Prof. Krysiak: Smo v vojni, ki ima lahko različne oblike agresije

Piše: C.R.

Prof. Zbigniew Krysiak, ekonomist in predsednik Schumanovega inštituta, v pogovoru z Anno Wiejak s portala wPolityce.pl

wPolityce.pl: Kako ocenjujete odziv Evropske komisije na odločitev poljskega ustavnega sodišča, da ima poljska ustava prednost pred zakonodajo EU? Evropska komisija je izjavila, da bo “brez oklevanja uporabila svoja pooblastila iz Pogodb za zaščito enotne uporabe in celovitosti prava Unije”. Komisar Reynders je napovedal, da bo “Evropska komisija uporabila vse razpoložljive instrumente za zaščito evropske pravne države”. Ali ni v tem primeru ogrožen nacionalni načrt za oživitev gospodarstva?

Prof. Zbigniew Krysiak: Ne šele od danes vemo, da sprejetje superdržave pomeni uničenje nacionalne suverenosti, ki ustvarja enotnost, odzivi različnih ljudi iz Bruslja ali zagovornikov superdržave pa žal niso bistveni odzivi. Namesto vsebinske razprave o praksi in teoriji prava se pojavljajo glasovi, ki ne upoštevajo ravni vsebinskega dialoga, spoštovanja našega naroda in demokracije, kot je včeraj upravičeno dejal Jarosław Kaczyński: ko narod izvoli svoje organe in ima ustavo, te ustave ne morejo kršiti niti drugi narodi niti nihče drug, saj je to ustava naroda. Takšni napadi in poskusi, da bi našo ustavo obravnavali, kot da je podrejena komu koli v Bruslju ali naddržavnim ideologom, so preprosto napad na demokracijo in so usmerjeni proti ljudem. Vprašanje je, komu tak sistem služi?

Pogosto sem dejal, da je naddržavna ideologija Altiera Spinellija žal tisočkrat hujša od sovjetskega komunizma, saj so bili posameznik in ljudje v tem sistemu peške. To je enakovredno totalitarnemu sistemu.

Poudariti je treba tudi, da v teh izjavah niso le nekateri uradniki ali komisarji EU – na srečo jih ni veliko -, temveč je med drugim izraženo tudi nezadovoljstvo s ciljem sprejetja, na primer ideoloških vprašanj, povezanih s sprejetjem tako imenovanih homoseksualnih porok na Poljskem. To nam želijo vsiliti.

Vedo, da ta ideološki sistem, ki ne pomeni le uničenja družine, ampak tudi uničenje domoljubja, saj brez družine ni narodne skupnosti, družbe, politične skupnosti in države. To pomeni, da smo potisnjeni v vlogo potrošnikov in delavcev. Za trideset srebrnikov, ki jih dobimo od EU, in to ni usmiljenje, ampak denar, ki je že tako ali tako na pol premajhen, ne moremo popustiti za dostop do našega trga, za možnost, da Nemčija ali Nizozemska med drugim ustvarita dobiček.

Tu vidimo frontalni napad, agresijo. Ne smemo se bati, da bodo umaknili naša sredstva iz tako imenovanega načrta za obnovo. To je pomembno, še pomembneje pa je preprečiti uničevanje enotnosti, enotnosti naroda in moči politike na splošno, pa tudi inovativnosti in podjetništva. Trenutno se gospodarsko zelo dobro razvijamo in smo med vodilnimi v svetu. Naložbe na Poljskem so se med pandemijo zmanjšale le za 7 %, medtem ko so se v svetu zmanjšale za 35 %. Priliv naložb na Poljsko je za svetovne vlagatelje prednostna naloga takoj za Združenimi državami Amerike in Španijo. V tem pogledu smo celo pred Združenim kraljestvom in Nemci. Zato se ne smemo bati, ko poskušamo iti v to smer. To še vedno ni legitimno, ampak je izsiljevanje. Nimajo pravice, da bi te ukrepe ukinili.

Poleg tega ti ukrepi niso brezplačni. Nominalno to ni veliko denarja, če na primer upoštevamo denar, ki ga je naša vlada porabila za reševanje gospodarstva po pandemiji ali za program 500 plus. Izterljiva polovica so posojila, ki jih moramo preprosto vrniti – plačati moramo obresti. Nepovratna polovica je prav tako povračljiva, kar pomeni, da jo moramo tudi vrniti – kot del prihodkov od carin, ki jih pobiramo za uvoz v tretje države zunaj EU, v proračun EU vplačamo približno 80 %. To so ogromni viri. Tako imenovani digitalni davek, ki bo kmalu uveden po vsej Uniji, bo predstavljal velik del prihodkov v proračun EU. Končno so bili podpisani dokumenti o tako imenovanih lastnih prihodkih proračuna EU na voljo že ob odločanju o sredstvih iz načrta za obnovo. Ta sredstva se ne bi pojavila, če ne bi bilo odločitve, odločitve o ustanovitvi teh skladov za vračilo, tako imenovanih lastnih sredstev.

