Skupna evropska obramba: Utopija ali prihajajoča resničnost?

Piše: Nicola De Felice

“Ne postavljajmo voza pred konja,” je ob koncu neformalnega srečanja, ki ga je pred nekaj dnevi v Sloveniji imel z drugimi voditelji držav članic EU, da bi razpravljali o skupni obrambi, dejal predsednik vlade Draghi. Premier Draghi je po začetnem, objektivno odobravajočem postulatu prisotnim postavil nekaj vprašanj: “Če Evropa nima skupne zunanje politike, je zelo težko imeti skupno obrambo. Skupno zunanjo politiko in vojaško unijo je mogoče doseči znotraj EU ali s strateškimi medvladnimi zavezništvi med več državami. Prvi sistem je vsekakor boljši, vendar ne izključujem drugega,” je dejal predsednik vlade, ki je Evropsko komisijo zaprosil za priložnostno analizo možnosti na tem področju.

Če so na primer baltske države usmerjene v namestitev Nata, da bi se zoperstavile morebitnim ruskim ekspanzionističnim ambicijam, je za druge države – kot je Italija zaradi potrebe po strateški stabilnosti v Libiji – to mogoče storiti z evropskimi silami tam, kjer je Nato (beri: ZDA) izgubil svoj geopolitični interes, torej v Sredozemlju. Presenetljivo je, da je Draghi pozval članice EU, naj resno razmislijo o poti ZDA in komunikaciji glede nedavnih mednarodnih dogodkov, od afganistanske krize do pakta Aukus (Avstralija, Združeno kraljestvo, ZDA) za prisotnost jedrskih podmornic v jugovzhodni Aziji.

Svet EU mora do marca 2022 sprejeti strateški kompas, osnovni načrt za skupno obrambo. Draghi je, tako kot noben italijanski premier pred njim, obžaloval marginalizacijo držav članic EU v atlantskem zavezništvu in pozval k večjemu usklajevanju pri sprejemanju skupnih odločitev in ciljev. Toda kaj bi takšna “evropska liga” predstavljala v geopolitičnem okviru – podobno kot starodavna grška liga Delos -, ki bi jo razumeli kot federacijo držav, ki bi se odločile, da opustijo svoje pristojnosti na področju zunanje in obrambne politike v korist odločitev skupnega interesa, poleg tega pa bi imela popolnoma prost notranji trg in skupno valuto?

Če bi hipotetično sešteli vse države EU, bi “evropska liga” imela 450 milijonov prebivalcev, oborožene sile, ki so konkurenčne v svetovnem merilu, gospodarstvo, ki ga prekašata le ZDA in Kitajska, zmožnost zaustaviti tok nezakonitih migracij iz Afrike in Azije, vendar pa je njena Ahilova peta ena najnižjih rodnosti na svetu. Svoboda gibanja iz ene države v drugo je v času terorističnih groženj sicer tvegana, vendar prinaša nesporne gospodarske koristi. Vojaško bi nastala entiteta, ki bi bila podrejena le ZDA in superiorna Kitajski, vendar bi bilo njeno vodstvo verjetno v stalnem konfliktu z različnimi najmočnejšimi evropskimi državami.

Katera evropska država bi prevzela vlogo osi “imperija” globalne projekcije? Zgodovina nas uči, da je Evropa v vseh obdobjih postala odločilna v obstoječi geopolitični strukturi šele takrat, ko je en narod prevladal nad drugimi. Vprašanje je naslednje: ali so Francozi, Nemci, Italijani, Španci, Nizozemci, Madžari in vsi drugi narodi dozoreli do te mere, da se zavedajo, da bodo težko tekmovali z drugimi velikimi silami za preživetje naših tradicij in identitet, pa tudi za energetsko neodvisnost in strateško samostojnost za blaginjo in razvoj naših narodov, če se ne združimo?

Po povzetku utopičnega potenciala vseobsegajoče “evropske lige” bi realno videl le tri ali štiri države, ki bi se združile v takšno obliko, vključno z Italijo, kjer podpora ljudstva temu, kar je zaenkrat le ideja, temelji na konkretnih elementih, saj so Italijani najbolj evropski narod na celini, zahvaljujoč prednikom, ki so povezani z zgodovino in kulturo, modusom vivendi, prirojenim in razširjenim prepričanjem, da resnično verjamejo v združeno Evropo, saj so jo že izkusili z legijami in rimsko civilizacijo.

Te sanje je težko uresničiti, vendar jih je vredno uresničiti, da ne bi bili dokončno potisnjeni na rob v vse bolj konkurenčnem svetu in da bi rešili geopolitična vprašanja, ki vplivajo na nacionalne interese. Še vedno je čas, igrajmo.

Nicola De Felice je višji sodelavec pri Centru za študije Machiavelli. Kot kontraadmiral in nekdanji poveljnik rušilcev in fregat je opravljal pomembne diplomatske, finančne, tehnične in strateške naloge za obrambno in pomorsko osebje doma in v tujini, na morju in na kopnem, pri čemer si je prizadeval za uporabo tehnik, ki zagotavljajo učinkovitost italijanske obrambne in varnostne politike.

Ta članek je bil prvič objavljen na spletni strani CENTRO MACHIAVELLI, našega partnerja v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.