Piše: Álvaro Peñas

Pred letom dni je ruska vojska začela invazijo na Ukrajino pod imenom “posebna vojaška operacija”. Russia Today je prikazala videoposnetke predajočih se ukrajinskih vojakov, večina analitikov in strokovnjakov pa je pričakovala ruski »blitzkrieg«. Rusi so hitro uničili vse ukrajinske letalske sile, njihove dolge tankovske kolone pa so nezadržno napredovale proti Kijevu. Vse je potekalo po načrtu in nekdanji predsednik Janukovič je iz svoje udobne upokojitve odletel v Minsk v pričakovanju spremembe oblasti v Ukrajini. Vendar je šlo nekaj narobe. Ruski napadi niso bili tako dobro usklajeni, kot se za drugo najboljšo vojsko na svetu spodobi, in kmalu je prišlo do zapletov. Med njimi so bili neuspešen ruski prevzem letališča Antonov, neuspeh pri zavzetju Odese in uničenje enote policije na poti v prestolnico. Predvsem pa je bil ključni dejavnik ukrajinski odpor: vojaki se niso predali, kot je trdila ruska propaganda. “Osvobojeni” so nasprotovali “osvoboditeljem”, ukrajinski predsednik Zelenski je prosil za strelivo in ni pobegnil, na nebu nad prestolnico pa so se proti ruskim lovcem borile celo ukrajinske letalske sile, ki so še komaj obstajale. Kljub hitremu napredovanju Rusi niso dosegli nobenega od glavnih ciljev svoje ofenzive. Na to, kaj se dogaja, je decembra 2021 opozoril takratni major Denis Prokopenko, poveljnik polka “Azov”, v poročilu, ki ga je predstavil na sestanku ukrajinskega obrambnega poveljstva. Prokopenko je menil, da je ruska razporeditev verjetno “velik blef”, sicer pa bo “sovražnik napadel v ranljivih smereh, ki zaradi pomanjkanja vojakov in inženirskih utrdb niso pripravljene za obrambo”, kar bo omogočilo hitro napredovanje. Vendar pa se bomo po njegovem mnenju kljub tej šibkosti ukrajinske obrambe “borili do konca in to ne bo, kot si predstavljajo Rusi, lahka vožnja”. Imel je prav, Ukrajinci so se trdovratno upirali, bliskovita vojna je zastala, Rusi pa so se morali umakniti iz Kijeva, Černigoja in Sumov, za seboj pa so pustili dokaze o svojih vojnih zločinih nad civilnim prebivalstvom. Po mnenju zagovornikov Kremlja je bila velika ruska ofenziva v resnici odvračalni manever za osredotočenje napada na Donbas in vse je potekalo po načrtu. Seveda so porazi prisotni tudi v vojaških priročnikih.

Prokopenko in Azov bosta z obrambo Mariupola, v kateri sta se soočila z veliko močnejšimi silami, nadaljevala še eno od najpomembnejših bitk v vojni. Po 82 dneh obleganja so se Ukrajinci 20. maja predali. Rusija je končno razglasila zmago, saj so čečenski vojaki pozirali pred osvojeno jeklarno med vzkliki “Alah je velik”. Vendar je bila kruta realnost takšna, da je ukrajinska vojska istočasno z ofenzivo severno od Harkova, največjega mesta v vzhodni Ukrajini, odgnala Ruse in dosegla rusko mejo. Kljub kasnejšim dragocenim ruskim uspehom v Donbasu bi prihod zahodnega orožja ponovno upočasnil rusko ofenzivo in spremenil pobudo v vojni. Novembra so Ukrajinci ponovno osvojili mesto Herson, edino regionalno prestolnico, ki jo je zavzela Rusija, in si povrnili polovico ozemlja, izgubljenega od februarja. Začetek zime in mobilizacija sta utrla pot novi ruski ofenzivi, ki bolj spominja na prvo svetovno vojno in se odvija pri Bahmutu.

V tem letu vojne je Rusija utrpela veliko število žrtev med svojimi vojaki in častniki (na dan 17. februarja je bilo potrjenih najmanj 1820 žrtev med častniki, vključno z 10 generali, 53 polkovniki in 123 podpolkovniki), izgubila je veliko vojaške opreme, saj je zdaj prisiljena uporabljati stare bojne tanke, kot je T-62 (sankcije, čeprav niso zadušile ruskega gospodarstva, kot so mnogi pričakovali, so prizadele njegovo proizvodnjo orožja). In preveč ponižanj: potopitev ladje Moskva, paradnega konja črnomorske flote, umik z otoka Snake, predstavljen kot “gesta dobre volje”, uničenje oklepnega bataljona, ki je prečkal reko Siverski, in nedavno uničenje bataljona novo mobiliziranih vojakov na novega leta dan.

Prav tako ne smemo pozabiti na še enega od glavnih neuspehov te vojne: širitev in krepitev Nata. Eden od glavnih razlogov Kremlja za invazijo je bil preprečiti, da bi se Nato z vključitvijo Ukrajine približal njegovim mejam. Vojna je spodbudila zgodovinsko nevtralne države, kot sta Finska in Švedska, da so zaprosile za članstvo v Natu. Po drugi strani pa so države Nata znatno povečale svoje vojaške proračune in Ukrajini zagotavljajo vojaško pomoč, ki se je na bojišču izkazala za odločilno. Če je bil cilj vojne odriniti Nato od svojih meja, je Rusija dosegla nasprotno.

V tem letu se je ukrajinska vojska iz postsovjetske vojske spremenila v Natovo vojsko. Njeni vojaki se usposabljajo v zahodnih državah, njena oborožitev pa je veliko boljša od oborožitve ruskih sovražnikov. Ta razlika v kakovosti se povečuje, saj je vedno manj omejitev glede vrste dobavljenega orožja, bodisi tankov bodisi letal, in zdi se, da sama številčnost ne zadostuje za odločilne spremembe na fronti. To ni več druga svetovna vojna. Vladimir Putin je v torkovem govoru o stanju države dejal, da ruske vojske na bojišču ne more premagati nihče. Zdi se, da so Ukrajinci odločeni dokazati, da se moti, in če je letošnje leto kaj pokazalo, je to, da Rusija v tej vojni ne more zmagati.

 

Ta članek je bil prvotno objavljen na spletni strani deliberatio.eu https://deliberatio.eu/en/opinions/the-war-russia-cannot-win