Piše: Álvaro Peñas
Intervju z Rodrigom Ballesterjem, nekdanjim evropskim funkcionarjem, ki trenutno vodi Center za evropske študije na Mathias Corvinus Collegium v Budimpešti.
Delate na Mathias Corvinus Collegium. Je to institucija, podobna Collegium Intermarium na Poljskem?
Je podobna, vendar ne enaka, je edinstvena ustanova. To je univerzitetni kolegij, kjer izbiramo študente, jim dajemo štipendije in jim omogočamo bivanje. Predvsem pa jim omogočamo dopolnilno izobraževanje na njihovih univerzah: seminarje, predavanja, vaje in tudi priložnosti za opravljanje pripravništva ali potovanja na druge univerze ali v možganske truste. Mathias Corvinus Collegium ima centre tudi v drugih mestih na Madžarskem ter osnovne in srednje šole. Skupaj imamo 3 700 učencev, večinoma najstnikov, ki poleg obiskovanja šole sodelujejo v dejavnostih MCC. Gre za dolg cikel, učenec lahko začne obiskovati MCC pri 14 letih in nadaljuje do 25. leta starosti.
Ali se Mathias Corvinus Collegium, tako kot Collegium Intermarium, opredeljuje kot ustanova s konservativnimi vrednotami?
Da, brez dvoma, in temelji na vrednotah klasičnega izobraževanja. In čeprav sprejemamo študente, ki sploh niso konservativni, imamo določeno linijo, ki je bolj konservativna od evropskega povprečja, kar ni težko. Naša glavna vrednota je kritični duh in končati kulturo odpovedi (pri nas je vsakdo dobrodošel in lahko svobodno govori), pa tudi promovirati našo vizijo, ki je večinoma konservativna.
Opazil sem tudi, da ste sodelovali na dogodkih madžarskega Centra za temeljne pravice, ki je vse pomembnejši think tank konservativnih idej.
Da, dobro jih poznamo. Smo dve različni ustanovi, oni so bolj think tank, nimajo pedagoške dejavnosti, medtem ko je to naša glavna dejavnost, vendar sodelujemo in organiziramo veliko dejavnosti. Smo na podobni ideološki liniji.
Resnica je, da Budimpešta postaja Meka konservativnega mišljenja. Ker je veliko konservativnih mislecev, ki so danes v Združenih državah in anglosaškem svetu dobesedno preganjani zaradi svojih idej, prihajajo sem, kjer se lahko svobodno izražajo. Budimpešta je nekakšno zatočišče, tu se počutijo zaščitene, saj je zdaj tradicionalni akademski svet sfera, kjer svobode govora in akademske svobode primanjkuje. Ne pa tukaj.
Madžarska se že leta resno loteva kulturnega boja, ali vidite učinek teh prizadevanj madžarske vlade na družbo?
Da, viden je, čeprav je njegov učinek manjši od učinka levice iz preprostega razloga, ker je kulturni boj, ki ga vodi madžarska vlada, boj pragmatizma in normalnosti. V Budimpešti sem že leto in pol in še vedno me preseneča, da je občutek normalnosti izjemno močan. Svoje otroke z zaupanjem pelješ v šolo, ker veš, da jih ne bodo indoktrinirali s “teorijo spola” in da spoštujejo njihovo nedolžnost; prav tako jih kronološko učijo zgodovino in jih ne učijo sovražiti svoje države in svojih korenin, temveč jih cenijo. Veliko je varnosti in ljudje so državljansko usmerjeni. Zaradi te celotne konservativne revolucije se ljudje pogovarjajo o družini, odkrito govorijo o religiji, celo na javnih prireditvah, in nikomur ni treba izbirati med 27 spoloma. Ko pridejo zahodni akademiki (zlasti iz Združenih držav) in vam povedo, kaj se tam dogaja, so Madžari osupli ob vprašanjih, kot so priseljevanje ali kultura odpovedi, ali ko vam Francoz pove, da ne ve, ali bo njegova država čez trideset let še obstajala. V tem pogledu, tako zaradi vladne politike kot zaradi kontrasta z zahodno Evropo, preveva občutek normalnosti. Madžari so v zelo pogubnih politikah približno dvajset ali trideset let zadaj in to jim omogoča, da ne delajo istih napak ter ohranjajo to normalnost in pragmatizem. To me najbolj preseneča, ta vseobsegajoči občutek normalnosti, ki se ga zelo dobro zavedajo, ko se primerjajo z Zahodom.
