Piše: Peter Truden
Slovenski umetniki so posebna vrsta ljudi. Od leta 1945, ko je takratna komunistična oblast pustila ustvarjati le partiji požegnano umetnost, se tradicija umetnosti kot izrastka partije nadaljuje vse do danes. Slovenski umetniki ne pišejo o ljubezni.
Ne uprizarjajo gledaliških predstav, prežetih s čustvi. Ne pojejo o eksistencializmu. Ključna komponenta slovenske umetnosti je dvojna: prva je razrednobojna retorika, druga je obtoževanje vladajočih, da ne poskrbijo zanje v zadostni meri, čeprav smo med državami EU blizu vrha tistih članic, ki največ vlagajo v kulturo – prekašajo nas le Poljska, Madžarska in baltske države.
Univerzalni temeljni dohodek?
Zato vsakokrat, ko se konča kak nov programski razpis ministrstva za kulturo, ki jim daje sredstva iz proračuna, vlada obsedno stanje. Umetniki namreč razpisov ne dojemajo kot tekmovanja, kjer zmagajo najuspešnejši projekti. Dojemajo jih kot univerzalni temeljni dohodek. Kot nekaj, kar jim pripada že zato, ker obstajajo. Ne glede na to, kdo na razpisu zmaga, bo na drugi strani nekdo, ki sredstev ne bo prejel, ker ni zbral dovolj točk. Od nastopa te vlade naprej pa so tisti, ki sredstev ne dobijo, začeli obtoževati ministra in vlado, da gre za poskus njihovega utišanja.
Pravkar se je končal javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti 2022–2025, ki je delil sredstva na področju uprizoritvene, glasbene, vizualne in intermedijske umetnosti. Takoj po končanem razpisu – še preden je ministrstvo objavilo, kdo je na njem sredstva sploh prejel – je medijsko-politični konglomerat začel folklorno tolči po ministrstvu za kulturo in ga obtoževati fašistične drže proti umetnosti. Ni pomembno, kdo sredstva dobi. Pomembno je, kdo jih ne.
Podprti z glasnimi megafoni
Ker gre za močne akterje na levičarski politični sceni, so imeli v trenutku na voljo megafone večinskih medijev in levih političnih strank. Ti so njihov neuspeh na razpisu spretno uredili v ikebano obtožb proti ministrstvu za kulturo, da želi utišati umetniške glasove, ki so kritični do zdajšnje oblasti. Medijski reflektorji so izpostavili predvsem naslednja združenja: Gledališče Glej, Zavod Maska, Zavod Emanat, Mesto Žensk, Nomad Dance Academy in … glasbeno skupino Laibach. Najbrž se je kar dober del javnosti zdrznil, ko je slišal, da je globalno uspešna skupina hkrati prejemnik državnih sredstev, ki naj bi pomagala preživeti marginaliziranim umetnikom v tržno manj zanimivih dejavnostih.
Marko Koprivc je v imenu Socialnih demokratov izjavil, da so bili na razpisu neuspešni ustvarjalci od države kaznovani z nefinanciranjem »zato, ker so preveč kritični do oblasti«. Ob tem je ministra pozval k odstopu in dodal, da več škode kot minister Simoniti niso naredili vsi ministri od leta 1990 naprej. Poslanec LMŠ Aljaž Kovačič je v podobni hiperbolični retoriki dejal, da ta vlada nasprotuje nevladnikom, ki so bili kritični do vseh vlad, uničevanje nevladnikov je le še ena točka v uničevanju kulture, škodo pa bodo utrpeli tisti, ki slovensko kulturo bogatijo in jo predstavljajo v svetu. Še en predstavnik skrajne Levice Primož Siter je dejal, da je »ministrstvo za kulturo biti prvi branik slovenske kulture in kulturnih ustvarjalcev, a tukaj zavzemajo vlogo krvnikov, kot grobarji slovenske kulture, kar je nesprejemljivo«.
V teh politkomisarskih izjavah je torej bilo o razpisu govora le za vzorec. Da tudi politične stranke ta napad na ministrstvo in vlado vidijo kot manj pomembnega, pove dejstvo, da so v ogenj poslale le poslanske tretjekategornike. Nerodno je namreč, ko politične stranke modrujejo o tem, kateri projekt je dobil ustrezno število točk in kateri ne, saj odločitve sprejemajo strokovne komisije. V tem primeru gre dobesedno za politiko, ki želi stroki vsiliti svoje preference. Pametne politične stranke se tega zavedajo, propadajoči KUL pač ni sestavljen iz takih.
Kaj pa je resnica o zloglasnem programskem razpisu? Morda Simonitijevo ministrstvo naklepno jemlje projektom, ki so kritični do vlade, in podeljuje desnim oz. konservativnim gledališčem in zavodom?
Kaj pravijo dejstva?
Minister za kulturo že od mandata Uroša Grilca leta 2013 v skladu z zakonom o uresničevanju javnega interesa na področju kulture nima diskrecijske pravice odločati o tem, kateri projekti bodo zmagali na razpisih. Kako bodo projekti ocenjeni, je izključno v rokah stalne strokovne komisije za uprizoritvene umetnosti. Takrat so se za ta korak odločili – ironično –, ker so želeli stroki dati prednost pred politiko. Očitno niso bili dovolj vizionarski, da bi predvideli leto 2022, ko želi kar celotna opozicija skupaj z mediji vsiliti mnenje o tem, kdo je vreden državnih sredstev.
Na razpisu je sredstva dobilo osem najbolje ocenjenih projektov. Kateri to so, ne vedo niti mediji niti politiki, ki jih danes etiketirajo kot politične izbrance, saj ministrstvo še ni dobilo poštnih povratnic prejemnikov sredstev iz razpisa, torej še ni smelo objaviti seznama. Vsekakor pa gre za gledališča in zavode na področju uprizoritvene umetnosti – področja, kjer vladajo le organizacije, ki bi najbrž tudi same sebe štele kot ideološko leve. Konservativnih gledališč v Sloveniji pač ni. To, da sredstva dobi osem najboljših projektov, je tradicija, ki se vleče že iz prejšnjih mandatov in je do zdaj ni problematiziral nihče. Strokovne komisije so namreč tudi v prejšnjih mandatih stremele k manjši fragmentaciji sredstev, zato so sredstva vedno dobili le najboljši. In prav zato tudi na prejšnjem razpisu leta 2018 nista dobila sredstev niti Zavod Maska niti Zavod Emanat, pa takrat ministra Peršaka zaradi tega nihče ni obtoževal kaznovanja kritičnih kulturnikov.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
Slovenian