Piše: Bernhard Tomaschitz

Susanna Ceccardi, evropska poslanka iz stranke Lega In članica odbora za zunanje zadeve Evropskega parlamenta, o boju proti nezakonitemu priseljevanju, izkušnjah iz Afganistana in težavah skupne zunanje politike.

Nezakonite migracije čez Sredozemlje v Italijo so se letos močno povečale. Kakšni so vzroki?

Susanna Ceccardi: Do nezakonitih migracij prihaja, kadar države ne ukrepajo odločno proti trgovini z ljudmi. Pomagajo tudi nevladnim organizacijam, kot je Carola Rackete, ki pogosto povečujejo ta nezakoniti tok. Obale je treba patruljirati in nadzorovati, pristanišča je treba zapreti, še prej pa je treba ustaviti odhode z afriških obal. Ko je bil Matteo Salvini notranji minister, se je število pristankov v Italiji drastično zmanjšalo: to je jasen znak, da lahko, če želimo, storimo več in bolje.

Ob pogledu na razpravo v EU se zdi, da je poudarek na porazdelitvi migrantov in manj na zaščiti zunanjih meja. Kako vidite to?

Ceccardi: Na žalost je ravno tako. Evropa se osredotoča na posledice, ne da bi se ukvarjala z vzroki problema. Malteški sporazumi in vsi poskusi prerazporeditve beguncev med državami članicami so se izkazali za neuspešne. Če se pristop ne bo spremenil in če se ne bo razumelo, da je edina rešitev zaustavitev izseljevanja, bomo čez nekaj let še vedno razpravljali o migracijah, ne da bi dosegli konkretne rezultate.

Z vsemi imate lahko dobre odnose, ne da bi zanikali svojo identiteto in prodajali svojo dediščino.

 Ali pričakujete povečanje nezakonitega priseljevanja v Evropo zaradi kriznih držav, kot so Libija, Sirija in Irak v naši soseščini, ter nedavnega prevzema oblasti talibanov v Afganistanu?

Ceccardi: Žal ne more biti drugače. Demokrat Biden je z umikom iz Afganistana doživel zunanjepolitični neuspeh, katerega posledice bomo zdaj nosili vsi. Kabul je zapustilo na tisoče civilistov, v prihodnjih mesecih pa jih bo še več. Poleg tega obstaja nevarnost, da se v državo prikradejo tuji borci, česar Evropa ne more sprejeti. Na to nas opozarjajo krvavi napadi v naših mestih v zadnjih letih.

Kako naj EU ravna s talibani? Ali je mogoče z njimi sodelovati?

Ceccardi: Dejstvo, da so talibani prevzeli oblast v Afganistanu, je žal dejstvo. Menim, da je nesprejemljiva politična odločitev, da moramo nujno sodelovati z njimi. Nisem pozabil posnetkov tistih, ki nedolžnim ljudem režejo glave, ali žensk, ki si zakrivajo obraze, ker se bojijo, da bi užalile svojo vero. S talibani ni dialoga, temveč si s pakistansko diplomacijo prizadevamo za rešitev tega problema, ki zadeva vse nas.

Vodja za zunanje zadeve EU Borrell je dejal, da EU zaradi kaotičnih evakuacij iz Afganistana potrebuje sile za hitro posredovanje. Kako vidite to?

Ceccardi: Po mojem mnenju ni težava v evropski vojski, temveč v pomanjkanju minimalne strategije zunanje in obrambne politike. Evropa ponovno dela napako, ko uporablja instrument v zmotnem prepričanju, da lahko z njim doseže strateški rezultat.

Podobno je z evrom, ki je bil uveden z namenom homogenizacije različnih evropskih gospodarstev: Začela je s ciljem in ne z izhodiščem, tj. s fiskalno in monetarno politiko. Zato evro zlasti v prvih letih po uvedbi ni zbližal različnih nacionalnih gospodarstev, temveč jih je med seboj oddaljil. Model je še vedno konfederalna Evropa, federalistična Evropa, ki spoštuje posamezne nacionalne stvarnosti. To velja tudi za obrambo naše celine.

Združene države Amerike niso povsem nevpletene v krize v evropski soseščini. Ali naj se EU v zunanji in varnostni politiki osvobodi od ZDA?

Ceccardi: Naša zgodovinska bližina ZDA nam ne bi smela preprečiti, da bi bili nekoliko bolj ponosni na to, kdo smo, in zlasti na to, kaj predstavljamo v smislu zgodovine, trgovine in gospodarstva. Z vsemi imate lahko dobre odnose, ne da bi zanikali svojo identiteto in prodajali svojo dediščino.

Ali ima EU potencial, da postane sila, ki bo tudi v političnem smislu enakovredna ZDA in Kitajski?

Ceccardi: Potencial je tu in kako! Vendar je treba spremeniti pristop v Bruslju. Kitajska in ZDA sta prišli do enakega zaključka, čeprav z različnih vidikov: Njihove države so na prvem mestu.

Bidenova politika se na primer ni spremenila v odnosu do Trumpa, ki je bil deležen številnih kritik, prav nasprotno. To kaže, da se obnašanje ZDA ne spreminja glede na predsednika. Tu bi se morala Evropa obrniti in na prvo mesto postaviti Evropo in Evropejce.

 

Ta članek je bil prvič objavljen v časopisu ZUR ZEIT, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj