Rod Dreher: ” Prebujenci uničujejo delovna mesta, podjetja in ugled ljudi, vse v imenu tega, čemur pravijo socialna pravičnost”

Piše: Yann Valerie

Breizh-info.com: Ali se lahko predstavite našim bralcem?

Rod Dreher: Sem 54-letni ameriški pisatelj iz južne Louisiane, ki ga zanimajo religija, kultura in politika. Leta 2006 sem se spreobrnil v pravoslavno krščanstvo, vendar me zanima vzpostavljanje mostov med tradicionalnimi kristjani vseh veroizpovedi. Verjamem, da so razlike med nami pomembne, vendar je v tej postkrščanski dobi najpomembneje, da stopimo skupaj in branimo vero in drug drugega pred preganjanjem.

V svoji prejšnji knjigi The Benedict Option: A Strategy for Christians in a Post-Christian Society (Benediktova možnost: strategija za kristjane v postkrščanski družbi) sem predstavil svetega Benedikta kot zgled, kako se lahko kristjani pripravijo na zvesto življenje v postkrščanski dobi. Osredotoča se predvsem na grožnjo, ki jo predstavlja notranji razkroj cerkva in neuspešno prenašanje vere na naše otroke. Moja nova knjiga z naslovom Upor laži je napisana v istem duhu, vendar se osredotoča na napade na vero in vernike od zunaj. Napisana je ne toliko za problem notranjega razkroja, temveč za problem zunanjega preganjanja.

Breizh-info.com: Zakaj ste napisali knjigo “Upor laži, življenje disidentskih kristjanov”?

Rod Dreher: Pred šestimi leti me je poklical ameriški zdravnik in rekel, da želi govoriti z novinarjem. Zdravnikova mati se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja iz Češkoslovaške izselila v Združene države Amerike. Kot mladenka je bila več let v zaporu, komunistična vlada pa jo je obsodila kot “vohunko za Vatikan”, ker ni hotela prenehati hoditi k maši. Svojemu sinu, zdravniku, je povedala, da jo stvari, ki jih danes vidi v Ameriki, spominjajo na to, kako je bilo na Češkoslovaškem, ko je prišel komunizem.

To se mi je zdelo skrajno. Toda ljudi, ki so se iz komunističnih držav izselili v Ameriko, sem začel spraševati, ali jih to, kar danes vidijo v Ameriki, spominja na to, od česar so pobegnili. Vsi so odgovorili pritrdilno! Jezni so, ker jim Američani ne verjamejo.

V svoji knjigi pojasnjujem, zakaj so stvari, ki jih vidijo, resnične. Potoval sem tudi v nekdanje komunistične države v Evropi in Rusiji, da bi se pogovarjal s kristjani, ki so preživeli preganjanje in celo gulag, ter jih prosil za nasvet, kako se lahko pripravimo na to, da se bomo v veri trdno soočili s prihajajočim preganjanjem.

Breizh-info.com: V svojih knjigah razlagate, da se v našem stoletju in v naši družbi pojavlja nov totalitarizem, mehki totalitarizem. Ali lahko to razložite?

Rod Dreher: Ko pomislimo na totalitarizem, pomislimo na Stalina, gulage, tajno policijo – na svet, ki ga je George Orwell opisal v knjigi “1984”. Danes nimamo opravka s tem in zato tako malo ljudi razume to novo obliko totalitarizma. Imamo “blago” obliko totalitarizma. Naj pojasnim.

Totalitarna družba je družba, v kateri je dovoljen obstoj le ene ideologije in v kateri je vse v življenju ideološko. To se zdaj dogaja vsaj v moji državi – in kar se dogaja v Ameriki, se navsezadnje dogaja povsod. V ZDA je levica vodila radikalno neliberalno kulturno politiko, obsedeno z raso, spolom in spolom, in poskušala preoblikovati družbo v skladu s svojimi radikalnimi prepričanji. Temu pravimo “prebujenost” – beseda, ki odraža občutek, da so ti ljudje razsvetljeni, medtem ko mi ostali spimo v temi fanatizma.

»Prebujenci« so popolnoma nestrpni do vsakršnega nasprotovanja. Ne le da verjamejo, da so tisti, ki se s tem ne strinjajo, v zlu, ampak da so zlobni in jih je treba uničiti. Uničujejo delovna mesta, podjetja in ugled ljudi v imenu tako imenovane “socialne pravičnosti”. Če preberete Robespierrove govore, boste razumeli duh teh bojevnikov za krepost. Vlade ZDA še niso prevzeli, so pa prevzeli vse najpomembnejše institucije ameriške civilne družbe: akademske kroge, medije, gospodarstvo, šport, zabavo, pravo, medicino, številne cerkve – celo CIA in ameriško vojsko. Ameriko jim je uspelo spremeniti nazaj v totalitarno, budno državo, ne da bi zamenjali vlado. To je eden od razlogov, zakaj ta novi totalitarizem imenujem “mehki”. Ni tajne policije, ni gulagov, ni diktatorjev, vendar se država spreminja v totalitarno državo z mehko močjo.

