ZDA in zunanjepolitična dilema Poljske

Piše: David Engels

Vedno znova presenečeno ugotavljamo, da se pogledi poljskih konservativcev na ZDA popolnoma razlikujejo od pogledov Francozov ali Nemcev, tudi in zlasti ob sedanji rusko-ukrajinski krizi. To je morda resnica, vendar je ne smemo pozabiti, zlasti v teh vse težjih časih za Poljsko in regijo Trimarija z vidika zunanje politike, temveč se je moramo aktivno lotiti. Geopolitično izhodišče je dobro znano: Ker je Poljska stisnjena med Nemčijo in Rusijo, je bila njena strategija vedno usmerjena k obrobnim zaveznikom, ki bi ji lahko zagotovili politično jamstvo za preživetje pred obema premočnima sosedama, ne da bi imeli lastne ozemeljske interese. Pri praktičnem izvajanju te doktrine pa se je izkazalo, da so bile zaradi zgodovinskega razvoja te zunanje sile običajno tiste, ki so bile pragmatično zainteresirane za preživetje Poljske, vendar je njihova ideologija dejansko ovirala poljski konservativizem, ne pa ga spodbujala.

Prvi primer je nedvomno še danes cenjeno zavezništvo z Napoleonom, ki je sicer prineslo veliko koristi, saj je ponovno vzpostavilo Poljsko kot vazalno državo Francije in delno spremenilo “delitve”, vendar je njegova dejanska politika temeljila prav na tistih “revolucionarnih vrednotah”, ki naj bi dolgoročno spodkopale temeljne duhovne vrednote ne le poljske, ampak tudi vseh drugih evropskih družb.

Drug primer je povezovanje novoustanovljene poljske nacionalne države po koncu prve svetovne vojne z zahodnimi silami antante, ki so prav tako sledile izrazito protikrščanski, internacionalistični in plutokratski ideologiji – povezovanje, ki se je poskušalo tudi v drugi svetovni vojni, vendar se je na koncu končalo z ozemeljskim pohabljanjem in dvema generacijama sovjetske oblasti.

Tudi sedanje zavezništvo z ZDA je v tem smislu kontinuirano in bojimo se, da se bodo negativne posledice pokazale šele takrat, ko bo prepozno.

Res je, da je idealizirana podoba ZDA, ki jo imajo številni Poljaki, daleč od takšnih strahov, še posebej, ker se zdi, da sta jo potrdila predsedovanje Donalda Trumpa in njegov kratek medeni mesec s sedanjo poljsko vlado. S poljske perspektive ZDA veljajo za najboljši model svobodomiselne republikanske ureditve, ki je globoko zakoreninjena v krščanski veri in za katero je značilna močna volja do svobode posameznika; zdi se, da se ta dva dejavnika najbolje ujemata s poljskimi (katoliškimi) verskimi prepričanji in poljsko tradicijo “liberum veto”. Razumljivo je tudi, da so ZDA v času komunistične diktature postale ideal blaginje, demokracije in svobode, in s poljskega vidika se zdi, da predstavljajo zelo zavidljiv model uspeha zaradi praktične primerjave s katastrofalnimi razmerami dejansko obstoječega socializma.

Vendar pa realnost 21. stoletja nima več veliko skupnega s takšnim idealnim konceptom, ki je zastarel za več generacij, saj so ga že v 20. stoletju kritizirali številni zahodni intelektualci, ki ZDA niso spoznavali v nasprotju z realno obstoječim komunizmom, temveč s kritičnim preučevanjem dejanskih posledic amerikanizacije (in tako dejansko le potrdili Tocquevilleove jasne strahove iz 19. stoletja…). Že takrat je bilo celo Franciji jasno, da bo anglikanizacija jezika povzročila zaton maternega jezika, da bo ultraliberalni kapitalizem v ZDA povzročil diktaturo nekaj velikih oligopolov, da bo amerikanizacija kulture (zlasti gastronomije) povzročila zaskrbljujoč zaton našega lastnega kulturnega razvoja, in da bi naivno in pogosto nevedno ter egocentrično prenašanje lastnih demokratičnih standardov na nezahodne države pripeljalo do neprekinjenega niza zunanjepolitičnih katastrof, katerih posledice so, da ne le ZDA, temveč tudi številne evropske države danes po vsem svetu gledajo v skrajno neugodni luči.

Medtem so ta razvoj obogatili še drugi zaskrbljujoči pojavi. Nepristranski pogled na realnost življenja v ZDA kaže, kako zelo so se ZDA znašle pod vplivom te samouničevalne ideologije, pogosto imenovane “politična korektnost” ali “prebujenstvo”, ki je dosegla vrhunec brez primere v času predsedovanja Joeja Bidena.

