k koristnemu glasovanju. To je bila cena, ki jo je VOX plačal za nasprotovanje politični korektnosti. Vendar pa obstajajo zaskrbljujoče podrobnosti, kot je primer Castilla y León, kjer VOX vlada dve leti skupaj s PP in kjer je obstal le eden od šestih poslancev, izvoljenih leta 2019. Abascalova stranka mora globoko razmisliti o tem, kar se je zgodilo, in ne sme pasti v samozadovoljstvo ali pa igrati žrtve, ker je zdaj resen razmislek bolj potreben kot kdaj koli prej.
Nihče ni pričakoval dobrih rezultatov socialistov (PSOE). Kljub lažem, korupcijskim škandalom, neupravičenim koncesijam Maroku in dogovorom z zagovorniki katalonske neodvisnosti, so tudi socialisti osvojili več kot 7 milijonov glasov in 122 sedežev, dva več kot leta 2019. V volilni noči je Sánchez vzneseno nagovoril svoje privržence, ko so vzklikali ” No pasarán”, krik milic med špansko državljansko vojno. Velik del španske levice je še vedno zasidran v času državljanske vojne in spopadov, in to ponuja PSOE Pedra Sáncheza. Na njegovi levi je Sumar, koalicija komunistke Yolande Díaz, uspela ponovno sestaviti ostanke Podemosa in osvojila 31 sedežev- 8 sedežev in 700.000 glasov manj kot kot leta 2019. Za razliko od tega, kar je PP naredil z VOX, so mediji PSOE gladili komuniste, kar so storili tudi mediji, povezani s PP. Kljub otročji in sramotni kampanji je za Sumar glasovalo 3 milijone Špancev. Díaz je rezultate slavil kot zmago proti “skrajni desnici”.
Možni volilni pakti
Edina možnost, da bi Núñez Feijóo dobil 176 glasov, kar bi mu omogočilo izvolitev za predsednika vlade, bi bila podpora 5 poslancev Baskovske nacionalistične stranke (PNV), saj seštevek PP, Vox in dveh poslancev Unión del Pueblo Navarro in Coalición Canaria znaša 171 sedežev. Podpore, ki je po vsej verjetnosti ne bo. Na levici imata PSOE in Sumar 153 sedežev in potrebujeta glasove vseh separatističnih strank: 7 iz ERC, 6 iz EH Bildu in 1 iz Bloque Nacionalista Galego. Skupaj s PNV imajo 172 poslancev, enega več kot blok PP, vendar bi potrebovali vsaj vzdržanost stranke Carlesa Puigdemonta Junts, ki ima 7 sedežev. Sumar, ki je Sánchezu že ponudil ponovno koalicijsko vlado, se pogaja tudi z nekdanjim katalonskim predsednikom in ubežnikom pred roko pravice, čigar cena za omogočitev Sánchezove investiture je “amnestija in samoodločba”. Sánchez, ki se je s katalonskimi separatisti dogovoril o pomilostitvah in odpravi kaznivega dejanja upora, bi lahko sestavil novo “Frankensteinovo” vlado. Tako bo prihodnost Španije v rokah ubežnika, kot je Puigdemont, ali obsojenega terorista, kot je Otegui. Stroške te nove vlade pa bomo plačali vsi.
Vir: Deliberatio
Slovenian