Drugi element teh prihodkov bodo vprašanja tako imenovanega ogljičnega odtisa, ki se nanaša na različne uvožene izdelke, in različna vprašanja, povezana s CO2 . Ta CO2 je trenutno zelo drag, kar škodi evropskemu gospodarstvu, saj se stroški energije povečujejo. Vse to je posledica delovanja katastrofalnih voditeljev, kot sta Ursula von der Leyen, ki naj bi – citiram izjave v medijih – uničila kakovost Bundeswehra, ki je pod njenim vodstvom slabo deloval, ali Frans Timmermans, ki pripravlja nor program “Fit for 55”. To so dejavniki, ki povečujejo stroške v gospodarstvih EU.

Dejavniki, ki sem jih omenil, so namenjeni ustvarjanju lastnih prihodkov EU, ki bodo vključevali tudi Poljsko. Z drugimi besedami: Nihče nam ne bo dal denarja zastonj in ves ta denar bo treba vrniti.

Zato se lahko vprašamo, ali je lahko pri takšni ureditvi svetovnih vlagateljev, da bo na Poljsko priteklo veliko naložb, ta pritok naložb veliko večji od sredstev, ki prihajajo iz proračuna EU. Hkrati lahko vzamemo tudi različna posojila, ki jih bomo uporabili za financiranje razvojnih projektov.

Že tri leta imamo presežek izvoza nad uvozom – prvič od vstopa Poljske v EU. Lani je presežek znašal 40 milijard, letos pa bi lahko dosegel 80 milijard, kar pomeni, da sta konkurenčnost in učinkovitost poljskega gospodarstva odlični. Dodati je treba, da si je Poljska že opomogla od pandemije v smislu izgube BDP. Nasprotno pa druge države, kot so Nemčija, Francija in Nizozemska, za okrevanje potrebujejo še nekaj let.

V tako imenovanem proračunu EU, v katerega vplačujemo in ga nato prejemamo, ni nobene nevarnosti. Govorimo o svežnju gospodarskih spodbud. K takšnemu ravnanju veliko prispeva želja po ohranitvi nemške hegemonije v EU, saj se zdi, da se Nemci vse bolj bojijo moči poljskega gospodarstva. Bojijo se tudi močnega povezovanja tržaškega gospodarstva, saj bo to oslabilo njihov močan položaj. Hkrati je treba povedati, da je razmišljanje Nemcev nerazumno.

Gre za to, da bi nemško gospodarstvo postalo odvisno od poljskega?

Da. Po eni strani želijo Nemci doseči, da bi bilo poljsko gospodarstvo odvisno od njih, hkrati pa je dejstvo, da je zaradi tako velikega poljskega izvoza v Nemčijo za Nemce zelo pomembno, da poljsko gospodarstvo ni premočno, vendar hkrati dobro deluje, saj bi nevarnost prekinitve izvoza v Nemčijo pomenila določeno težavo za delovanje nemškega gospodarstva.

Nemci želijo poljsko gospodarstvo narediti odvisno od zunanjega kapitala, kar je resen problem za naše gospodarstvo, pa tudi za države Tromostovja. Zahodna EU je postala odvisna od svojega zunanjega kapitala, od svojih naložb, in deluje tako, da ustvarja malo domačega kapitala. Delovanje skupnega trga povzroča asimetrijo v rasti finančnih sredstev (vlog, delnic, obveznic, skladov) na prebivalca. Naš kapital raste do osemkrat manj kot v drugih zahodnih državah, zlasti v primerjavi z Nemčijo, Francijo in Nizozemsko – to kažejo trdni podatki Eurostata. Ta razlika je drastična in se povečuje. Jasno je, da skupni trg ni namenjen izenačevanju gospodarskega potenciala.

Ne gre le za odziv na sodbo poljskega ustavnega sodišča ali gospodarske razlike, ki jih omenja profesor, temveč za ukrepe EU kot celote. Zdi se mi, da so institucije EU uresničile načela Ventotenskega manifesta Altiera Spinellija iz leta 1941. V kolikšni meri je ta neokomunistična internacionala močna v EU in v kolikšni meri nas dejansko ogroža vizija terorja iz tega dokumenta?

Je močan. Izvajanje manifesta, torej neokomunistične ideologije, je tisočkrat nevarnejše, saj v sovjetskem komunizmu kljub širjenju nadzora in podrejanja komunizem še ni uničil državnosti kot take. Sejm je bil nadzorovan, vendar je bil nadzorovan. Institucije niso bile odstranjene, zastave niso bile odstranjene. Tu bi lahko omenili veliko stvari. Vendar je bil Spinellijev cilj ukiniti institucije, kot so Sejm, vrhovno sodišče, ustavno sodišče….