Še en razlog, zakaj ga imenujem “mehak”: vsa ta norost je upravičena s sočutjem do žrtev. Ti totalitaristi trdijo, da morajo uničevati življenja in svoboščine ljudi, da bi zaščitili LGBT in rasne manjšine pred belimi supremacisti, heteroseksualci in kristjani.

Breizh-info.com: Kako so kristjani in krščanska identiteta tarča tega novega totalitarizma?

Rod Dreher: Najprej morate razumeti, da so »prebujenci« močno protiklerikalni, čeprav so prevzeli številne cerkve v ZDA. Skupno jim je stališče današnje levice, da je religija reakcionarna sila, ki ovira človeštvo. Ne upoštevajo dejstva, da so gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih vodili črnski protestantski pastorji, saj je to dejstvo v nasprotju z njihovo pripovedjo.

Vendar je tu nekaj bolj specifičnega. Tradicionalne kristjane prezirajo, ker se ne strinjamo z njimi, da so LGBT osebe dobra stvar, nekaj, kar je treba spodbujati. Ne morem dovolj poudariti, kako zelo pravice homoseksualcev in ideologija spola določajo prebujensko ideologijo. Poglejte, kaj se je to poletje zgodilo v Evropi. Madžarska vlada je sprejela zakon, ki določa, da propaganda LGBT ne sme biti namenjena otrokom, in uvaja državni nadzor nad spolno vzgojo v šolah, da bi to preprečila. Osebno podpiram ta zakon, vendar razumem, zakaj ga levičarji ne podpirajo.

Kaj so storili voditelji Evropske unije? Bili so divji! Nizozemski predsednik vlade je obljubil, da bo Madžarsko zaradi tega zakona “spravil na kolena”. Ursula von der Leyen o prihodnjih kaznih za Madžarsko govori v vojnem jeziku. Vse to zato, ker želi Madžarska zaščititi svoje otroke in z zelo mehkim zakonom izraziti krščanski pogled na spolnost in homoseksualnost.

Poglejte, kaj bodo v zvezi s tem storili Madžarski. Iz tega lahko razberete, kaj čaka vse tradicionalne kristjane.

Breizh-info.com: Ali nam lahko poveste kaj o “tiraniji budnih” v Združenih državah? Kako si razlagate dejstvo, da zdaj prihaja v Francijo in Združeno kraljestvo?

Rod Dreher: V dobi interneta je lokalno globalno. Vse to se širi prek družbenih medijev. Pred kratkim sem govoril s katoličanom v Sloveniji, ki ga muči, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Povedal mi je, da je stara 12 let in da je navezala stike z mladimi v Združenih državah Amerike. Rekli so ji, da se mora o svoji spolni identiteti odločiti zdaj, preden jo bo določila biologija. Povedali so ji, da mora biti ena od 26 različnih identitet. Oče mi je povedal, da njegova hči o tem samo razmišlja in da jo muči strah pred napačno odločitvijo. Prepričan sem, da se kaj takega zaradi družbenih omrežij dogaja po vsej Evropi, celo po vsem svetu.

Prenašajo ga tudi mediji, ki so se odločili, da je »prebujenstvo« definicija tega, kaj danes pomeni biti levičar. V Budimpešti je lansko pomlad levičarski županja soseske ukazal postavitev kipa v čast organizaciji Black Lives Matter. Novinar je županjo vprašal, kaj ima organizacija Black Lives Matter skupnega z Madžarsko? Odgovorila je, da se moramo vsi boriti proti rasizmu. Ali razumete, kaj se tu dogaja? Levičarji globalizirajo ta specifična ameriška vprašanja. Pri tem bodite jasni: Prisiljeni boste skrbeti.

Nenazadnje – in to je pomembno – je »prebujenstvo« postalo ideologija globalističnih elit. V svoji knjigi pojasnjujem, da se revolucije običajno ne zgodijo od spodaj navzgor. Pojavijo se, ko elita neke družbe sprejme revolucionarne ideje in jih širi po svojih omrežjih. To se je zgodilo z »prebujenstvom«. Med anglo-ameriškimi elitami se je hitro razširila, saj imamo skupen jezik. Močno upam, da se bo Francija uprla temu kulturnemu imperializmu, vendar je vse odvisno od francoskih elit. Zgodbe, ki jih slišim iz šol, kot je Sciences Po, so zelo obupne.

Breizh-info.com: Kako se lahko in moramo boriti proti tej novi ideologiji? Ali so v Združenih državah Amerike kakšni odzivi?

Rod Dreher: Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da bi uporabili politično moč in moč države v boju proti temu, vendar je resnica, da se iz te krize ne bomo rešili z glasovanjem. Gre za kulturno revolucijo, ki se dogaja v liberalnem demokratičnem redu. Najti moramo pogum, da se javno upremo, kar pomeni, da smo pripravljeni trpeti za svoja prepričanja. Ne smemo kapitulirati samo zato, da bi se izognili težavam.

