Piše: Álvaro Peñas
Intervju z Rubenom Herrero de Castrom, doktorjem političnih ved in sociologije na Univerzi Complutense v Madridu in profesorjem mednarodnih odnosov na Fakulteti za politične vede iste univerze. Je raziskovalec na Inštitutu Franklin Univerze Alcalá de Henares in v raziskovalni enoti za varnost in mednarodno sodelovanje. Je avtor več knjig, med drugim La Realidad Inventada. Perceptions and the Foreign Policy Decision-Making Process (2007) in John F. Kennedy and Vietnam. The Fall of Camelot (2011).
Kaj je glavna težava javne univerze v Španiji?
Javna univerza v Španiji ni več forum za razpravo. Trenutno je prenosni trak kulturnega marksizma v vseh njegovih različicah. Na evropskih in španskih univerzah se že desetletja gnezdi radikalna levica. V primeru Španije je tradicionalna desnosredinska stranka, ljudska stranka, v begu pred kulturnim soočenjem prepustila univerzo njeni usodi. Levica je to darilo seveda z veseljem sprejela. Pripoved o levici brez argumentov, pravi nesmisel, je prodrla v odsotnost druge zgodbe. Trenutno v Španiji kulturno bitko bije patriotsko in transverzalno gibanje VOX. Ta boj za Španijo je nujno treba prenesti na področje univerze in brez kompleksov dvigniti zastavo patriotizma na akademiji.
Kakšno ceno je bilo treba plačati za javno zagovarjanje svojih idej?
V avtonomni skupnosti Madrid, kjer živim in poučujem, ni mogoče govoriti o nadlegovanju in obtoževanju, ki so ga bili deležni študenti in učitelji, ki javno nasprotujejo radikalnemu levičarskemu in/ali neodvisnostnemu sporočilu, v drugih skupnostih, kot so Katalonija, Baskija in Galicija. Vsekakor pa se na celotnem ozemlju španskih javnih univerz pojavljajo težnje po oviranju in izkoreninjanju kulturnih in akademskih dejavnosti, ki so v nasprotju s kulturnim marksizmom. Zelo malo je učiteljev in študentov, ki se zavzemajo za naše domoljubne ideale. V mojem primeru sem bil celo predmet članka z naslovom “Drugi profesor”, ki se je nanašal na moje stanje popolne osamljenosti na Fakulteti za politične vede, na kateri poučujem, in sem znan zaradi svoje domoljubne militantnosti. Društev z drugačnim znakom od levičarskega (skoraj) ni, in čeprav je res, da obstajajo učitelji in študenti drugih ideologij, so se mnogi od njih odločili za cenzuro. Žalostno, a resnično.
Tudi vi ste bili deležni cenzure na družbenih omrežjih.
Kot pravite, Álvaro, sem pred kratkim nastopil na konferenci z naslovom Globalizem proti patriotizmu. Svoboda ogrožena v času pandemije” na inštitutu Juan de Mariana. Ognjevito sem akademsko, filozofsko in politično zagovarjal patriotizem in obsodil omejevanje svoboščin zaradi pandemije. V nekaj dneh je imel na tisoče obiskov, cenzorji You Tube pa so se odločili napasti svobodo izražanja in konferenco cenzurirati. Ne morejo se z nami boriti z razumom, ampak samo prepovedujejo. Globalistična pripoved je sprevržena fikcija, ki jo servirajo mediji in politične stranke sistema ter globalistična družbena omrežja. Naš odziv proti njihovi prisili ni pomemben.
Poleg svoje akademske dejavnosti sodelujete tudi z mediji, kot sta Radio Decision ali 7NNN. Kaj menite o nastanku in razvoju konservativnih medijev, ki se zoperstavljajo progresivnemu trendu v osrednjih medijih?
V čast mi je sodelovati z mediji, ki jih omenjate. Nekaj izjemnega je, da se ti mediji pojavljajo in to počnejo s strogostjo, jasnostjo idej in tehnično kakovostjo, kot to počneta televizija 7NN in radio Decision. Obkroženi kot Asterixova vas, se ne le upiramo, temveč rastemo in iz dneva v dan pridobivamo večje občinstvo. Bistveno je, da ima domoljubje medije brez političnih vezi in javnih subvencij, da bi svoj glas ponesli v družbo in brez kompleksov obsodili tempeljske trgovce. To ne bi bilo lahko, vendar so težki časi dobrodošli.
Ste tudi strokovnjak za mednarodne odnose, kako vidite trenutne razmere in kakšen je po vašem mnenju model, ki mu je treba slediti?
Donald Trump je jasno povedal, da prihodnost pripada patriotom. Model, ki mu je treba slediti, v Evropi ponazarjata Poljska in Madžarska ter Višegrajska skupina. Metaforično lahko ponovni vzpon teh držav primerjamo z vrnitvijo močnih bogov, ki jo omenja profesor Reno. Boriti se moramo proti globalističnemu modelu, ki ga zagovarjajo gospodarske elite in ga subvencionira komunistična Kitajska. Globalizem želi uveljaviti umazan potrošniški model, v katerem vam govorijo, kaj misliti in kaj uživati. Očitno želijo razkrojiti domovine in družine, saj so tam naravne meje proti kulturnemu marksizmu. In takrat se mora dvigniti mednarodna liga svobodnih in suverenih domovin, da bi ustavila projekt proti posamezniku in svobodi agende 2030.
Ali menite, da ima Evropska unija kakšno prihodnost, če bo nadaljevala s sedanjo dinamiko feminizma, okoljevarstva in levičarstva?
Evropska unija si mora povrniti krščanski humanizem in judovsko-krščanske vrednote, ki so nas pripeljale na čelo civilizacije. Obnoviti pojem domovine, ceniti kulturne identitete, spodbujati kulturo življenja, braniti tradicionalni model družine ter poudarjati posameznika in njegovo svobodno voljo. Zlato tele, ki je kulturni marksizem, in njegove lažne ideologije feministične nadvlade, ideologije spola, podnebne apokalipse, spolne raznolikosti, gejevskega lobija in animalizma, ki postavlja živali pred ljudi, je treba pregnati. Žal danes trgovci z agendo 2030 preplavljajo tempelj. Če jim bo uspelo, je Evrope in zahodne civilizacije konec. Vendar ni vse izgubljeno, evropski patrioti, ki verjamemo v svoje domovine in v Evropo kot skupni projekt, se moramo boriti za vrnitev močnih bogov, Boga, domovine, pravičnosti, resnice, dobrote in lepote. Boriti se moramo za družbo svobodnih posameznikov, v kateri so moški in ženske, različni zaradi biologije, vredni enako. In staviti na evropsko družbo, kohezivno v svojih vrednotah in tradicijah, ki se bo izognila sedanji kulturni zamenjavi, ki jo izvajata agenda 2030 in nora migracijska politika Evropske unije. Obnoviti moramo red, moralo in dobre običaje. Skratka, narediti Evropo spet veliko, brez strahu pred čimer koli in komur koli.
Vir: El Correo de España
Slovenian