Sama ustava…

In sama ustava. Točno tako. Ne glede na to, kakšno ustavo smo imeli v času Poljske ljudske republike ali kakšne navidezne institucije naše države, so bile tam. In tu namerno pokažem, v čem je bistvena razlika. Za vsakogar, ki želi sedeti ob skodelici kave in razmišljati o tem, je to tako rekoč slika sovjetskega gulaga, ki mu bomo podvrženi v prihodnosti. Delo bi bilo, porabljali bi, vendar bi bil proces v smeri izgube lastništva….

V EU se to trenutno izvaja v okviru zelenega posla. Vse to je le delček sestavljanke.

 Točno. To so pogosto neopaženi mehanizmi, in ko o njih govorimo, so nekateri presenečeni, da je to mogoče. Ti mehanizmi so v prvi vrsti namenjeni temu, da nam odvzamejo našo lastnino – če nam na primer odvzamejo lastništvo nad našo ustavo ali drugimi institucijami, ki služijo urejanju naše države, potem nam ta napad Spinellijeve ideologije na nek način odvzame tudi našo ekonomsko lastnino. To izsiljevanje z denarjem EU je primer, kako bo potekal poskus podreditve. Z drugimi besedami: Kjer ni državnega ali institucionalnega lastništva in s tem ekonomskega lastništva, so ljudje popolnoma brez pravic. Jasno moramo določiti smer, v katero gre razvoj.

Poudariti je treba, da se je moč Spinellijevih ideologov začela kazati v osemdesetih letih. Uporablja orožje kapitala. V času komunizma je bila oblast združena z nasiljem. To je seveda pomenilo tudi odpravo lastnine, ki pa kljub temu ni bila v celoti odpravljena. Spinellijeva ideologija pa ima dva elementa: nasilje kapitala ali solidarnost finančnih oligarhij, katerih bogastvo raste, medtem ko so drugi obubožani. Porazdelitev dobička v svetu je dramatična: 90 % dobička prejme 5 % prebivalstva. Hkrati pa povzroča odvisnost različnih aktivistov, tudi v različnih bruseljskih strukturah. Primer tega koncepta so Pandora Papers.

Na koncu je treba dodati, kaj je vključil tudi Spinelli in kaj želijo izvesti Nemci. Spinelli je želel ustanoviti evropsko vojsko in evropsko policijo, vendar ne za obrambo meja, saj, kot vidimo, se meje v Evropi ne branijo – Nemčija za to v primerjavi s Poljsko porabi veliko manj sredstev glede na BDP -, temveč je cilj Spinellijeve evropske vojske in policije – in to želijo tudi Nemci – vzpostaviti red ob nemirih. Če torej želijo uničiti naše institucije in začeti vojno proti nam – po mnenju strokovnjakov je vojna že agresija na državo, katere namen je uničiti demokracijo in institucije, na primer z uporabo kapitalističnega nasilja – in če pride do protestov in nasprotovanja, je Spinelli želel poslati evropsko vojsko, da bi zatrla te nemire. Na žalost o tem govorijo tudi Nemci, čeprav to vprašanje še ni prišlo v ospredje. Naša vlada in druge države temu nasprotujejo.

Vidimo torej, da smo dejansko v vojni in da ima lahko vojna različne oblike agresije.

Torej bi nam dihali za ovratnik, če bi imeli dejansko evropsko vojsko v razmerah, ko bi poljsko ustavno sodišče odločalo, kot odloča?

To je poenostavljen način izražanja. Danes velja mnenje, da Bruselj in ti krogi – niso večina z vidika zastopanja mnenja državljanov Evrope, ampak so večina z vidika strankarskih krogov -, vendar bi se dejansko zgodilo prav to.

Prišlo bi do situacije, ko bi bruseljska vlada – ki se že upira takšni odločitvi poljskega ustavnega sodišča – dejala, da počnemo nekaj nezakonitega, in zato pravi, da je to v nasprotju s pogodbami, saj je naša ustava pod njimi, zato ima moč, da pošlje sile reda, če pride do situacije, ko na ulice ne pridejo podporniki Bruslja, temveč nasprotniki Bruslja. Potem bi bila na ulicah evropska vojska ali policija, ki bi zadušila te nemire. Hkrati bi okrepili agresijo, saj si lahko predstavljate, kaj bi se lahko zgodilo, če si predstavljate Nemce v uniformah evropske vojske.

Živimo v resničnosti, v kateri smo v stalni pripravljenosti. Leto pred smrtjo je Robert Schuman opozarjal, da nas hočejo ukalupiti v varnost, da želijo ustvariti vtis bogastva, gospodarskega razvoja, super delujočega sistema, v resnici pa – je nadaljeval Schuman – želijo ubiti naše domoljubje, dušo našega naroda, našo svobodo, in temu se moramo upreti do konca, pa naj nas to stane karkoli. Upreti bi se mu morali tudi zaradi odgovornosti do naših otrok, ki jim ne želimo preprečiti poti do normalnega življenja.

Vir: wPolityce.pl