Danes ZDA ne predstavljajo več svobode posameznika, demokracije in veselja do življenja, temveč neusmiljeno vsiljevanje multikulturalizma, ideologije LGBTQ, preoblikovanje demokratičnih struktur v oligarhične strukture, množično priseljevanje, razkristjanjevanje, igralniški kapitalizem, obsojanje lastne zgodovinske preteklosti, preganjanje domnevne toksične moškosti in še veliko več.

Zato si ne smemo delati iluzij: Vsaj v sedanjih političnih okoliščinah postaja zavezništvo z ZDA za konservativno poljsko vlado vse bolj nenaravno, za zagotovitev političnega preživetja poljske države pa bi bilo treba plačati visoko ceno, in sicer opustitev notranje kulturne avtonomije, kar ni nič manj slabo. Vendar teh pripomb nikakor ne smemo razumeti kot poziv k prekinitvi dolgoletnega partnerstva z ZDA ali celo k podrejanju eni od obeh neposrednih sosed, saj se po eni strani ideologija, ki trenutno prevladuje v Nemčiji (in EU), skorajda ne razlikuje od ideologije v ZDA, po drugi strani pa je domnevni ruski konservativizem zgolj krinka za krhko oligarhijo, katere domnevna “ljubezen” do krščanske zahodne kulture se je pokazala še pred nekaj tedni, ko je v beloruske gozdove poslala na desettisoče muslimanskih migrantov, da bi jih poslala proti poljski meji.

Namen teh vrstic je, da se bralec zave, kako osamljena je Poljska v svetovni politiki, z izjemo sedanjih srednjeevropskih zaveznic, predvsem Madžarske, in da bodo celo tradicionalni partnerji, kot so ZDA, v najboljšem primeru zahtevali visoko ceno za svojo podporo, če je v najslabšem primeru ne bodo preprosto zavrnili – kar je tudi boleča izkušnja poljske politike v 18., 19. in 20. stoletju. Zato se zdi, da je treba pragmatično in namerno pesimistično pogledati na realnost, da bi lahko mimo naivnih upov in idealizacij hladno izračunali, kakšne pozitivne in negativne posledice lahko dejansko ponudijo različne konstelacije zavezništev, kakšno ceno bi zahtevale in kakšno dejansko stabilnost lahko dolgoročno razvijejo. Dejstvo, da lahko na vse potencialne partnerje gledamo zelo skeptično, omogoča le en sklep:

Poljska mora spremeniti svojo enostransko usmerjenost v ZDA, saj mora nujno poiskati druge partnerje, ki lahko kljub manjšemu praktičnemu vojaškemu pomenu ustvarijo zunanjepolitično ozračje, v katerem bo Poljska deležna naklonjenosti in spoštovanja tudi zunaj ustaljenih okvirov med Vzhodom in Zahodom, saj bo mehka moč v 21. stoletju še vedno zelo pomembna.

Zato je treba najprej razmisliti o krepitvi odnosov s sodobnimi “srednjimi silami”, ki jim je poljska zunanja politika doslej posvečala malo pozornosti, kot so Japonska, Južna Koreja, Indija, Brazilija, Mehika in številne druge. Druga bistvena točka je nujen nadaljnji razvoj sistema Višegrajskega zavezništva in zamisli Trimarija, ki sta že več generacij poudarjena kot končni cilj poljske evropske politike, vendar v resnici nista imela veliko uspeha, njuno bistvo pa se zdi ogroženo zaradi nedavnih volitev v Češki republiki. Zato je bolj kot kdaj koli prej nujno, da se to zavezništvo opremi s trdnimi vsebinskimi in institucionalnimi strukturami, da bi lahko zagotovili uresničevanje skupnih ciljev tudi zunaj notranjepolitičnih razmer in dokončno vzpostavili gospodarsko in politično sodelovanje trimarinskih držav, ki ga je zaradi sedanje grožnje ne le z Vzhoda, temveč tudi z Zahoda, nujno treba okrepiti s kohezijo. Priložnost za takšno neodvisno zunanjo politiko Poljske je vse manjša, saj se spor z Evropsko unijo in Zvezno republiko Nemčijo stopnjuje – še posebej zato, ker bi lahko prihodnja “konferenca o prihodnosti Evrope” privedla do dogodkov, ki bi še bolj marginalizirali sedanji položaj Poljske v Evropi. Upamo, da bo poljska vlada, ki jo trenutno močno pretresajo nesoglasja glede politike Covid, še vedno imela dovolj energije in predvidevanja, da bo zadnje leto vladne večine izkoristila v svoj prid…

Ta članek je bil prvič objavljen na portalu VISEGRÁD POST, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.