Žalostna lekcija iz zgodovine komunističnega totalitarizma je, da se večina ljudi prilagodi, da bi se izognila težavam. Ne moremo se jim pridružiti. Začeti moramo ustanavljati majhne skupine, da bi se usposobili za odpor in zgradili mreže za ohranjanje vere, ko se začne preganjanje. Razumeti moramo, da vsi kristjani ne bodo naši zavezniki in vsi neverniki ne bodo naši sovražniki. V svoji knjigi navajam besede krščanskega disidenta iz komunističnega obdobja, ki pravi, da je redko najti ljudi, ki bi bili dovolj pogumni, da bi se uprli totalitarizmu. Ko jih najdete, jih morate pridobiti za zaveznike, tudi če ne delijo vaših političnih ali verskih prepričanj. To je pomembno načelo, ki ga moramo razumeti.

To knjigo sem posvetil očetu Tomislavu Kolakoviću, katoliškemu duhovniku, ki se je leta 1943 na Hrvaškem boril proti nacistom, a je pobegnil, ko je izvedel, da ga bodo Nemci aretirali. Pobegnil je na Slovaško in poučeval na Katoliški univerzi v Bratislavi. Učencem je povedal, da bodo Nemci izgubili vojno – to je bila dobra novica. Slaba novica je bila, da bodo po vojni v njihovi državi vladali Sovjeti, ki bodo najprej začeli preganjati Cerkev. Oče Kolaković je učencem povedal, da se morajo pripraviti na življenje v ilegali, v uporu.

Vzpostavil je mrežo majhnih skupin, ki so jih sestavljali predvsem študenti, ki so se sestajali, da bi molili in se pogovarjali o tem, kaj se dogaja v njihovi družbi. Razpravljali so o tem, kaj je treba storiti, in nato pripravili konkreten načrt ukrepanja. V dveh letih se je mreža teh Kolakovićevih skupin razširila po vsej Slovaški. Slovaški katoliški škofje so mu očitali, da brez razloga skrbi ljudi, vendar jih oče Kolaković ni poslušal. Razumel je komunistično miselnost in vedel, kaj se bo zgodilo.

Leta 1948 je prišlo do komunističnega udara in vse, kar je duhovnik napovedal, se je uresničilo. Kolakovićeva mreža je postala struktura podzemne cerkve, ki je v 40 letih preganjanja ohranjala vero pri življenju. Hočem reči, da moramo danes zahodni kristjani bolj kot karkoli drugega začeti oblikovati te majhne skupine in mreže, dokler imamo še vedno svobodo, da to počnemo. Živimo v Kolakovićevi dobi.

V Združenih državah Amerike je dejavnosti zelo malo. Mladi aktivist Chris Rufo se odlično bori proti tako imenovani kritični rasni teoriji, ideologiji rasizma, ki je prevzela številne ameriške institucije. Vendar se Američani večinoma ne branijo. Zdi se, da se ne zavedajo, kako radikalno je to, ali pa mislijo, da morajo le voliti republikance in vse bo spet normalno. To je nevarna iluzija.

Breizh-info.com: Pravite, da ste krščanski disident. Kaj to pomeni?

Rod Dreher: To pomeni, da sem kristjan, ki nasprotuje prevladujoči ideologiji naše postkrščanske družbe. To seveda počnejo številni kristjani, vendar menim, da je pomembno, da začnemo sami uporabljati oznako “disident”, da bi opozorili na totalitarno naravo režima. Pomislite na Solženicina, Havla, mater ameriškega zdravnika, ki me je leta 2015 prvič poklical. Če se z njimi poistovetimo, lahko bolje razumemo, kaj se v resnici dogaja tukaj in zdaj.

Breizh-info.com: Ali imate sporočilo za ljudi v Evropi, ki berejo vaše knjige?

Rod Dreher: So v osrčju zahodne civilizacije. To civilizacijo zelo hitro izgubljamo. V tej vojni ste na prvi bojni črti. Veliko je odvisno od vaše vizije in poguma. Prosim, borite se! Ne obupajte! Toda hkrati ne smemo zamenjati političnega boja z verskim bojem. Za krščanstvo je pomembneje, da preživi prihajajočo temo. V knjigah “Benediktinska stava” in “Upor laži” se ukvarjam s preživetjem vere in ne s preživetjem liberalne demokracije. Smo že sredi nove temne dobe. Izhoda ni. Sveti Benedikt nam ponuja pot – vendar moramo biti pripravljeni trpeti. To je težka resnica.

Nisem optimist, vendar imam upanje. Kakšna je razlika? Optimist verjame, da se bo vse obrnilo na bolje. Vendar to preprosto ni res. Če bi bilo to res, ne bi bilo mučencev. Upajoči kristjan pa si želi, da bi se vse obrnilo na bolje, vendar se zaveda, da je življenje tragično. Ve pa tudi, da če svoje trpljenje združimo z Jezusom Kristusom, ga lahko Bog uporabi za naše očiščenje in odrešitev sveta. Kristus je naš zgled. Mučenci so naš zgled. Tudi to je težko sprejeti, vendar je bolje sprejeti težko resnico kot živeti s priročno lažjo.

 

Ta članek se je prvič pojavil na portalu BREIZH-INFO, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.