Revolucija zdrave pameti.
Prav to je revolucija zdrave pameti.
Madžarski parlament se je odločil, da bo izvedel referendum o zakonu o zaščiti otrok, ki je tako razburil Bruselj. A priori se zdi, da Madžari ta zakon podpirajo.
Popolnoma. Po vsej verjetnosti bo ta referendum pravi demokratični udarec v obraz. Podpora je tako močna, da se je celo opozicija vzdržala glasovanja, ker ne želi, da bi se zdelo, da podpira poučevanje teorije spola v vrtcih in šolah. Mislim, da bo za referendum glasovalo več kot 70 % volivcev, vprašanja pa so precej jasna.
Poudariti moram, da na Madžarskem homoseksualnost živijo zelo normalno in strpno, če se oseba odloči, da je gej, je gej in to je to, nič se ne zgodi. Obstaja pravni okvir za istospolne pare in vlada ga nikoli ni postavila pod vprašaj. Madžari si ne želijo, da bi to postala posvetna religija za mladoletnike, kar bi škodilo pravici staršev, da vzgajajo svoje otroke.
Spomnim se primera knjige pravljic, zaradi katerega se je začel postopek za ugotavljanje kršitev.
V tem primeru je vlada prisilila založnika, da je na začetek knjige postavil majhno obvestilo, ki bralca opozarja, da besedilo ne govori o tradicionalnih družinskih modelih, vendar je knjigo mogoče kupiti brez težav. Kljub temu je Evropska komisija sprožila postopek na podlagi člena 28 o prostem pretoku blaga. Takšno izkrivljanje pravne podlage pogodbe za uveljavljanje ideološke agende, ne da bi bilo za to pristojno, je pravno in politično barbarstvo.
Če se vrnemo k referendumu, ali bo ta okrepil Orbána pred volitvami prihodnje leto?
Ne nujno. Okrepil bo Orbánov položaj v boju z Brusljem. Veliko ljudi bo glasovalo za ta zakon, vendar ni nujno, da bodo na parlamentarnih volitvah glasovali za Orbána, saj gre za dva različna glasova.
Za konec sem vas želel vprašati za mnenje o dogajanju na meji med Poljsko, Litvo in Latvijo?
Zdi se, da je Evropska unija, vključno s Komisijo, bolj pragmatična, da se zaveda resnosti razmer ter da tem državam zagotavlja določeno prožnost in sredstva. Komisija je spregovorila o hibridnem vojskovanju in se nekoliko otresla svojega običajnega naivnega, večnega diskurza nevladnih organizacij. V svojem političnem sporočilu je bila bolj pragmatična, čeprav še vedno vztraja, da mora Poljska poklicati agencijo Frontex in da mora agencija Frontex obravnavati problem, kar je popolnoma nesmiselno. EU ima veliko manj sredstev za reševanje takšne krize. Frontex lahko pošlje kvečjemu 500 ljudi, medtem ko so jih Poljaki napotili 25 000, 13 000 policistov in 12 000 vojakov. Kdo komu potem pomaga? Poleg tega Poljaki ne zaupajo EU, saj je evropska pomoč vse bolj povezana s “pogojevanjem”, ki postaja vse bolj ideološko. Toda tokrat so vsaj prispevali nekaj denarja, v svojih izjavah so bili trdni do Lukašenka in dosegli diplomatski uspeh v pogovoru z letalskimi družbami ter ustavili lete med prestolnicami Bližnjega vzhoda in Minskom. Vendar ne bodimo naivni: takšna situacija se je že večkrat zgodila (na primer v Ceuti) in se lahko zgodi kadar koli. Nezakoniti migranti so postali orožje za destabilizacijo, ki ga naši sosedje brez oklevanja uporabljajo. Migracije so veliko bolj geopolitično kot humanitarno vprašanje, zato jih je treba analizirati in obravnavati na ta način. EU mora na primer nujno spremeniti svoja pravila, prenehati biti obsedena s tako imenovanimi “vročimi vrnitvami” in veliko bolje zaščititi svoje meje, tudi z ograjami in varnostnimi silami. Bojim se, da tega nista pripravljena storiti niti Komisija niti zelo “ajatolizirani” Parlament.
Vir: El Correo de España
Slovenian